Motivacija v kolesarstvu: Intervju z Andrejem Hauptmanom

Slovenija je v zadnjih letih postala prava velesila v cestnem kolesarstvu. Imena, kot so Tadej Pogačar, Primož Roglič in Matej Mohorič, so zaslovela po vsem svetu in nizajo uspehe na največjih kolesarskih dirkah, kot so Tour de France, Giro d’Italia in Vuelta a España. Njihovi izjemni dosežki so dodatno razplamteli strast Slovencev do kolesarjenja, ki je že sicer eno najbolj priljubljenih rekreativnih in tekmovalnih športov pri nas.

Za uspehi vrhunskih kolesarjev ne stojijo le talent in fizična pripravljenost, temveč tudi močna volja, vztrajnost in psihološka trdnost. Ključno vlogo pri tem igrajo spremljevalne ekipe, ki kolesarje podpirajo tako z logistiko kot z mentalno spodbudo. Eden izmed tistih, ki so pogosto prisotni v spremljevalnem vozilu ob Tadeju Pogačarju, je nekdanji profesionalni kolesar in selektor slovenske reprezentance, Andrej Hauptman. Z njim smo spregovorili o tem, kaj vse je potrebno za vrhunske dosežke v kolesarstvu, kako pomembna je motivacija in kako se le-ta gradi skozi dolgotrajne in naporne dirke.

Ali se motivacija kolesarjev razlikuje od motivacije v preostalih športih?

Da bi bil uspešen v vrhunskem športu, je potrebno vanj vložiti ogromno dela, ogromno motivacije in gojiti neizmerno veselje do tega športa. Če želiš biti uspešen v športu, tako v kolesarstvo kot v drugih športih, moraš biti predan in imeti rad ta šport. Potem pridejo tudi rezultati. Menim, da med športi in motivacijo ni razlike.

Velikokrat pravijo, da je vse v glavi. Je temu res tako, ali so vseeno potrebne strokovne psihološke priprave?

Za doseganje vrhunskih rezultatov je potrebna predispozicija za vrhunski rezultat. Seveda pa brez posebne priprave in brez tega, da je športnik psihično pripravljen, ne gre. Pomembno je, da se v najtežjih trenutkih odloča pravilno in da ostane motiviran. Mislim, da se nekaj priučiš, nekaj pride skozi leta, nekaj dobiš od strokovne podpore. Veliko pa od tega, kako si rojen, kako si vzgojen.

Ali lahko nekdo motivira športnika, če sam nima izkušenj iz tega športa? Verjetno točno ve, kaj doživlja tekmovalec, in kakšno vrsto podpore rabi, da ostane močan.

Nedvomno lažje motivira nekdo, ki je šel čez podobno stvar in točno pozna specifiko športa. Ni pa to nujno pravilo. So tudi motivacijski strokovnjaki, ki ne izhajajo iz istega športa kot tekmovalec, se pa hitro priučijo značilnosti športa, v katerega so vstopili. Vsekakor pomaga, če imaš izkušnje iz istega športa in si šel čez določene stvari. 

Kako pomembna so spremljevalna vozila na tekmovanjih z vidika spodbujanja tekmovalca?

Povezava, ki jo imamo v glavnem profesionalni kolesarji, je pomembna predvsem pri dajanju napotkov na dolgih dirkah. Pri dolgih dirkah, ki so dolge po 250 kilometrov, si kolesarji težko zapomnijo vse pasti skozi celo traso. Zato so te sprotne informacije zelo pomembne, tudi ko gre za kakšne defekte, težave, padce. S takšno povezavo je možno bistveno hitrejše reagiranje in reševanje teh težav. Predvsem mladi kolesarji in ekipe do 23 let nimajo te povezave. Sam sem mnenja, da je povezava potrebna, saj prispeva k varnosti kolesarjev. V težkih trenutki motivacijsko pomaga tudi prava beseda. Vendar sem prepričan, da so vrhunski športniki lahko uspešni tudi brez teh motivacijskih besed.

Ker gre za izjemne napore, so verjetno tudi športniki precej razdražljivi. Se je že kdaj zgodilo, da bi tekmovalec nadrl motivatorja?

Seveda, v kritičnih trenutkih se zgodi vse sorte, ampak to je vse v žaru boja. Zavedate se, da so tekmovalci takrat pod ekstremnimi obremenitvami in se temu primerno tudi odreagira. To se zgodi redko, enkrat ali mogoče dvakrat na leto, ampak takrat vsi vemo, da pride do takšne reakcije zaradi ekstremnih naporov. V resnici tega niti ne mislijo  tako. 

Kateri so ključni momenti dirk, ko tekmovalec potrebuje največ podpore? Mu pri tem pomaga tudi navijanje občinstva?

Sigurno, navijanje občinstva je nekaj posebnega. Tudi zmage vrhunskih športnikov so toliko bolj pomembne zaradi spremljanja gledalcev na vseh športnih prireditvah. Če ne bi bilo oboževalcev, če ne bi bilo podpore, zanimanja, potem verjetno tudi sponzorjev ne bi bilo toliko. 

V kolesarstvu je potrebno največ podpore v tistih kritičnih trenutkih, npr. pri mehaničnih težavah, da se čim prej odreagira, čim prej odpravi težavo. V takšnih trenutkih vsaka povezava pomaga. Motivacijsko pa tekmovalec potrebuje največ podpore v tistih kritičnih trenutkih, ko se odloča o “biti ali ne biti”. Sicer se pa ne da zmeriti, ali je bila to pomoč motivatorja ali je tekmovalec bil sam tako močen, da je šel čez krizo.

Ali se tudi način motiviranja na daljših dirkah spreminja, stopnjuje?

Seveda. Moraš imeti nekako občutek, da točno veš, kaj komu odgovarja. Še posebej pri vožnji na čas, nekaterim kolesarjem odgovarjajo samo skope informacije, ne rabijo toliko motivacije. Z leti, ko spremljaš vse več kolesarjev in jih vse bolj spoznavaš, enostavno veš, kaj potrebujejo. Nekateri potrebujejo ogromno podpore in jim zelo paše, da jih neprestano bodriš, motiviraš. Nekateri pa tega niti ne marajo in jih seveda temu primerno potem tudi manj vzpodbujaš.

Ali so kolesarski uspehi zadnjih let spodbudili mlade k številčnejšemu vpisovanju v klube?

Ja, sigurno. Vrhunski rezultati pripomorejo in vpis mladih kolesarjev v zadnjih osmih letih je res iz leta v leto večji, kar nas zelo veseli. Povečuje se tudi število kolesark, tako da je to res nekaj lepega. Je pa to znana praksa tudi v drugih športih. Ko pridejo vrhunski rezultati, je tudi zanimanje za ta šport veliko večji.

In še za konec, kaj vam osebno pomeni kolesarjenje in kaj je vaša največja motivacija, da se usedete na kolo?

Ljubezen do kolesarjenja mi je dal oče. Najprej sva začela kolesariti, potem spremljali dirke. Starši so me vzpodbujali pri moji karieri. S kolesom sem res že celo življenje povezan. Ta šport mi res pomeni nekaj lepega.

Usesti se na kolo z družino in ženo je sedaj še veliko lepše, kot je bilo za časa tekmovanja. Če sem prej kdaj šel na kolo zaradi tega, ker mi je bila to neke vrste služba, mi je to zdaj nekaj najlepšega in je v bistvu način življenja. 

Avtor: S. O.; Foto: osebni arhiv Andreja Hauptmana