ENA VELIKA ZMEDA #Ajdapiše
Najbolj pogoste objave tega tedna so bile okoli vprašanja obveznosti mask – »maske niso obvezne, razen kadar so«. To je zgolj zadnji primer nejasnosti in vsekakor eden večjih, na katere smo naleteli v zadnjem času. Kako se počutimo ob tem? Zmedeno. Negotovo. Jezno.
Zdi se mi logično, da smo jezni. Jezni na tiste, ki so na vodilnih položajih in nam ne dajo bolj jasnih navodil. Kot razumska bitja sprejmemo, da so to Novi časi in da tudi naša vlada nima odgovorov na mnoga vprašanja glede virusa in ureditve sveta po karanteni. Zavedamo se, da je to nov teren, veliko nejasnosti. Pa vendar so meje dobrega okusa. In ko opazimo, da vodilni ljudje na položajih ne vedo, kaj govorijo, nas naša potrpežljivost mine. Jeza je tako razumljiva.
Nejasnost ustvarja zmedo in ko smo zmedeni, smo negotovi. Ljudje smo prepuščeni svoji odločitvi (zdravi kmečki pameti) in internim dogovorom. Vstopim v manjšo trgovino, nikogar ni notri, spogledujeva se s prodajalko – kaj sedaj? »Bova imeli masko gor?« povprašam in vidim, da ne ve, kaj naj odgovori. Ne bi je imeli, pa jo morda moramo imeti … Ne vemo. Ko preizkušam nove čevlje in v to isto trgovino vstopi druga gospa, se prigoda ponovi. Negotovost kot je nismo vajeni.
V naših vsakdanjih življenjih je milijon in več malenkostnih detajlov, dejanj, ki jih delamo in jih niti ne opazimo. To so tisti elementi, ki smo se jih priučili skozi socializacijo. Kako vkorakate v domžalski Tuš, glavno stavbo? Skozi drsna vrata. Samoumevno počakate, da se vrata odprejo in stopite skozi. Poznate postopek, poznate protokol. Za maske pa nismo šli skozi ta proces socializacije, da bi postale samoumevni del našega vsakdanjika. Ko jo natikam na obraz, se zdim smešna sama sebi. Dajemo jih na obraz, pa nos ven. Nosimo jih v torbici, kar ni higienično. Dejstvo je, da v večini teh mask ne znamo uporabljati tako kot bi jih morali. Ker se nismo naučili. Pa tudi, ker nismo prepričani v njihovo uporabo. Kar je logično, ker nam vsak dan sporočajo drugačna navodila in drugače obrazložijo, kaj je potrebno in kaj ni. Prav tako pa imamo ljudje radi številke – in ko številke že nekaj časa pravijo, da ni novih okuženih, se sprašujemo o smotrnosti uporabe mask. Kajti umivanje rok, razkuževanje rok in ohranjanje neke distance z neznanci se nam ne zdi nelogično. Je nekaj, kar smo itak že prej živeli in počeli. Odrasli in socializirali smo se v takšno družbo. Nošnja mask nam je tuja. Počutimo se neudobno. Z besedo, ki se za te maske uporablja na cesti – »nagobčniki«, nakazujemo, da je ne jemljemo kot zaščitno opremo, temveč kot nekaj drugega. Kajti nagobčnik naj bi te utišal, zaustavil. Je kot nekakšna uzda, mar ni?
Ne pravim, da so maske za v koš. Podpiram njihovo profesionalno in smotrno uporabo. V zdravstvenih domovih, kjer vedo, kako maske uporabljati, je to smotrno. Je potrebno. In je uporabno! Če se že »gremo te maske« in če že govorimo o morebitnem drugem valu, mar ni potem to čas, da bi se bolje pripravili kot smo bili? Ljudem povedali, kakšne maske potrebujemo, kako in kje jih uporabiti. Otroke v šolah naučili varne uporabe, delavce naučili … Ljudje smo namreč pametni in učljivi. Kar pa ne prenesemo, pa je nejasnost s strani tistih, ki naj bi vedeli. Oziroma ker ne vedo, povprašali, verjeli in upoštevali tiste, ki vedo – stroko. Navsezadnje smo v Sloveniji strokovnjaki na mnogih področjih – naši posamezniki dosegajo vrhunske svetovne rezultate na vseh področjih od košarke, umetnosti do naravoslovja in medicine. Tina Maze se mi vedno zdi eden najboljših primerov prakse (ki sicer ne velja vedno in za vse, seveda), kaj se zgodi, ko se do potankosti držimo »da čevlje sodi naj Kopitar« in se torej pokažejo vrhunski rezultati, ko se upošteva zgolj strokovnjake.
