Iti ali obstati, to je sedaj vprašanje #Ajdapiše
Iti ali obstati, to je sedaj vprašanje. V začetku julija je ena najbolj pogostih tem pogovora, kam in kdaj greš pa ti na dopust. Letos v večini ta naša načrtovanja ne opisujemo v klasičnem prihodnjiku, temveč smo dodali pogojnik – odhajam avgusta, če bo šlo. Grem na Hrvaško, če bodo meje odprte. Največja sprememba, ki jo je virus prinesel v naša življenja je vsekakor negotovost prihodnosti in to ne daljne, temveč bližnje.
Naša življenja niso več tako načrtovana kot so bila. Prej si dobro vedel, kdaj in kam greš. Avgusta so mnogi rezervirali že februarske smučarske počitnice, letos pa ne vemo za en teden naprej. Korona je razkrila nekaj, kar je obstajalo že prej – nesigurnost. Že prej ni bilo jasno, kaj bo prihodnost prinesla, pa vendar se nam je zdel svet tako trden in stabilen. Verjeli smo, da svet takšen pač je – z odprtimi mejami, brez organov pregona, ki jim moramo pojasnjevati, kje smo bili, zato da se vrnemo na tisti košček zemlje, za katerega s črnilom na papirju trdimo, da je naš. Zavili smo se v svet zakonodaje, zgradili palače birokracije in ozkogledno verjeli, da smo svet zgradili mi, po svoje. Rahel piš vetra je nakazal, da temu ni tako. Prej smo živeli v utvari, da vemo, kaj bo. Sedaj to ne moremo več. Utvara nam je onemogočena, saj se stvari danes spreminjajo hitreje. In danes dejansko ne vemo, kaj bo jutri.
Beremo novice in iz informacij, ki so nam posredovane, skušamo razumeti, kaj se dogaja. Kakšen je ta virus, ali je res tako nevaren? Preizprašujemo odločitve vlade glede ukrepov. Preprosto ne vemo, kaj bi si mislili. Z nekimi dvomi poslušamo teorije zarote. Skušamo prepoznati ozadja odločitev politikov, pa ostajajo zavita v tančico. Sumimo, da so vse politične odločitve, vendar so motivi tako prepleteni, da lahko le ugibamo, kdo zmaguje. Težko trdimo ali zanikamo, kateri so pravi razlogi odprtja oziroma nezaprtja meje s Hrvaško. Na koncu dneva pa – tudi če prepoznamo argumente, odločitev ni v naših rokah, je v rokah vladajočih. In na koncu dneva, nas zanima le še – gremo ali ne? Kaj nas čaka dol in kaj ob vrnitvi?
Julij in avgust sta mesca dopustov. Slovenci množično hodimo na Hrvaško, ker nam je blizu. To je eden od razlogov. So tudi drugi – poznavanje jezika in kulture. Predvsem pa, Hrvaška ima lepo morje. Na Hrvaškem so kampi, apartmaji in hoteli zraven morja – to ni praksa povsod. Morje ni razburkano, ni prehladno, je čisto in tudi neverjetno lepe barve. Hrvaška ponuja mirne kotičke in zabavne destinacije. Razlog je, da se množično odpravljamo k našim sosedom. Očitno se imamo kljub vsemu negodovanju na koncu dneva lepo. Sicer se ne bi množično vračali.
Vendar, kaj pa letos? Se boš vrnil v karanteno? Se bo meja za na Hrvaško zaprla? Situacija se spreminja iz dneva v dan. Kaj bo, če si nastanitev že plačal? Kaj boš s svojo prikolico, ki jo imaš dol? In ko si že na Hrvaškem, spremljaš medije, da vidiš, kaj te čaka na meji. Kako boš s službo, če boš v karanteni? Kaj boš s svojim podjetjem in delavci, če veš, da bodo v karanteni? In problematična ni le Hrvaška, ta je zgolj izpostavljena zaradi množičnega dopustovanja nas. Enaka vprašanja veljajo tudi za druge države naše nekdanje skupne države, ki jih tudi v teh mesecih pogosto obiskujemo in kjer se danes tudi spreminja situacija iz dneva v dan.
Nejasnost. Ni lahko živeti s tem, da ne vemo, kaj bomo jutri. Vendar je to realnost. Nikoli nismo zares vedeli, kaj bo jutri. Kaj nas čaka. Razlika je zgolj v tem, da smo določene stvari v naših življenjih družbeno uredili – npr. odprte meje znotraj Schengna in pravila glede prehajanja meja. Razlika je v tem, da se danes ta pravila hitreje menjajo. Sicer pa je negotovost vedno bila. In kaj lahko zares mi, navadni državljani, v tej naši Sloveniji danes naredimo? Pripravimo se na različne scenarije in utrdimo lastno samozavest, da se bomo znali soočiti z neznanim. Hkrati pa seveda še naprej iščemo motive v odločitvah vladajočih ter opozicije, da se bomo znali dobro odločiti na naslednjih volitvah.
Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)