Koliko trgovin še potrebujemo? #Ajdapiše
Namesto uvoda dejstva. Živimo v potrošniški kulturi. Živimo v demokratični družbi. Potrošnik je kralj. Vsak nakup je (politični) glas.
Med karanteno so se trgovine najprej zaprle, nato pa so začele obratovati s spremenjenim delovnim časom. Danes je edina sprememba, ki je še ostala, to, da moramo nositi maske in da nas povsod pričakajo razkužila. Pa to kakšna! Nekje čisto »normalna«, tista prava. Nekje pa nam na roke spolzi sluzasta tekočina, ki naredi roke izjemno mastne in ni nič prav prijetna. Sploh v teh časih. Potem so še tiste trgovine, kjer vedno pritisneš na gumbek in nikoli ni razkužila. Toliko o preprečevanju prenosa virusa … Tekom korone sem veliko pisala in razmišljala o nakupovalnih navadah. Ko danes razmišljam za nazaj, opazim, da se večina mojih nakupovalnih navad ni spremenila. Tudi v pogovoru z drugimi zaznavam, da sicer so morda manjše spremembe (nakupi preko spleta, manj obiskov velikih trgovin, večje načrtovanje nakupov), vendar pa se pretežno navade niso veliko spremenile. Kar je logično – spreminjanje navad se ne zgodi čez noč. Vendar verjamem, da je to idealni čas za spremembe. In ne tiste, ki so nam vsiljene, temveč tiste, ki jih naredimo mi sami. Tiste, ki jih naredimo zavedno in to z nekim namenom – da koristijo nam osebno. Da izboljšajo kvaliteto našega življenja.
V spominu mi je ostala pripoved moje pokojne babice, ki se je konec 90. let odpravila v Avstralijo, v Sydney na obisk k svojemu bratu, ki se je tja preselil že dolgo nazaj in si tam ustvaril družino. Povedala mi je, da je presenečeno opazovala velike supermarkete, ki jih pri nas še ni bilo. Kjer je bila ponudba neomejena – toliko izbire, toliko vsega. Najbolj sem si zapomnila njene besede: »Veš Ajda, takrat sem bila prepričana, da pri nas nikoli ne bo bilo tako. Zdelo se mi je nepredstavljivo. Pa poglej sedaj – same trgovine. Res rabimo vse to?« Ko sem dobila vozniški izpit, sem jo tudi sama večkrat vozila v trgovino, saj ni imela izpita. Lahko bi šli kamorkoli, v katerokoli trgovino. Pa ni šla nikoli. Zadoščal ji je »mali« Spar v Breza centru, kjer je dobila vse, kar je potrebovala.
Mercator. Tuš. Lidl. Spar. Pa še en Spar. Pa še dva Mercatorja. In Tuš, Tuš, Tuš … Hofer. Pa še vse tiste luštne male trgovinice – Market Bistrica, Sonček na Viru, trgovinca v Krtini, Gušt pri tržnici, in verjetno sem še kaj pozabila. Ko je nastajala Arkadia, se spomnim mnogih očitkov – »pa ja ne rabimo še ene trgovine.« Morda je ne. Morda bi na tistem travniku lahko nastalo nekaj lepšega, nekaj zelenega, morda nekaj športnega. Pa vendar, če ste obiskali Arkadio, ali pa katerokoli izmed naštetih trgovin – očitno ni preveč. Vse so namreč polne in to vedno. Pri Arkadiji je nemogoče parkirati, Lidl je nabito poln, tudi v majhnih trgovinicah nisi nikoli sam. Koliko trgovin torej še potrebujemo v naših Domžalah, v naši državi?
Vprašanje trgovin je namreč tudi politično vprašanje. In to ne le vprašanje, ali naj bodo trgovine odprte v nedeljo. S tem dotičnim vprašanjem se namreč ukvarjamo že mnogo predolgo časa. Argumenti proti zaprtju so jasni – to ni stvar političnega odločanja, temveč je stvar trgovinske zbornice, je stvar lastnikov trgovin in pa predvsem se odgovor skriva tam, kjer se skrivajo vsi odgovori v potrošniški družbi. Ali se splača imeti odprto? Zadeva je sila preprosta po eni strani, po tisti strani logike, ko je potrošnik kralj. Če v nedeljo v trgovinah ni ljudi, potem v nedeljo trgovine ne bodo odprte. Referendum je instrument demokracije, ki izkazuje voljo ljudstva. Vendar pa se slednja izkazuje tudi vsako nedeljo v trgovinah. Volja ljudstva se izkazuje v polnih trgovinah. Se izkazuje v polnih nakupovalnih vozičkih.
Ko kritiziramo oblast, da dovoljuje zmago interesu kapitala, moramo hkrati vedno delati tudi demokratični premislek. Kje je tista meja med vizijo politika in njegovo avtoritarno držo? Da pojasnim – če ljudstvo želi trgovine, kar se izkazuje v natrpanih vrstah, mar se lahko politik, oblast, postavlja na pozicijo, da bolje ve kot ljudstvo? »Jaz vam bom dal športne parke in travnike, ker boste nekoč spoznali, da je to tisto, kar se potrebuje. Ne trgovine.« Je naloga politike in politikov izvrševati voljo ljudstva ali vedeti bolje, delati bolje, imeti vizijo? Kajti čeprav je referendum povedal eno, čeprav so FB in druga omrežja polna pozivov k zaprtju trgovin v nedeljo in čeprav se ljudje grupirajo v skupine zoper gradnji novih trgovin ter ohranjanju »slovenske zemlje«, so trgovine polne. Tudi v nedeljo. In to je izkaz volje ljudstva. V celoti – ne le tistega na referendumu in na FB.
Tako kot sem pred kratkim pisala o tem, da slamnik morda ni le slamnik – tako tudi tvoj nakup ni le nakup. Vsako dejanje šteje. Vsak nakup je izraz volje. Vsak evro, ne – vsak cent!, je dejansko demokratično glasovanje. Kaj želimo. Poceni stvari, ki jih ne delamo v Sloveniji? Gensko spremenjene? Narejene preko izkoriščanja otrok kot delovne sile? Trpanje živali v majhne hleve in ograje, da nastane čim več profita za čim manj vloženega denarja? Želimo odprte trgovine v nedeljo? Želimo še več trgovin? Kot posamezniki ne spremenimo sistema. Sistem spremenimo kot množica posameznikov, ki smo začeli spremembe v svojih »majhnih« osebnih življenjih. Zakaj? Ker smo razumska bitja in smo se ustavili v tem hitrem svetu, razmislili ter se zavestno odločili, da želimo boljše življenje. Življenje, kjer kraljuje kakovost in ne kvantiteta.
In da zaključim še z eno mislijo moje babice o Avstraliji, ki mi je ostala v spominu: »Lepo je bilo, vendar sem tako močno pogrešala te naše razglede. Tam nikjer ni bilo smrek in tako vesela sem bila, ko sem prišla domov in videla naše gore in naše gozdove. Ko so zadišale smreke …«
Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)
Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.