Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času interventnih ukrepov

Eden izmed razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pri tem gre za t.i. poslovni razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zaradi epidemije bolezni covid – 19 je pri številnih delodajalcih ta razlog podan, saj so državni ukrepi za zajezitev epidemije močno vplivali na njihovo poslovanje. Poleg neposrednih učinkov državnih ukrepov (npr. na podlagi Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v RS) je na poslovanje delodajalcev močno vplival tudi trg, na katerem sta se prekinila ali pa upočasnila tako nabavna kot tudi prodajna veriga podjetij.

Z interventnimi ukrepi je zakonodajalec želel učinke epidemije in ukrepov na gospodarstvo omiliti s številnimi ukrepi, mnogimi namenjenimi tudi ohranitvi delovnih mest. Tako je z Zakonom o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov (ZIUPPP) delodajalcem ponudil možnost delnega povračila nadomestila plače (največ za tri zaporedne mesece ter v deležu 40 % nadomestila plače), pri čemer je pravico vezal na pogoj, da delodajalec ne more hkrati zagotavljati dela najmanj 30 % zaposlenih delavcev, ter da delodajalec predloži pisno izjavo, s katero se zaveže ohraniti delovna mesta delavcev na začasnem čakanju na delo najmanj šest mesecev po začetku začasnega čakanja na delo.

Navedeni ukrep po ZIUPPP ni zaživel, saj je že dne 11. 4. 2020 začel veljati nov zakon, Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP), ki je za čas od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020 določil drugačne ukrepe, oz. bolje rečeno ukrepe pod drugačnimi pogoji. Povračilo nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo je vezal na upad prihodkov delodajalca (v prvem polletju 2020 upad za več kot 20 % ter v drugem polletju 2020 ne več kot 50 % rast prihodkov), delodajalci pa so bili ob tem za delavce na čakanju oproščeni tudi plačila prispevkov za vsa socialna zavarovanja. Z delavci na začasnem čakanju na delo je izenačil delavce, ki dela niso mogli opravljati zaradi višje sile, za delavce, ki so v tem obdobju delali, pa je delodajalce oprostil plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V zvezi s prejemanjem sredstev po ZIUZEOP zakonodajalec delodajalcev ni določil nobenih omejitve glede odpuščanja.

Z novelo ZIUZEOP-A, ki je začela veljati dne 1. 5. 2020, je zakonodajalec spremenil pogoj za pridobitev pravice do povračila, ki se nanaša na upad prihodka podjetja (upad v celotnem letu 2020 več kot 10 %), izplačilo sredstev nad določenim zneskom pa je vezal na dodatni pogoj: skupni znesek javnih sredstev ne sme preseči 800.000 EUR na posamezno podjetje (ali 120.000 eurov na posamezno podjetje, dejavno v sektorju ribištva in akvakulture, ali 100.000 eurov na posamezno podjetje, dejavno na področju primarne proizvodnje kmetijskih proizvodov. Vsi navedeni zneski morajo biti izraženi kot bruto zneski pred odbitkom davkov ali drugih dajatev). Če skupni znesek javnih sredstev, ki ga prejme veliko podjetje (skladno s 55. členom ZGD-1), preseže maksimalno vrednost, se dodeljevanje javnih sredstev lahko izvaja le pod določenimi dodatnimi pogoji, ki jih mora izpolnjevati takšno veliko podjetje:

• skupni znesek javnih sredstev (za nadomestila in oprostitve plačila prispevkov) ne presega 80 % mesečne bruto plače posameznega zaposlenega, pomoč je namenjena le za zaposlene, ki bi bili sicer odpuščeni zaradi izbruha COVID-19, delovna razmerja zaposlenih, za katere je dodeljena pomoč, pa se morajo ohraniti v veljavi v celotnem obdobju prejemanja javnih sredstev (točka a) drugega odstavka 20. a člena ZIUZEOP)
• izkazana je dejanska škoda, ki presega skupni znesek nadomestil in oprostitev, pri čemer je za potrebe ugotavljanja oziroma ocenjevanja škode Vlada RS izdala Uredbo o metodologiji za ocenjevanje škode, pogojih in postopku dodelitve javnih sredstev iz točke b) drugega odstavka 20.a člena Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo. V uredbi je določen tudi rok, v katerem mora podjetje vlogo za ugotavljanje upravičene višine dodeljenih javnih sredstev posredovati Ministrstvu za delo do konca julija 2020 , tj. v roku dveh mesecev po preteku obdobja iz 20. člena ZIUZEOP (točka b) drugega odstavka 20. a člena ZIUZEOP).

