DOVOLJ JE. KDAJ? #Ajdapiše

Domžale so nekoč veljale za mesto slamnikarstva. Tukaj se je v zlatih časih naredilo tudi po milijon slamnikov na dan, v mestu pa je bilo celo 25 tovarn. Danes so na slamnikarstvo ostali spomini in simboli. Kaj se je zgodilo? Dve ključni stvari – ena je tisto, kar danes večkrat slišimo. Množična potrošnja je zahtevala cenejše izdelke in ročno šivanje iz prave slame ni bilo dovolj poceni. To je bil razlog za dokončen zaton zadnje tovarne v Domžalah. Vendar pa je razlog za upad drugje – sprememba načina življenja. Prva svetovna vojna, predvsem pa druga svetovna vojna sta razburkali svet in ga spremenili. Spremenile so se vrednote, morala, kultura, in med drugim tudi moda. Nekoč je bilo nepredstavljivo biti brez pokrivala. Danes je pokrivalo v večini vezano na priročnost (ščiti pred soncem in greje pozimi) ter deloma tudi na videz. Vendar pa ni več modna obveza spodobnosti v javnosti. So stvari, ki jih v življenju ne moremo načrtovati, da bodo tako spremenile naš način življenja. Tako kot si ni bilo moč misliti, da bo vojna vplivala na modo, si je bilo težko tudi predstavljati, kako bi virus vplival na turizem in vse ostalo, kar je že in kar bo še prinesel.

So stvari izven našega dosega, na katere nimamo vpliva in katere tudi težko predvidimo. Kar nam dejansko preostane, je naša reakcija. Kaj bomo naredili v danem trenutku? Kajti, ko se stvari spremenijo, to ni konec. Spremembam sledijo nove spremembe. Slamnikarstvo v Domžalah se danes nadaljuje po drugačni poti – v Slamnikarskem domu dela slamnike Ana Cajhen. Popelje te po muzeju in ti razloži, da pokrivala, ki smo jih nosili v zadnjem času niso slamniki – narejeni so večinoma iz plastike, zato ne zdržijo dolgo in nam je pod njimi vroče. Pravi slamniki omogočajo senco, ohladitev. Ana ne dela industrijskih slamnikov, tudi ne uporablja vedno kalupov za šivanje (modelov). Ana ti naredi slamnik po tvoji želji, gor doda trak takšne barve kot si ga želiš in ti paše. To je tisto, kar se v zadnjem času poudarja – butičnost, individualistični pristop ter predvsem kakovost nad kvantiteto.

Ana je bila objavljena v Ona, v Elle, na RTV in sedaj k njej ne hodijo več le še Domžalci, temveč tudi iz drugje. Predvsem tisti, ki jim je blizu koncept trajnostne mode. “Trajnosten je tisti razvoj, ki ustreza potrebam sedanjosti, ne da bi pri tem ogrožali sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe. V skladu s to definicijo se trajnostna moda nanaša na okolju prijaznejši pristop k oblikovanju, izdelavi in porabi oblačil, s čimer bomo zagotovili, da ne bomo škodovali našemu planetu in ne bomo porabili vseh njegovih naravnih virov. Trajnostna moda se osredotoča tudi na podaljšanje življenjske dobe oblačil, uporabo recikliranih materialov in recikliranje na splošno.” (vir: Nika Veger). Trajnostna moda tako ni samo vprašanje izdelave, temveč tudi vprašanje dolgoročnosti produkta. Ko si pri Ani izbiraš slamnik, moraš imeti nekaj v mislih – to bo slamnik, ki bo trajal. Mnogi namreč ne vemo, da slamnik brez težav operemo z vodo, ker ne premoči. V muzeju so tako primeri slamnikov starih tudi po sto let. Mar še znamo kupiti nekaj, kar bo trajalo dlje časa? Se še znamo odločiti za nekaj, kar bomo nosili dlje časa? Takšen nakup namreč zahteva tudi premislek o sebi – kdo sem? Kajti, če slepo sledimo modnim stilom sezone, lahko poiščemo sebe zgolj vnaprej določenih trendov. Ostanemo v škatli. Ko pa je vprašanje dolgoročnosti nekega kosa oblačila, pokrivala v tem primeru, pa moramo odkorakati iz škatle in se poiskati. Kdo sem?

Slamnik je le slamnik, pokrivalo je le pokrivalo. Ni. Kajti če ga kupiš pri Ani, ga ne boš jutri vrgel stran. Kupovanje kakovostnih produktov je tako navsezadnje filozofsko vprašanje, kaj je dovolj. V svetu potrošnje, ki nam je narekoval – več in še več, hitreje, hitreje – se znajdemo pred dilemo odločitve. Če kupuješ za dlje časa, moraš narediti premislek. Ker tega slamnika ne boš jeseni odvrgel. Odločiti se moraš za nekaj. Ali to še znamo? Še znamo zbirati klobuk za življenje?

Potrošnja nas je spremenila. Niso le klobuki, temveč je ta način razmišljanja, če se pokvari, zamenjaj in če ti ni všeč, kupi drugega, vplival na naša celotna življenja. Tudi odnose, ki jih imamo med seboj – prijateljstva, romantična razmerja, navsezadnje tudi službe menjamo veliko bolj redno kot včasih. Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, ko govorimo o nabiranju doživetij in izkušenj, je predvsem – kdaj je dovolj? Koliko potrebujemo in predvsem, kaj nam zadosti? Morda ta izgorelost, s katero se množično srečujemo, izvira predvsem iz tega, da se ne znamo odločiti za nekaj. Da vedno želimo še več in hitimo zgolj zato, ker se zavedamo, da nimamo večnosti. Hitimo, ker želimo več, več, več … Hkrati pa obupujemo, ker nikoli ni dovolj in vemo, da ne bomo nikoli dosegli vsega. Ker preprosto ni mogoče. Kajti to naše kopičenje, stvari in uspehov, hkrati pa nezadovoljstvo, nakazuje, da sreča ni linearno čustvo, ki narašča preprosto – imeti in biti več kot včeraj ni edini pogoj za srečo. Niti ni to edini pogoj da druge, sploh pa sebe, dojemamo kot uspešne. Če več tako ni pravilen odgovor, moramo spremeniti smer in način našega gibanja. Sicer neracionalno pričakujemo uspehe, ko pa ponavljamo stare vzorce.

Zato je slamnik pri Ani morda le pokrivalo. Morda pa je ta nakup tudi odločitev – odločitev danes, kakšni želimo biti jutri.

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)

Ajda je s tem tednom začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.