Bolnica Triglav – Lukova bolnica na Kolovcu

LETO 1944. Tretje leto vojne proti okupatorju. Pred sedemdesetimi leti. Spomini nočejo umreti, trdoživi so …

Te dni mineva sedemdeset let od ene največjih tragedij partizanskega boja na domžalsko – kamniškem območju, to je uničenja Bolnice Triglav in poboja težko ranjenih borcev in bolniškega osebja na Kolovcu pod vasjo Duplje. Slovensko partizansko zdravstvo z razvejano mrežo skritih bolnic je bilo nekaj posebnega, edinstvenega v takratni okupirani Evropi, v katerih so se zdravili tisoči težko ranjenih bork in borcev. Danes si je težko predstavljati, kaj vse so med vojno v nemogočih razmerah storili zdravniki in bolničarji v teh bolnicah. Ena od takšnih je bila tudi Bolnica Triglav na Kolovcu blizu Radomelj.

Gradnja Bolnice Triglav januarja in februarja 1944 leta
Konec leta 1943 se je Šlandrova brigada vrnila z Dolenjske na Štajersko. Iz dneva v dan so se vrstili njeni napadi na nemške postojanke. Čedalje pogostejši in srditejši boji so terjali vedno več ranjencev, ki pa jih brigada nikakor ni mogla več puščati pri aktivistih po hribovskih vaseh. Bilo je preveč vohljačev, okupator je bil v svojih poslednjih vzdihljajih vedno bolj okruten. Kje najti primeren prostor za stalno bolnišnico?

V Šlandrovi brigadi je bil borec Jože Pirš-Luka iz Radomelj, ki je bil tudi bolničar. Že na Štajerskem je vodil tako imenovane potujoče bolnišnice, tako da je imel še dovolj izkušenj.
Tako so se torej Luka in njegovi tovariši odločili zgraditi najprej bolnišnico na Rovah, ki pa je postajala vedno bolj tesna za stalno naraščajoče število ranjencev. Treba je bilo misliti na novo bolnišnico.
S pripravami so pričeli januarja 1944. Zima je bila izredno mila, zemlja ni bila zmrznjena, tako da se je dalo kopati. Les jim je priskrbel kolovški logar Golmajer.

Deske je ''organiziral'' Luka pri Petru Borcu in Ernestu Švajgerju iz Preserij (nekdanji LIP Radomlje). Zadnji je dal tudi 20 kg žebljev. Do Kolovca sta material pripeljala dva zanesljiva aktivista. Tam sta ga prevzela bolničar Luka in Jože Žebovec-Lipko. Šlo je, dokler se je dalo s konji. Do določenega mesta je bilo še kakih 600 metrov. Tja je bilo treba znositi 10 m3 desk. Osem ljudi v eni noči po strmi, zaraščeni poti. Vso noč brez počitka. Rame in roke so jim bile odrgnjene do krvi, noge ožuljene … in zjutraj je bil prostor ob križpotju prazen. Treba je bilo samo še zamaskirati sled.

Jamo za bolnišnico je kopalo bolniško osebje. Delali so ponoči in podnevi. Plod tega dela je bila jama, dolga 12 m in 4 m široka. Streha je ležala položno in se ujemala z ostalo površino hriba. Bila je lesena in krita s pločevino požgane zlatopoljske cerkve, ki so jo pred tem požgali Nemci ob izselitvi Zlatopoljcev. Na njo so nasuli 30 cm zemlje in zasadili smrečice. Vrata so bila zbita iz desk in zamaskirana z rušnami. Odpirala so se navzgor. V notranjosti: po sredini hodnik, na desni stranišča, nato soba z enonadstropnimi posteljami, kuhinja, operacijska soba, prostor za sanitetni material, kopalnica … z veliko požrtvovalnostjo je Luka s svojimi tovariši bolnišnico tako opremil, da je bila naravnost udobna za takratne razmere.
Kakih petdeset metrov stran so na enak način zgradili bunker za hrano in za spalnico pomožnega osebja.
24. februarja 1944 je bila bolnišnica popolnoma opremljena in pripravljena – manj ko v treh tednih dolgih noči in kratkih dni.

