Jože Pogačnik, najstarejši slovenski živeči partizan in častni občan dopolnil 104 leta
V ponedeljek, 27. julija 2020, na njegov rojstni dan, so Jožeta Pogačnika obiskali predstavniki krajevne organizacije združenja za ohranjanje vrednot NOB Venclja Perka. Jože Pogačnik ni le najstarejši slovenski živeči partizan, ampak tudi častni občan domžalske občine. Priznanje je prejel za življenjsko delo na področju gospodarskega, političnega in splošnega družbenega razvoja. Ko je bil direktor Tosame, se je tovarna skokovito modernizirala. V šestdesetih letih je bil predsednik Občine Domžale; v njegovem času se je veliko vlagalo v družbene dejavnosti in vodovodno oskrbo. Kot poslanec republiške skupščine je bil podpisnik politične akcije 25 poslancev ob kandidiranju za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije. Odločna, javna in demokratična dejavnost, ki je pomenila prekinitev s politično logiko skritega barantanja, neformalnih vplivov in kravjih kupčij ga je stala prezgodnje upokojitve in politične osamitve. Danes govorimo o teh dogodkih in politikih kot o petelinih, ki so prezgodaj zapeli. Pri akciji ni šlo samo za »s partijo neusklajeno« kandidiranje, ampak za zavzemanje za več demokracije in umik partije iz gospodarstva in informiranja.
Obisk članov zveze borcev je potekal na hčerinem domu na robu vasi Žeje, od koder je lep razgled na večino občine in njegovo Tosamo. Zalotili so ga pri branju Pirjevčevih Partizanov. Prvo četrtino je že prebral. »Dobro, zanimivo, ampak obsežno!« na hitro oceni. Redno bere dnevne časopise in spremlja televizijske oddaje. Izkušeno vrednoti, katere politične poteze imajo uresničljivo prihodnost in katere ne. Za mizo je stekel pogovor o Pogačnikovem posluhu za štipendiranje in izobraževanje delavcev v Tosami. Med počitnicami, ko se osnovnošolci delali v tovarni, se je pozanimal za njihove šolske ocene, potem pa stopil do njih v proizvodnjo in jim ponudil štipendije za šolanje v poklicih, ki jih je podjetje potrebovalo. V času, ko je bil predsednik občinske skupščine so bile Domžale občina z najbogatejšim štipendijskim skladom v Sloveniji. Njegovo razumevanje družbenih potreb se je kazalo tudi v tem, da je Tosama vedno ponudila pomoč vajencev, ko je šlo za mladinske delovne akcije. »Ko smo udarniško delali cesto iz Senožetov v Veliko vas, so nekateri direktorji zavrnili prošnjo za pomoč, Jože pa velikodušno odstopil toliko delavcev, da smo ga dajali za zgled. Če je Tosama omogočila toliko, bi pa tudi…« je povzel Franci Gerbec. Jožetovo skromnost je dokazoval tudi nakup družinskega avtomobila: direktorji drugih podjetij so si v tistih časih kupovali »boljše« avtomobile, on pa si je omislil majhnega, ljudskega fička.
Jože Pogačnik se je rodil leta 1916 v desetčlanski družini v Srednji Dobravi pri Kropi. Mati Alojzija in oče Filip sta petim hčeram in petim sinovom vcepila načela: skromnost, dobrota, marljivost, poštenost. Kot otrok je pasel krave in nosil mleko v Kropo. Pravi, da je imel v življenju srečo. Skoraj je utonil, ko se je kopal v Lipnici. Življenje v nemškem ujetništvu mu je rešil sošolec, ki ga je izčrpanega potegnil z vlaka. V partizanih bi ga prerešetala nemška brzostrelka, če se ravno ne bi sklonil po stekleničko soli, ki mu je padla iz žepa. Ob fotografijah se spomin ustavi na šolska leta z legendarnim učiteljem Stanetom Žagarjem, na vpoklicu v kraljevo vojsko, na odločnem portretu narednika v Slavonski Požegi. Zlom jugoslovanske vojske ga je leta 1941 ujel kot mobiliziranca v Skopju. Bil je v nemškem ujetništvu v kraju Bernsdorf. V partizane je odšel leta 1942, ko se je jeseni vrnil iz ujetništva. V komunistično partijo so ga zaradi junaštva ter vojaških in organizacijskih sposobnosti sprejeli že naslednje leto. Družinski album krasi tudi neskončno ljubeča fotografija iz Kamnika – sestra Tončka objema dostojanstveno uniformiranega brata Jožeta, ki se je spomladi leta 1945 živ in zmagovito vrnil iz partizanov.
Jeseni leta 1946 se je poročil z Ivico, ki se je spominjamo kot vodjo poslovalnice Mladinske knjige v Domžalah. Zaradi obilice Jožetovega dela je vzgoja hčera Andreje in Metke bolj slonela na ženinih plečih. Zgradili so hišo na Prešernovi ulici v Domžalah, prišli so vnuki in pravnuki. Po upokojitvi je bilo več časa za družinske izlete, letovanja, dopustovanja ter praznovanja obletnic. S prijatelji se je sestajal na obvezni vsakodnevni kavi v kavarni ob 11. uri. Vrste prijateljev so se redčile in nekaj časa je na kavo moral hoditi kar sam. Vendar še vedno, če je le priložnost, rad nazdravi in zveneče trči s kozarcem dobrega vina.
Besedilo in fotografije: Igor Lipovšek