In to me je pripeljalo do razmišljanja o tem, kaj prinaša negotovost. Radi imamo jasnosti. Otroke preko pravljic učimo, kaj je prav in kaj narobe. V pravljicah nastopajo zgolj dobri in zgolj slabi liki. To našo fascinacijo nad črno – belim svetom nadaljujemo tudi v dobi odraslosti. Navsezadnje so filmi o superjunakih eni najbolj gledanih filmov. Kjer je dober superjunak in zloben nasprotnik. Vendar pa starejši, ko postajamo, bolj spoznavamo, da je svet vse drugo kot črno – bel. V življenju je zelo malo kristalno pravih in dobrih stvari ter popolnoma napačnih in negativnih. Vedno je v dobrem nekaj slabega in v slabem nekaj dobrega.
Preprosta resnica je, da je v življenju malo jasnosti. Starejši si, bolj se tega zavedaš, da ljudje velikokrat ne vemo, kaj in kako. Da starši nimajo vseh odgovorov. Da učitelji ne vedo. In navsezadnje, tudi naši voditelji ne. Mnogo oziroma kar večino odločitev naredimo tako, da v nekem trenutku pač izberemo tisto, kar mislimo, da je najbolje. Mi ne vemo, kaj je prav, prav tako pa drugi ne. Ali si se odločil prav, ko si izbral svojo poklicno pot? Si izbral napačnega partnerja in pustil pravega? Ali pravilno vzgajaš svojega otroka? Bi moral k zdravniku zaradi bolečine, ali se bo zadeva sama pozdravila? Ali se pravilno prehranjuješ – so rastlinska olja res bolj zdrava? Bi morali biti vegani? Toliko je stvari v naših osebnih življenjih, za katere se moramo odločati vsakodnevno. Nekatere bolj analiziramo, druge manj. Življenje se včasih zdi kot eno veliko tavanje v nejasnosti. In to ni lahko. Je zastrašujoče. Je negotovo. Negotovo zato, ker želimo narediti pravo stvar, pa ne vemo, kaj in kako … In prav zato, ker je toliko stvari negotovih, bi si želeli, da tisto, kar pa lahko uredimo na družbeni ravni, da se izognemo negotovostim, tudi uredimo. Olajšamo si življenje. Odstranimo še eno odločitev iz našega vsakdanjika polnega odločitev. Saj zato pa naj bi imeli rutine – da sprostimo pot možganom, ki tako lažje tehtajo tiste pomembne odločitve.
Zato bi bilo edino prav in prav je, da od vladajočih pričakujemo jasna navodila na tem področju. Kajti, če na področju mask pravimo, da naj ljudje sami presodijo ustreznost nošnje v danem trenutku, potem vas vprašam – zakaj bi se ustavili tukaj? Saj na križišču lahko z našo pametjo ocenitve dane situacijo presodimo, kdo in kdaj ima prednost, ter ne rabimo več semaforjev in znakov, ker se bomo že sami to odločili ter dogovorili. Dalje – zakaj se ne bi kupci sami s prodajalci v trgovini dogovorili, ali bo odprta v nedeljo, ali ne? Dajmo sami izoblikovati volilne okraje in se dogovoriti, kje bomo imeli meje regij. Mar smo spremenili smer plutja naše države in našo logiko »kar ni izrecno dovoljeno, je prepovedano« spreminjamo v »kar ni izrecno prepovedano, je dovoljeno«. Je to, to? Se črke zakonov umikajo praktičnosti ljudi in njihove zdrave kmečke pameti? Kot že večkrat v teh tednih, sem se tako tudi ta teden spraševala nekaj, kar se bom očitno še večkrat v tej »korona nejasnosti« – kam gremo?
Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)