Iz stare v novo bolnico
Iz manjše, zasilne bolnišnice na Rovah, ki ni bila primerna tudi zaradi bližine vasi, so morali potem prepeljati ranjence in ves material. Že spet je bil tu Luka s svojo sijajno organizacijo: voz in konji. Naložili so vseh devetintrideset ranjencev in jim zavezali oči. Bilo je polnoči, vse mirno. Cesta je bila prazna. Lepa zimska noč; tu in tam se je belila še kakšna krpica snega. Veter je rahlo pihal iz kolovških gozdov. Nihče jih ni motil na tej težki, skrivnostni poti selitve. Brez ovir so prispeli v novo bolnišnico.
Takoj naslednji dan je bolničar Luka poslal poročilo v štab IV. operativne cone. Prišel je zdravnik dr. Mitja Kac, ki je bil zelo zadovoljen z bolnišnico. Dali so ji ime ''Triglav''.

Na mestu nekdanje bolnice Triglav – Lukove bolnice stoji spominska brunarica.

Življenje v ''Triglavu'' je bilo v marsičem drugačno kot v stari zasilni bolnišnici na Rovah. Postalo je varnejše. Pri Jazbečevih na Dupljah je bila obveščevalna služba in požrtvovalni Jože Jazbec je vsako jutro prišel v bolnišnico poročat, kako je z dogodki ''zunaj''.
V bolnišnici so kuhali vedno ponoči, ker bi jih podnevi dim lahko izdal. Tako so dobivali ranjenci in ostali tople obroke ponoči, podnevi pa mrzlo malico.
Sploh pa je bilo zbiranje hrane zastavljeno zelo na široko. Posebno iznajdljivost je spet pokazal Luka, ki se je pred nosom nemške policije povezal z delavci Papirnice Količevo. Od njih je dobil živilske karte, ki jih je oddal trgovcem, ti pa so potrebna živila pošiljali na zbirno mesto v Zagorico k Šinkovcu.
Včasih, vendar samo ponoči, so ranjenci celo zapeli in zaigrali na harmoniko. Najbolj sta jih kratkočasila kuhar Mežnar in mali desetletni Poldek (Janko Podbevšek). Ta je bil že ''star'' partizan, čeprav je bil najmlajši pravi partizan v Sloveniji. Z materjo je šel v partizane, ko so jim 1942 zažgali dom. Mati je še istega leta padla v boju in tako ga je Luka vzel k sebi.
Ranjenci so ga imeli radi, ker jim je krajšal čas s pesmijo in jih tolažil, oni pa so njega učili brati in pisati.
Življenje v bolnici je v marcu in aprilu 1944 teklo tako kot običajno v partizanskih bolnicah. Novi ranjenci so prihajali, ozdravljeni so se vračali v brigade, potem pa se je v začetku maja 1944 zgodila tragedija.

Izdaja
Petega maja so šli Luka in njegovi tovariši po hrano v Zagorico. Tam so jim povedali sumljive vesti. Peter Šubelj iz Radomelj je pobegnil iz Šlandrove brigade. Bil je tudi eden izmed tistih, ki so nosili ranjence v ''Triglav''. Ob tej priliki je ušel in se prijavil v Kamniku. Tam je na trgu govoril ljudem: ''Tudi Mlekarjeva baraba ni na Dolenjskem, ampak ima v kolovških gozdovih bolnišnico. Ga bomo že dobili!'' Z ''Mlekarjevo barabo'' je mislil na Luko.
Našli so tudi sumljiva pisma, ki jih je pisal član bolniškega osebja Miha Jenko svoji ženi.
Nad ''Triglavom'' so se zbirali črni, nič dobrega obetajoči oblaki.

Medtem so se okoli kolovških gozdov že zbirale nemške kolone, raztrganci in belogardisti. Prva patrulja je prišla zgodaj zjutraj 5. maja do Jazbečeve hiše na Dupljah. Jazbec, ki se je pravkar vračal iz bolnišnice, jim je padel v roke. Začeli so ga pestiti in spraševati, kje je bolnišnica. Njega, njegovo družino in ostale sumljive vaščane so postavili v družinsko sobo okrog peči ter jih zastražili. Minute, ure napetosti so počasi, z grozno počasnostjo tekle dalje… ''Kaj bo z bolnišnico?'' je neprenehoma kljubovalo v Jazbečevi glavi. Niti z najmanjšim gibom jim ni mogel ničesar sporočiti.
Nemci so pretaknili vse kote. Kopali so vse povsod: v steljniku, pod kozolcem, povsod okrog Jazbečeve domačije. Našli so oba bunkerja. Na srečo ni bilo v njih nobenega partizana, ampak samo živila in posoda – dober dokaz Nemcem, da so na pravi poti.
Počasi in tiho se je stiskal obroč okrog kolovške bolnišnice…

''Luka, Švabi!''
V bolnišnici je ta dan že vseskozi vladala popolna tišina, vsaka sled je bila skrbno zabrisana. Od nekod se je slišalo brnenje motornih vozil. Toda od kod? (Pozneje so ugotovili, da je bilo to na cesti pri Kolovcu, komaj pol ure od bolnišnice). Vse dopoldne je bilo varljivo tiho in mirno.
Po mrzlem opoldanskem kosilu je ranjence zažejalo. Poslali so Poldka po vodo k studencu.
Hip nato je bil Poldek že nazaj. Ves upehan je zaklical: ''Luka, Švabi!''

