“Čebele so nam lahko za vzor!”

Intervju z Ireno Urbanija, predsednico Čebelarskega društva Moravče

9. marca 1919 je bil za čebelarje iz naše okolice pomemben dan. Ustanovili so Čebelarsko podružnico Brdski sodni okraj, kamor danes uvrščamo čebelarska društva Moravče, Krtina Dob, Lukovica, Domžale ter Dolsko. Točno sto let po ustanovitvi so člani in predsedniki omenjenih čebelarskih društev pridno kot čebele stopili skupaj. Kot rezultat skupnega dela je izšel Zbornik 100 let organiziranega čebelarskega delovanja čebelarskih društev Dolsko, Domžale, Krtina Dob, Lukovica in Moravče. Ob tem so se predhodnikom poklonili tudi z organizacijo Simpozija in Slavnostne akademije, ki je potekal v prostorih Čebelarskega centra Slovenije. Poleg moških kolegov je prejela zahvalno plaketo tudi predsednica Čebelarskega društva Moravče Irena Urbanija, ki pravi, da je v teh spomladanskih dneh najlepše darilo za čebelarje pogled na izletavanje čebeljih družin.

Koliko časa ste že aktivna čebelarka?

S čebelami me je že v otroštvu spoznal oče, ki je čebelaril in tudi še čebelari. Kot otrok sem rasla s tem zavedanjem glede pomembnosti čebel. Že enajsto leto je odkar sem se podala na samostojno čebelarsko pot in lahko rečem, da te čebele prevzamejo. Zdi se mi, da ko enkrat začneš, ne moreš nehati (smeh).

Čebelarjenje velja pretežno za moški poklic. Bi se strinjali s tem?

Ne glede na to, da se morda navzven zdi, da je čebelarjenje moški poklic, je pravzaprav v čebelarstvo vpeta vsa družina. Menim, da je za vsakim čebelarjem zadaj tudi ženska roka, ki pomaga pri točenju in bi rekla, da so kar enakovredne moškim, čeprav se morda ne izpostavljajo toliko.

“Čebele so nam lahko za vzor!”

Na Simpoziju smo slišali podatek, da se je število čebelarjev povečalo na 11.000, od tega se je lani 88 posameznikov poklicno ukvarjalo s pridelavo medu. Kako pa je z ženskami v čebelarstvu?

Ženske sekcije v Sloveniji  zaenkrat še nimamo. Opažam, da se vsako leto kakšna posameznica odloči, opogumi in čebelari. Največ pa je družinskih, da čebelarita z možem skupaj. Sama v Čebelarskem društvu Moravče predsedujem sedaj že tretje leto. V zadnjih letih tudi ženske prevzemamo malo bolj vodilna mesta. Tudi v Zagorju ob Savi in Trbovljah sta ženski predsednici čebelarskih društev, vendar pa nas je po celi Sloveniji še nekaj.

Kaj za vas pomeni 100 obletnica delovanja?

Na jubilej, ki ga praznujemo letos, smo lahko izjemno ponosni. Že sto let smo organizirani čebelarji in krasno se mi zdi, da smo se po stotih letih ponovno našli ter izdali naš skupni zbornik. Knjiga je čudovit izdelek, ki se bo ohranila za  večno. Lahko rečem, da je to priznanje za vsakega čebelarja, ki je del te zgodovine.

Koliko članov šteje Čebelarsko društvo Moravče?

V našem društvu nas je trenutno 50 čebelarjev. Najstarejši član bo letos star 90 let, najmlajši pa 24 let. Največ nas je iz okoliških krajev Moravč, dva sta domačina, ki živita v bližini Domžal. Ponosni smo na to, da imamo tudi predstavnice nežnejšega spola, in sicer nas je trenutno včlanjenih pet čebelark.

Irena Urbanija z Ljudmilo Novak.

V kakšnih čebelnjakih čebelarite?

V Čebelarskem društvu Moravče čebelarimo največ v stacionarnih čebelnjakih. To so čebelnjaki, ki stojijo na enem mestu in so običajno dograjeni iz lesa ali trših gradbenih materialov. Po podatkih iz leta 2016 naj bi bilo v Sloveniji približno 10.500 kmetijskih gospodarstev s čebelami in 13.700 stacionarnih čebelnjakov.

Kako se srečujete v vašem društvu?

Srečujemo se na različnih predavanjih. Imamo tudi druženje članov, ki ga organiziramo v jesenskem času. Letos imamo v načrtu tudi organizacijo ekskurzije, ki nas bo popeljala na Gorenjsko. Obenem si ponovno želimo obuditi delovanje čebelarskega krožka, saj se zavedamo pomembnosti izobraževanja mlajših generacij, da bodo tudi zanamci skrbeli za ohranjanje čebel.

Slavnostna akademija ob 100-letnici organiziranega društvenega delovanja.

 Kako je s čebelami v teh spomladanskih dneh?

Vsi pravi čebelarji te dni z zanosom spremljamo čebele, saj že izletavajo. Verjamem, da ob teh trenutkih vsem nam srce, kar bolj radostno utripa in z veseljem ugotavljamo, da so čebele preživele. To je za čebelarje v teh časih zelo pomembno, saj je lahko pomlad zelo žalostna ali pa zelo vesela. Če so izleti takšni, kot se trenutno kažejo, je to za čebelarja darilo in pohvala, da smo jih pravilno oskrbeli in so lepo prezimile. Lahko se nadejamo, da se nam obeta dobra letina in da bomo točili, če bo šlo vse po sreči.

Vsem čebelarjem iz našega in sosednjih društev bi ob 100-letnici zaželela in čestitala, da smo lahko ponosni saj smo del zgodovine. Pred 100 leti so se združili naši predniki in danes tudi pet sosednjih društev – Moravče, Lukovica, Domžale, Krtina Dob in Dolsko. Da smo združili moči in izdani monografijo, ki lepo prikaže delovanje vseh društev skozi 100 let delovanja. Za seboj smo pustili sled, da bodo čez 100 let tudi naši potomci lahko brali o našem razvoju in stopali po uhojenih poteh.

Katere besede popotnice bi namenili čebelarjem iz vašega in sosednjih društev ob 100-letnici?

Želim si, da se ohranijo vezi, ki so se v tem času spletle med vsemi petimi društvi. Čebele v panju so nam lahko za vzor, da se tudi čebelarji med seboj povezujemo in pomagamo z nasveti. Na področju čebelarstva si želim, da se pomembnost čebel za naše okolje, rastline in hrano ohrani še za naše otroke in vnuke. Ohranimo jim našo kranjsko čebelo, ki je del naše zgodovine in žarek upanja za bodoče rodove. Čebelarji imamo posebno poslanstvo, saj to delo opravljamo s srcem in dušo. Čebele so del nas in našega življenja, zato bi popotnico končala z besedami »Naj medi!«.

Avtor: Lea Smrkolj; Foto: arhiv Irene Urbanija

 

Komentarji uporabnikov
Tagi