Za sredstva, ki so jih delodajalci prejemali na opisani podlagi (ZIUZEOP) v obdobju od 13. 3. 2020 do 31. 5. 2020, so tako omejitve v zvezi z odpuščanji predvidene zgolj za velike delodajalce, v primeru prejemanja sredstev nad 800.000 EUR, če slednji uveljavljajo pravico do nadomestila po točki a) drugega odstavka 20. a člena ZIUZEOP.

Dne 31. 5. 2020 je začel veljati Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE). Med ostalim je zakonodajalec za obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020 predvidel naslednje ukrepe:

• delno subvencioniranje skrajšanja polnega delovnega časa za čas od 1. 6. 2020 do 31. 12. 2020, če delodajalec po njegovi oceni najmanj 10 % zaposlenim mesečno ne more zagotavljati najmanj 90 % dela, ter
• delno povračilo nadomestila plače za začasno čakanje na delo, za tiste delodajalce, ki jim bodo po njihovi oceni prihodki v letu 2020 zaradi epidemije upadli za več kot 10 % glede na leto 2020 (pri čemer višina delnega povračila s strani RS znaša 80 % nadomestila plače in je omejena z višino najvišjega zneska denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD, v 80 % nadomestila plače, ki ga krije RS, pa je vključeno nadomestilo plače in prispevki za vsa socialna zavarovanja).

V primeru uveljavljanja pravice do delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo ter delnega subvencioniranja skrajšanja polnega delovnega časa je zakonodajalec določil naslednje omejitve pri odpuščanju zaposlenih delavcev:

• v primeru delnega subvencioniranja skrajšanja polnega delovnega časa delodajalec ne sme v obdobju prejemanja subvencije in še mesec dni po tem obdobju začeti postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcem, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, ali odpovedati pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, razen če je bil program razreševanja presežnih delavcev sprejet že pred 13. marcem 2020 in delodajalec za te delavce ni uveljavil subvencije po tem zakonu ali ZIUZEOP (kršitev prepovedi odpuščanja); dodatno je določeno še, da odreditev dela s skrajšanim delovnim časom na podlagi tega zakona ni možna delavcu v času teka odpovednega roka;
• v primeru povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, delodajalec ne sme odpustiti delavca c času prejemanja nadomestila plače.

Če bi delodajalec kršil prepoved odpuščanja v primeru uveljavljanja pravice do subvencije zaradi odreditve dela s skrajšanim delovnim časom, mora prejeta sredstva z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti vrniti, predvidena pa je tudi globa v primeru kršitve prepovedi odpuščanja.

Prepoved odpovedi v primeru skrajšanega delovnega časa

Skladno z določili ZIUOOPE delodajalec torej ne sme odpovedati pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcem, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom, in sicer v obdobju prejemanja subvencije in še mesec dni po tem obdobju. Morebitna kršitev prepovedi rezultira v obveznosti vračila prejetih sredstev z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti. Iz besedila zakona (ali iz obrazložitve člena v predlogu zakona) ni mogoče razbrati, ali je pri tem mišljeno vračilo vseh prejetih sredstev na podlagi ZIUOOPE, ali vračilo vseh prejetih sredstev v zvezi s konkretnim delavcem, ki bi mu delodajalec v nasprotju s prepovedjo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, prav tako ni jasno, od kdaj naj bi tekle zamudne obresti, na kar je sicer tekom zakonodajnega postopka (neuspešno) opozorila tudi zakonodajnopravna služba.

