»Kdo, kdo, kdo so pa to? : pesemsko izročilo z Domžalskega«
Pesemsko izročilo z Domžalskega je nastalo v okviru projekta Dostopni slovarji, dostopni posnetki, dostopna slovenščina, ki ga je finančno omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pesmi in viže, ki so jo predstavili v Kulturnem domu v Grobljah 15. februarja 2024, so zvočni odmev nekdanjih druženj, ki so zaznamovala življenje ljudi na gospodarsko razvitem območju ravnine Kamniške Bistrice, obsega pa območje med Trzinom, Mengšem, Dobom in Ihanom, na tem območju je namreč imel pomembno zgodovinsko vlogo trg Mengeš.
Kulturno društvo Groblje in Folklorno društvo Groblje, Domžale sta pripravila predstavitev nove spletne zvočne izdaje glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU »Kdo, kdo, kdo so pa to? : pesemsko izročilo z Domžalskega.« Dr. Marija Klobčar in dr. Urša Šivic sta predstavili pesmi, ki so zvočni odmev nekdanjih vsakdanjih in prazničnih druženj na gospodarsko razvitem območju Bistriške ravnine. Predstavitev je bila pospremljena z živimi zvočnimi spomini, zapele pa so tudi pevke Folklorne skupine Groblje Betka, Pavlina, Metka ter Boris. Lep večer ljudskih pesmi na Domžalskem si je ogledalo lepo število obiskovalcev, med njimi tudi Klavdija Gregorin Štiftar, vodja JSKD OI Domžale.
V uvodu sta vse zbrane pozdravila Anton Košenina, predsednik Kulturnega društva Groblje ter dr. Franci Hribovšek, predsednik Folklornega društva Groblje Domžale, zatem pa sta gostji dr. Marija Klobčar in dr. Urša Šivic predstavili pesmi in živost pevskega izročila, povezanega s pletenjem slamnatih kit, ki je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja spodbudila tudi zanimanje zanj. Kot sta dejali gostji, je zaradi prehodnosti tega prostora, oprtega tudi na nekdanje prevozništvo po dunajski cesti, cesti med Dunajem in Trstom, in tovorništvo med Dragomljem in Mengšem (Bernik, 1925: 20–29), po letu 1891 pa na železnico med Kamnikom in Ljubljano, pevsko izročilo ni poznalo pravih ločnic in je sprejemalo vplive od drugod, prepletalo pa se je tudi zaradi sorodstvenih vezi ali odhajanja na delo drugam. Vezi in druženje je izhajalo tudi ob temeljni dejavnosti na podeželju, ob kmečkem delu. Velike kmetije ravnine ob Kamniški Bistrici so pred drugo svetovno vojno ob skupnih delih namreč zahtevale sodelovanje skupnosti, kar je mladini nudilo pomembne možnosti za druženje, zabavo in petje. Nekaj besed o tem so spregovorile tudi Majda Hribar, Vladimira Storgelj in Veronika Strašek v pogovoru z Pavlino Hribar.
Pletenje slamnatih kit na tem območju je imelo svoje zaledje v izjemni delavnosti prebivalstva, pri čemer je petje vedno spremljalo mirna dela in druženja po zaključenih opravilih. Slamnikarska industrija je povezavo med delom in petjem močno okrepila. Slamnikarska industrija, oprta na izročilo ihanske domače obrti, je hkrati ohranjala povezavo z zaledjem. V vsej okolici so namreč za izdelavo slamnikov pletli slamnate kite, to pa je nudilo izjemne priložnosti za druženja in petje. Dediščina petja ob teh druženjih, v okolici Ihana povezanega še z godčevstvom, se je ohranjala tudi po upadu slamnikarstva po prvi svetovni vojni, ki so ga sprožili novi državni okviri in spreminjanje oblačilnih navad. Kot je dejala dr. Marija Klobčar, je po eni strani vplivala na ohranjanje starega, z bajeslovjem zaznamovanega pevskega izročila, po drugi strani pa je spremljala porajanje novega zaslužka v revnejšem okolju, kjer se ljudje niso mogli preživljati le z obdelovanjem zemlje: pletenje kit je spodbujalo petje, mobilnost prebivalstva, povezana s trženjem te dejavnosti, delno tudi s prehodnostjo tega prostora, pa je prinašala nove pesmi. To so bile predvsem upesnjene novice, pesmi z zgodbo, ki so med ljudmi ostale kot pripovedne pesmi.
»Na snemanjih Glasbenonarodopisnega inštituta so poleg pevcev in godcev sodelovali ljudje, ki so kot mladi še pletli slamnate kite, predvsem ženske, pomagali pri žetvi in mlačvi, se zabavali, ko so si podstavljali metle in nosili dekleta na kopico, ter izkoriščali možnosti za petje in smeh ob drugih skupnih delih. Pred mikrofoni inštitutskih sodelavcev so se zato pogosto oglašale ljubezenske pesmi, ki so jih spominjale na ta druženja, pa tudi šaljive. V ljubezenskih pesmih je ob tem odzvanjal spomin na nekdanja vasovanja: nekateri pevci so namreč kot fantje še peli na vasi in možje iz Doba so se še živo spominjali četrtkov in sobot, ko so po skupnem petju pod vaško lipo odšli vse do Ihana,« je dejala dr. Marija Klobčar. Med pogovorom sta gostji zavrteli tudi nekaj starih pripovednih ljudskih pesmi preko računalnika na slikovnem prikazu na projekcijskem platnu.
Nekaj o godčevstvu sta povedali tudi Dragica Lunar in Neža Vozel, ki sta pokomentirali fotografijo, ki je krasila naslovnico pesemskega izročila na Domžalskem, ob koncu pa sta zapeli lepo hudomušno pripovedno pesem.
Lep glasbeni večer je bil, obiskovalci so slišali kar nekaj pesmi v živo in preko zvočnega medija. Ob koncu se je dr. Franci Hribovšek z šopki zahvalil gostjam, Betka Kralj pa je podarila predpražnike iz ličkanja.
Avtor: Miro Pivar; Foto/video: Miro Pivar
