Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal? #Ajdapiše

Poznam ljudi, ki se odpravijo k zdravniku, ko se jim zlomi noht. In ljudi, ki ne gredo k zdravniku, ko ostanejo brez noge. Rahlo pretiravam (ampak zgolj v drugem primeru). Poznam ljudi, ki kličejo gasilce, ko se jim zdi, da jim bo voda pritekla v hišo. In poznam ljudi, ki sami splezajo na svojo streho in sami rešujejo situacijo. Kdaj je prav ukrepati sam in kdaj je prav, se zanesti na sistem? Kje je meja med ponosom in odgovornostjo? 

Zakaj ponos, zakaj odgovornost? Ponos je moč najti pri tistih ljudeh, ki si pomagajo sami. Ki ne pričakujejo, da jih bodo javne službe večno reševale. Ki znajo prijeti za lopato in skidati sneg ter ne vedno čakati, da pride to nekdo narediti. Seveda, če nekoga plačuješ, da to naredi namesto tebe, je logično, da si jezen, ko storitev ni opravljena. Zahtevanje odgovornosti opravljenega dela je smotrno. Ni pa prav nič smotrno čakati na dovozu in se jeziti po telefonu v tistem trenutku, ko moraš nujno oditi v službo. Sama sem bila vedno logike, da ukrepaj, torej reši situacijo in potem preverjaj za nazaj, kje se je nekaj zalomilo.

Vendar pa je tudi druga stran ponosa, tista »negativna«. Ko iz ponosa ne prosiš za pomoč – čeprav spravljaš sebe in morda tudi druge v slabšo ali celo bolj nevarno situacijo. Na tem mestu v debato o ponosu vstopi tudi odgovornost. Kot vse v življenju, je tudi tukaj potrebno najti tisto pravo mero.  Kdaj je odgovorno, da ukrepaš sam in ne pričakuješ, da ker plačuješ storitve, boš samo stal, čakal ter se po možnosti še pritoževal? Kdaj pa presežeš svoje sposobnosti in je tvoje ukrepanje dejansko neodgovorno? Pridejo situacije, ko bi bila škoda manjša, če bi zdravnika obiskal prej. Ali pa splezaš na streho in padeš, pa potem potrebuješ še rešilce?

Ljudje smo si med seboj različni. Od starejših generacij mnogokrat poslušamo, da mi, mlajše generacije, pa ne znamo toliko sami narediti. Odgovor je sicer večplasten, vendar priznam – v večini je pač to čisto res. Rojeni smo bili v večjo delitev dela. Toda nekje mora biti meja zanašanja na sistem. Kje se skriva? Kajti nismo le mladi, tudi mnogi starejši, se danes preveč zanašajo na sistem. Kaj se zgodi, ko se sistem znajde v težavah?

Smisel delitve dela je predvsem v tem, da naj bi vsak delal tisto, kar najbolje zna. Zakaj bi torej jaz postavljala lastno hišo, če obstajajo mojstri, ki to znajo veliko bolje kot jaz. Logika v Sloveniji je žal še velikokrat takšna, da raje naredimo sami, ker je ceneje. Poslovni svet se s tem ne more strinjati. Kajti količina časa, ki jo jaz porabim, da poštudiram, kako se montira kuhinjo, je veliko večja kot pri mojstru. Hkrati pa on naredi kakovostneje. Jaz bi ta moj čas lahko porabila, da delam nekaj drugega, v čemer sem dobra, in zaslužila več denarja. To pa vsekakor je kapitalistična logika, kjer je čas denar. Toda ne gre se le za denar – gre se tudi za kakovost in priznam da tudi mirne živce. Stvari, ki jih ne znam narediti, mi velikokrat »pojedo marsikateri živec«. Toda, kje je meja? Kje se končajo delitve in kaj je »fino, da človek pač zna«? Zamenjati žarnico? Zamenjati gumo? Zamenjati streho? Kje je meja?

Danes lahko plačaš praktično vse storitve. Ne le streho in gumo – zamenjajo ti tudi žarnico. Sploh v večstanovanjskih objektih je zadeva logična. Vendar sta nas toča in pred tem Covid -19 spomnila na to, da delujoči sistem ni nekaj, kar je zagotovo. Ni nekaj, kar pač je in v vsakem primeru obstaja. Preveč odprtih streh je pokazalo, da kljub izjemnemu delu gasilcev in krovcev, vseeno pride prav, če jo znaš vsaj za silo pokriti sam – dokler ne pridejo in pada dež. Ne le to. V teh primerih se je pokazalo tudi kako prav ti pride, če imaš dobre odnose s sosedi. Da ti javijo na dopust, kaj je s tvojo hišo. Ali pa celo priskočijo na pomoč pri pokrivanju. Covid – 19 je pokazal tudi razlike v večstanovanjskih objektih. Se še spominjate tistega famoznega obveznega razkuževanja večstanovanjskih objektov? Nekateri upravniki so namreč za to dejavnost namenili visoke cene. Storitev seveda lahko plačaš. Toda marsikateri bloki pa so se znašli po svoje, si razdelili delo in sami razkuževali.

Čas karantene je pokazal, da so tudi meje odvisnosti držav. Spomladanski meseci so nam nakazali, kako oteženo je bilo pridobivanje mask, razkužil in druge zaščitne opreme tako na ravni države kot ravni posameznika. Kolone za lekarne, kolone za razkužilo v Kimiju Trzin so bile dolge. Vsi smo se spomnili na Tosamo in zakaj ne bi tega delali sami. Virus je bolj kot karkoli prej pokazal, da morda pa le ni vse v produktivnosti. Da morda pa je vseeno »fino«, če znamo stvari narediti sami. Četudi so dražje!

Ko pridejo naravne nesreče in drugi nepričakovani dogodki, se moramo včasih zanesti sami nase. Navsezadnje, kdo bi si lahko mislil, da nas doleti karantena in uradno mojster ne sme priti k vam domov, da vam zamenja žarnico? Moja logika je preprosta – najbolje je, da znaš čim več narediti sam. Na koncu dneva še vedno lahko nekomu plačaš, da naredi namesto tebe. Pridejo pa trenutki, ko je to nemogoče… in takrat to koristi. Pomagaš sebi, pomagaš sosedu. Navsezadnje pomagaš sistemu, da se čimprej vrne v »normalnost«.

Virus, toča, navsezadnje tudi velika eksplozija v Libanonu so nam pokazali, da moramo pričakovati nepričakovano. Da moramo vsak dan delati v smeri, da naš sistem pripravimo na težke situacije. Pa vendar, sistem smo ljudje in zato je dobro, da smo pripravljeni tudi sami in v težkih trenutkih nismo nebogljeni. Poiskati moramo tisto pravo mero, kdaj se zanesti na sistem in kdaj poskrbeti sami zase. Kot se večkrat reče med ljudmi – pomagaj si sam in pomagal ti bo tudi Bog.

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.