Nekoč so jih peli v Tuhinjski dolini

V Šmartnem v Tuhinju so prišli na idejo, da bi pesmi, ki so se včasih prepevale v Tuhinjski dolini, obudijo na koncertu. Zakaj bi stare ljudske pesmi šle v pozabo? Potrebno jih je obuditi in predstaviti širši javnosti. Med temi pesmimi je veliko tudi tistih, ki so se pele ob bedenju pokojnih. Sedaj, ko je postni čas, se jim je zdelo najbolj primeren čas, da jih predstavijo. Istočasno pa so predstavili še dva ljudska pesnika, ki sta imela pomembno vlogo, da ljudska pesem v Tuhinjski dolini ni zamrla. To sta Aleš Grošelj iz Kostanja v Tuhinjski dolini in Franc Pavlič, Brezovski ata, iz Buča. 

V soboto, 12. aprila 2025, so tako zanesenjaki Kulturnega društva Srednja vas pri Kamniku, Mešani pevski zbor Mavrica ter Ljudski pevci iz Tuhinjske doline pripravili odličen glasbeno-recitatorski večer, ki je napolnil dvorano Kulturnega doma v Šmartnem v Tuhinju do zadnjega kotička, poimenovali pa so ga »Nekoč so jih peli v Tuhinjski dolini«. V programu so nastopili Ljudski pevci iz Tuhinjske doline, Mešani pevski zbor Mavrica pod vodstvom zborovodje Primoža Leskovca in Fani Zore, ki je predstavila Aleša Drošlja, Igor Žavbi, ki je povezoval program, vmes pa prebral nekaj misli o Brezovskem atu, kasneje pa recitiral pasmi Zobobol ter Nočna prigoda – Krpakov skret, Silvo Osolnik, ki je recitiral pesmi Tuhinjska dolina, Sidolski tobak ter Žegnanje, Angelca Močnik pa je predstavila Franca Pavliča – Brezovskega ata. 

Pri pregledovanju raznih ljudskih pesmaric, smo zasledili navedbo krajev, nekaterih tudi iz Tuhinjske doline. Sprva so mislili, da so to pesmi, ki izvirajo iz zapisanega kraja, kasneje pa se je izkazalo, da ni ravno tako. Včasih, ko ni bilo radia, televizije, je bilo petje eno izmed najpogostejših razvedril. Pelo se je z otroki v družini, ob ofiranju za god, vasovanju, raznih dogodkih, porokah, smrti, odhodih v vojsko, peli pa so tudi pri delu. Včasih so s pesmijo opisovali razne prigode, ki so se jim zgodile, pogosto je omenjena tudi cerkvena tematika. Veliko se je pelo tudi v gostilnah. Pri prebiranju raznih zapisov, so zasledili, da so v letih med 1890 in 1905 pod vodstvom dr. Karla Štreklja, zbirali slovensko ljudsko pesemsko izročilo. Te objave so od leta 1895, ko je izšel prvi zvezek iz zbirke, vsebovale večinoma le besedila. Najbolj znan iz krajev v Tuhinjski dolini, ki je zbiral besedila, je bil Gašper Križnik iz Motnika. V Tuhinjski dolini je zbiral pesmi tudi Srečko Malenšek, ki je bil 32 let učitelj v Zg. Tuhinju. Bil je zelo aktiven. Ustanovil je gasilsko društvo, zgradil vodovod, prirejal gledališke igre in predavanja, vodil pevski zbor. Glasbena Matica je leta 1890 izdala zbirko pesmi z napevi, ki jih je nabral po Tuhinjski dolini. Umrl je leta 1917. Ena od zapisanih pesmi je Napitnica. 

Ljudski pevci iz Tuhinjske doline so večkrat nastopili v oddajah Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Za arhiv Glasbeno narodopisnega inštituta so posneli več kot 50 pesmi, snemali pa so tudi za oddajo Pevci zapojte, godci zagodte na Radiu Ognjišče. So edina moška ljudska zasedba v občini Kamnik, poleg tega pa ena redkih zasedb na Gorenjskem, ki se ni ustanovila samo za potrebe ohranjanja ljudskega petja, ampak so člani skupine skupaj prepevali že od mladih, fantovskih let. Kar nekaj let že dobivajo zlato priznanje na državni ravni za doseganje poustvarjanja glasbenega izročila. Naj tu še omenimo njihovega pokojnega pevca Bineta Pirša, ki je spodbujal petje starih pesmi. Velikokrat je predstavljal pevce na raznih intervjujih, snemanjih ali pa je povedal kakšno zgodbo iz preteklosti.