Luka je ravno prevezoval ranjence in najprej mislil, da se Poldek šali. Tedaj so se že zaslišali streli iz bunkerja. Luka in tovariši, ki so imeli orožje, so planili ven. Da bi Nemce potegnili za seboj, a se jim ni posrečilo. Bilo je že prepozno. Začeli so se umikati po hribu na zahodno stran. Za njimi je priteklo še nekaj ranjencev in Poldek. Vse skupaj jih je ušlo 16.
V bolnišnici je nastala panika. Mnogi so silili ven, drugi so se hoteli ustreliti. Pred njih je stopila bolničarka Milena, potegnila revolver in zahtevala popolno tišino.
Kaj se je medtem zgodilo pri zaščitnem bunkerju? V njem so bili Ciril Sešek (Reparjev iz Radomelj), oba Vrenjakova, Luka Hribar, Miha Jenko in Franc Bernot. Ni jim preostalo drugega, kot da se vdajo – Nemcev in raztrgancev je bilo preveč.

Nemci so začeli preiskovati zemljišče – ped za pedjo. Tolkli so s puškinimi kopiti ob tla. Sklonjeni, prežečih obrazov so se bližali bolnišnici…
Ranjencem pod zemljo je zastajal dih. Votli udarci nad njihovimi glavami so se jim zdeli kot udarci bobna pri posmrtni koračnici.
Trenutki, strahotni in dolgi kot večnost.
''Vdajte se in pridite ven, nič se vam ne bo zgodilo'', se je od zunaj zaslišal Jenkov glas.
Molk…
Vrata bolnišnice so se odprla…
''Ala ven! Marsch heraus, banditen!''

Izmučeni, toda uporni so drug za drugim prihajali ranjenci skozi vrata. Krog in krog Nemci in njihovi plačanci. Brzostrelke in mitraljezi, režeči v slabotna telesa ranjencev. Z žico so jim na hrbtu zavezali roke. Brez udarcev seveda ni šlo.

Mežnarja – Janeza Kosmatina, tistega veselega kuharja, ki je ranjencem povedal toliko zabavnega, so raztrganci neusmiljeno pretepli, pregazili z okovanimi čevlji. Toliko časa, dokler za vselej ni utihnil.
Mučili so tudi druge. Smrt je doletela vse tiste, ki se niso mogli dvigniti iz postelj. Bolnišnica se je spremenila v eno samo grobnico.
Vsemu temu je sledilo prerekanje, kaj naj storijo s preostalimi ranjenci. Raztrganci so bili za ustrelitev. Nemci pa so jih hoteli odpeljati v zapore.
Končno so brez besed odbrali nekaj ranjencev in jih odvedli. Preostale pa so posamič odgnali k vhodu v bolnišnico in jih s strelom v tilnik metali v odprtino. Nato so vse skupaj polili s petrolejem, ki so ga dobili v bolnišnici in zažgali…

Mirna in skrita bolnišnica, ki je v kratkem času omogočila ozdravljenje številnim ranjencem, se je spremenila v kraj zločina in grobišče 23 žrtev. Črn, smrdeč dim se je razširjal daleč po gozdu in napolnjeval vso okolico z vonjem po ožganem mesu in kosteh.
Tiste redke ranjence, ki so ostali živi, je čakala dolga in mučna pot skozi številna pretepanja in zasliševanja v kamniških zaporih in Begunjah. Nihče ni ničesar izdal. Nič, prav nič, kar bi lahko koristilo Nemcem. Vse so poslali v taborišča.
Ranjence in bolniško osebje, ki so ob napadu pobegnili, so Nemci zasledovali do poznega popoldneva. Niso jih ujeli in vseh šestnajst je srečno prišlo v roke dobrih ljudi.

Danes na tem mestu uničene Bolnice Triglav ni več. Ostala je še maketa nekdanje bolnice in brunarica, ki skupaj s spomenikom spominjajo na nekdanjo Bolnico Triglav in na žrtve, ki so padle v njen. Kot opomin nam živim, da se kaj takega ne sme nikoli več ponoviti.

Povzeto po spominih Jožeta Pirša-Luke in Jožeta Jazbeca (Mladina, april 1964).