Kaj bi bilo, če bi hišni ljubljenčki pisali?

V domžalskem trgovskem centru Mercator že nekaj časa stoji škatla s prošnjo za prispevke – zvezke za otroke. Dolgo je trajalo, da se je v njej prikazal prvi zvezek, nato še drugi, tretji. Nekaj sem jih dodala še sama v spodbudo ostalim. Minil je mesec, morda dva – škatla se ni napolnila niti do polovice. Nekdo je celo vanjo odvrgel embalažo od malice.

Pred kratkim se je v avli prikazala še škatla za prostovoljne prispevke – hrano za živali. Niti en teden ni bil potreben, da bi se napolnila do vrha.

Se nam zdijo otroci manj potrebni pomoči, ali je morda nesmiselno, da bi pisali in se učili? Je to sporočilo, ki ga dajemo svojim otrokom, ki ne vedo, kaj je pomanjkanje in jih zasipamo z vsem, kar lahko? Kako bodo razvili altruizem, če ga ne premoremo niti mi sami?

Živali imam rada in se mi smilijo, ker jih ljudje imajo za igrače. Nekaterim pa pomenijo veliko več kot otroci. Morda bi ljubljenčke imeli manj radi, če bi ti znali povedati ali napisati, kako se počutijo v človeški družbi. Dokler nam hvaležno ližejo dlani pa je vse v najlepšem redu …

Mimi Šegina