Fani Zore je predstavila Aleša Grošlja, daljnega sorodnika vodje Ljudskih pevcev Roka Juhanta. Bil je ljudski pesnik iz Kostanja v Tuhinjski dolini. Pesmi je zlagal in pel, ni pa jih zapisoval. To je namesto njega storil že omenjeni Srečko Malenšek, učitelj v Zgornjem Tuhinju, ki mu je tudi priznaval talent za pesnjenje. Da so se ohranile njegove pesmi, ima velike zasluge družina Zore iz Buča. Aleš Grošelj se je rodil leta 1842, umrl pa 1906. Poročen je bil z Jero Šuštar iz Sel, s katero je imel deset otrok. Fani Zore je predstavila tri njegove pesmi, to so pesem z naslovom Moja ženska, ki jo je posvetil svoji ženi, ter pesmi Pismo sinu Tinčetu v Ameriko in Testament. Ko je bil Aleš Grošelj že starejši, je šel za pastirja v Rakitovec, kamor se je poročila ena od njegovih hčera. Tam je spoznaval okolico in prišel tudi do izvira Nevljice. O tem je zložil lepo pesem z naslovom »Živinco sem pasu«, ki so jo pevci tudi zapeli. 

Ljudski pevci iz Tuhinjske doline so se največ pesmi naučili od Brezovskega ata, Franca Pavliča iz Buča. Nekatere izmed pevcev je tudi učil tako imenovanega petja »naprej«. V klasično triglasno ljudsko petje pa jim je pomagal uvesti tudi prvi bas, kar pevce razlikuje od nekaterih ljudskih skupin. Brezovski ata je napisal kar nekaj pesmi o Tuhinjski dolini, pa tudi raznih dogodkih, ki so se zgodili v vsakdanjem življenju. Tako je nastala zelo lepa pesem o Tuhinjski dolini. 

Angelca Močnik je prebrala bogato dediščino, ki jo je zapisal in v verzih zapustil njihov rojak, ljudski pesnik Franc Pavlič, po domače Brezovski iz Buča. Franc Pavlič se je rodil leta 1910 in zemeljsko življenje končal leta 1990. Kot otrok je hodil v takratno ljudsko šolo. Doma je pomagal očetu in materi na kmetiji. Nadaljeval je delo svojega očeta, ki si je kruh služil tudi s prevažanjem lesa v Kamnik, Radomlje, Količevo, občasno pa tudi v Ljubljano. Ostali so mu spomini na vremenske neprilike, ki jih je moral premagovati na poti. Tako se spominja prigode, ki se mu je zgodila, ko se je vračal iz Ljubljane proti Trzinu. Bila je tako gosta megla, da je moral hoditi pred konji, pa se je kljub temu zaletel v avto, ki je bil parkiran ob cesti. Kolesa pri vozu so bila takrat še lesena in okovana z železom. Veliko svojih prigod je zapisal v verzih. Navdih za rimo mu je dajalo drdranje koles po makadamski poti. Že kot mlad fant je bil zelo aktiven in je bil pripravljen pomagati na vseh področjih, da bi se življenje ljudi izboljšalo. Največ pa mu je pomenilo petje. Pel je drugi tenor pri cerkvenem pevskem zboru v Šmartnem. Tam je tudi spoznal svojo ženo, Hrastovškovo Ančko iz Kostanja. Ančka je imela lep, nežen alt, v zakonu je bila delovna in ljubeča žena ter mati 11 otrok. Iz tega razloga je ob vsaki priložnosti rad zapel pesem »Pred mojo kajžico stoji klopica«. 

Ob tej priliki, ko je čudovit koncert pesmi in recitala šel h koncu, so se zahvalili Andreju Kotniku, ki je iz svojega arhiva in arhiva knjižnice v Kamniku priskrbel note, zapisane v več pesmaricah, kjer so navedeni kraji iz Tuhinjske doline, Primožu Leskovcu, ki je pripravil priredbe pesmi za ženski del in mešani zbor Mešanega pevskega zbora Mavrica, sinu Brezovskega ata, Janezu Pavliču, ki je posredoval očetove pesmi ter zbrana besedila, tudi ostalim, ki so pomagali zbrati podatke o Alešu Grošlju in Francu Pavliču, Brezovskemu atu in navsezadnje še pevcem, povezovalcu ter recitatorjem.

V knjigi avtorice Marije Klobčar »Veselo v Kamnik« je zapisano, kako je imela pesem »Kot biser si lepa Tuhinjska dolina« povezovalno moč. Pesem, ki jo je na enem od svojih vračanj v Kamnik zložil ustvarjalni domačin iz Brezovice Franc Pavlič, Brezovski Francelj, je s prilagoditvijo besedila Jožice Kališnik in v izvedbi domačega  Ansambla bratov Poljanšek, vstopila v zavest prebivalcev Tuhinjske doline. Dolina, ki je njeni prebivalci niso nikoli dojemali kot enotno, temveč v razdeljenosti med Srenjce, Šmarčane in Thince se je začela povezovati. Zato so na oder povabili Ljudske pevce in MePZ Mavrica, da so skupaj, tudi s pomočjo obiskovalcev, zapeli Bisere Tuhinjske doline.

Več o koncertu pa v videu.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar