»A smo že tm?« #Ajdapiše

»Are we there yet?« je fraza, je tisti prizor, ko oče sedi za volanom, »mulca« na zadnjih sedežih pa nestrpno sprašujeta vsakih pet minut – ali smo že tam. Test živcev za vsakega odraslega. Zdi se, da se to dogaja trenutno tudi nam. Tako močno si želimo biti v svoji Normalnosti kot smo jo poznali in pozabiti na vso absurdnost karantene, ki smo jo doživeli, da smo postali nestrpni v pričakovanju, kdaj bo kot je bilo.

Prejšnji teden sem pisala o absurdnosti ukrepov in tekom tedna prejela več odzivov na mojo kolumno kot kadarkoli prej. Očitno sem tokrat s svojimi besedami uspela zajeti dogajanje, ki ga ne čutim le jaz – temveč nas je kar nekaj takšnih. Od začetka pisanja kolumn že v času karantene sem spoznala, da ni enostavno ujeti duh časa. Toliko je namreč različnih zgodb in naša dojemanja variirajo glede na naš življenjski stil – kaj delamo, kje živimo, smo samski ali z družino, imamo dobro plačo … Razlike med nami so tako velike, da nikakor ne spadamo več v tiste poenostavljene kategorije kot smo se jih učili pri zgodovini – plebejci vs patriciji, podložniki vs aristokracija, delavci vs kapitalisti. Morda je zadnja primerjava še aktualna, ampak kaj ko je kapitalistov v resnici le peščica, niti ne več procentov, ki imajo večino kapitala v rokah, delavci pa smo velika večina – pa tako različni med seboj. Naša življenja so različna. Ni več klasičnih delavnikov. Ni več tovarn – so tudi pisarne, so dela na terenu, je delo od doma. Socialna država omogoča, da imamo ženske porodniške, moški očetovske dopuste. Ko vidiš polne kavarne ljudi med delavniki, se zavedaš, da klasika v pisarni od 7h do 15h pač ne predstavlja večinskega dela populacije. Vsak človek je torej zgodba zase. Zato se vsak teden znova soočam z vprašanjem – ali to kar doživljam, doživljajo tudi drugi? So moji občutki tega tedna vezani na mojo življenjsko situacijo, ali so bolj generalni? Vsako sredo, ko se odločim dokončno za temo pisanja, premagujem to dilemo. Domnevam, da je to dilema vseh, ki pišemo – se bodo naši bralci našli v naših besedah? To dilemo zato ta teden naslavljam v ednini – morda je to rešitev pisateljeve dileme?

In tako sem se v sredo spraševala – ali tudi drugi čutijo to nestrpnost. Jo opazite? Iz karantene, ki se je končala manj kot mesec nazaj se postopoma vračamo v življenje kot je bilo. In občutim, da hitim. Da sem nestrpna. Da želim, da se stvari vrnejo v enake okvire kot so bile. Čeprav sem našla toliko pozitivnih stvari pri delu od doma, pa sedaj tudi jaz želim vrnitev, kot je bila. In res je tako, kot so nekateri opozarjali – izkušnjo korone bomo pozabili in stopili nazaj v stare tirnice. Z vsakim dnem, ko smo bližje poletnim mesecem, želim to vrnitev. Hrepenim po dopustu. Po tistem, kar smo imeli lansko leto. Ne le dopust – hrepenim tudi po normalnosti. Hrepenim po pozitivnih občutkih, ki smo jih imeli, ko smo poslušali o našem gospodarskem razvoju, predvsem turizmu. Vsi bi radi imeli Bled zase. Ampak vsi bi pa tudi radi imeli razvoj in blaginjo. Naši dve želji žal nista kompatibilni.

Če potisnem absurdnosti na stran (zadnja velika absurdnost, o kateri smo lahko brali, so predlogi glede bazenov – 2 m narazen v vodi, ampak važno, da maske niso več obvezne – kdo bi to razumel?), nam ne gre slabo. Ko pogledamo čez državne meje ugotovim, da smo primerljivi s tujino. Morda mi je zato nejasno, zakaj Grki in Avstrijci niso tako navdušeni nad nami (ne odprejo meje z nami oz. nas ne spustijo v državo za turistične namene). Zdravstvena situacija je pod nadzorom, novih obolelih in smrtnih žrtev praktično ni, življenje je torej normalno. Skoraj. In ker še vedno ni v celoti, sem nestrpna. Ni več dovolj, da so odprte občinske meje in ni več dovolj, da bo možen dopust na hrvaški obali. Želim več. Ko se bodo odprle evropske meje, bom želela odprtje vseh drugih meja. Spet bom želela imeti na dlani cel svet. Hitim. Ponovno.

Želim si, da bi bolj uživala v tem posebnem času »odpiranja«, ker upam, da je to unikaten čas, ki ga ne bomo več doživeli. Tujino omenjam zato, ker sicer imamo v Slovenijo celo kopico (Državnih) absurdnosti, vendar pa moramo priznati, da smo uspeli doseči že visok nivo »normalnosti«, ki ga vsi čez državnimi plankami še nimajo. Npr. Francija šele drug teden odpira kavarne, Italijani imajo še vedno »zaprte« pokrajine znotraj države …

Mar ne bi bilo bolje, da se skupaj smejimo vsem tem absurdnostim, ki se dogajajo okoli nas – kot pa da smo na koncu dneva mi tisti, najbolj absurdni. Če sem bila prejšnji teden kritična do oblasti in nekaterih absurdnosti, ki smo jim priča, v tem »času odpiranja«, pa sem sedaj kritična tudi do sebe – absurdna sem zato, ker ves čas nekaj čakam (čakamo Godota, ki ga ni) in ves čas nekam hitim. Prepričana sem, da bomo svet ponovno imeli na dlan. Močno verjamem v to. Da bomo spet potovali okoli sveta. Ko to razmišljam, sama sebi predlagam – mar ne bi bilo fino, če bi ta drugačen čas uživala v popolnosti in ne bi bila otrok na zadnjem sedežu – »ali smo že tam«?
So namreč prav posebni užitki v teh Absurdnih časih. Enemu izmed njih sem bila priča včeraj, 28. maja zvečer.

Nikoli in nikdar si nisem mislila, da si bom v Domžalah lahko ogledala kino v avtu! To je zame tista retro verzija – ameriški filmi, vozila s klopjo, namesto sedežev. Morda je vedno moja asociacija na film Briljantino. Vsekakor ne nekaj, kar bom doživela v zadnjih majskih dneh leta 2020 na parkirišču pri stari Metalki. Pa sem … In naj povem, da je bilo fantastično. Organizacija resnično odlična, izkušnja pa nepozabna. Pika na i pa je bila ponudba pijače in pa lokalna ponudba s strani Rezine kašče. Sladke jagode …

A smo že tm? Nismo. Še nekaj časa ne bomo. Če sploh bomo – načeloma naj bi šli naprej in ne nazaj. V boljšo prihodnost? Upam. Navsezadnje je tudi na nas in mi smo tisti, ki kreiramo svet.

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)