Nejasna je nadalje prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga – delodajalec je s to prepovedjo omejen pri odpovedi kateremkoli delavcu, ne zgolj tistim, ki jim je odredil delo s skrajšanim delovnim časom in zanj prejema subvencijo (del nadomestila). Povedano drugače, v primeru sprejetega programa presežnih delavcev in odpovedi presežnim delavcem delodajalec ni upravičen do delnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa niti za delavce, ki jih bo obdržal. Zgolj v primeru, če bi delodajalec program razreševanja presežnih delavcev sprejel pred 13. 3. 2020 ter hkrati za te delavce (op.a. presežne delavce) ne bi uveljavil pravice do subvencije po ZIUOOPE ter hkrati ne po ZIUZEOP, bi lahko uveljavljal pravico do subvencije za skrajšan delovni čas. Vprašanje je, ali zakonodajalec v določenih primerih zaradi teh omejitev ne bo dosegel nasprotnega učinka in bo število delavcev, ki jim bodo delodajalci odpovedali pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, večje in ne manjše.

Prepoved odpovedi v primeru začasnega čakanja na delo

V sicer enostavni prepovedi iz šestega odstavka 32. člena ZIUOOPE, tj. da delodajalec ne sme odpustiti delavca v času prejemanja nadomestila plače, težavo predstavlja pomanjkanje opredelitve razloga za morebitno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor namreč ni zapisano drugače, velja prepoved odpovedi (prepoved odpuščanja) ne glede na razlog. Tako delodajalec delavcu ne bi smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, iz razloga nesposobnosti, niti v primeru, ko bi skladno z določbami ZDR-1 lahko podal izredno odpoved delavcu (npr. zaradi storitve kaznivega dejanja, daljše neupravičene odsotnosti z dela itd.)

Zakon nadalje izrecno ne določa obveznosti vračila prejetih sredstev v primeru kršitve šestega odstavka 32. člena ZIUOOPE (prepoved odpustiti delavca v času prejemanja nadomestila plače), zato ni jasno, kakšne bi bile posledice morebitne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu v času prejemanja nadomestila plače. Kljub temu, da obveznost vračila ni izrecno določena, bi zahtevek za vračilo lahko temeljil na sami prepovedi oziroma kršitvi obveznosti po 32. členu ZIUOOPE, zastavlja pa se tudi vprašanje zakonitosti samih odpovedi v primeru sodne presoje.

Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da so obveznosti delodajalcev v zvezi z ukrepi po ZIUOOPE, predvsem glede možnosti odpuščanj, nejasne ter nedorečene. Kljub temu, da bi lahko bilo sodno zapolnjevanje pravnih praznin tako odprtih in nejasnih določb celo neustavno, je nesporno, da  so delodajalci, ki se kljub finančnim spodbudam zakonodajalca ne bodo uspeli v celoti izogniti odpovedim pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, postavljeni v nezavidljiv položaj, saj bodo ob reševanju poslovnih težav izpostavljeni dodatnim tveganjem zaradi morebitnih kršitev obveznosti po interventnih zakonih.

Dopolnitev:

Dne 11. 7. 2020 je začel veljati Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 ( ZIUPDV), ki podaljšuje ukrep povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo. Tokrat je v zvezi z omejitvami odpuščanj zakonodajalec predvidel, da delodajalec v obdobju prejemanja nadomestila plače iz naslova začasnega čakanja na delo

• ne sme iz poslovnega razloga odpustiti delavca, za katerega je uveljavljal povračilo nadomestila za začasno čakanje na delo, ali
• odpovedati pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, razen če je bil program razreševanja presežnih delavcev sprejet že pred 13. marcem 2020 in delodajalec za te delavce ni uveljavil subvencije po Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 80/20; v nadaljnjem besedilu: ZIUOOPE) ali Zakonu o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20 in 61/20; v nadaljnjem besedilu: ZIUZEOP) (kršitev prepovedi odpuščanja).

mag. Kristina Knop Razoršek, odvetnica (Brulc, Gaberščik in partnerji, odvetniška družba, o.p., d.o.o.)