Zakaj in na koga so jezni najstniki?

So vprašanja, ki si jih vedno znova zastavljamo. Zastavljamo v upanju, da bomo nanje prejeli kar se da preprost in enoznačen odgovor, ki nam bo pomagal vstopiti v nepoznani svet, ter nam razgrnil zakulisje, kjer se skrivajo razlogi zanje. Čeprav vemo, da ima vsakršno dejanje svoj vzrok, pogosto in povsem nehote, v želji, da bi se drugim približali in jih razumeli, vanje projiciramo lastne razloge ter jim tako pripišemo vzroke, ki zanje ne veljajo.

Vsaka gesta, vsako dejanje, pa najsibodi se z njim strinjamo ali ne, ga opravičujemo ali ne, odobravamo ali ne, ni kar tako. Vedno ima svoj zakaj. Zakaj, ki je tam. Obstaja. Včasih celo skrit v ozadju, zaradi česar je do njega težko dostopat, pa vendarle je.

Pogosto je lažje govoriti, kot prisluhniti; sklepati, kot vprašati in kar je najverjetneje najtežje, zdržati z občutki, ki se v nas ob tem prebudijo.

Niso jezni samo najstniki. Jezna je tudi miška, ki je za svoj rojstni dan skrbno hranila oreh, vendar ji je le ta nenadoma izginil. V iskanju krivca, ki se ji »izmika«, pa v njej narašča jeza, ki jo na „lastni koži“ občutijo tudi drugi. »O miški, ki je oklofutala medveda«, je naslov knjige (Založba Miš, januar 2022), v kateri se avtorica Aksinja Kermauner na zabaven način loti čustva jeze, ki preplavi malo miško. V zgodbi je zaznati, kako se bo od jeze miška prej razpočila, kot pa umirila, kar je tudi iztočnica za vprašanje, ki smo ga v razširjeni obliki naslovili naši tokratni gostji, zakonski in družinski terapevtki Lili Kodelja iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino, enota Domžale. Zanimalo nas je, »zakaj in na koga so jezni današnji najstniki« ter »kako starši in okolica reagirajo na agresivno vedenje mladih«?

 

Skupina mladih se sprehaja po ulici. Njihova drža, pogled, ton in barva glasu izdajajo agresiven in pa jezen nastop. Od kje ta jeza? Na koga in zakaj so jezni današnji najstniki? Ter nenazadnje, kolikšen del jeze je dejansko izraz njihovega notranjega stanja in kolikšen del le te prihaja povsem od drugje in so oni samo posredniki?

Izjemno krivično je, da danes na najstnike obešamo (valimo) samo to jezo. Veliko je jeze, vendar se pod to jezo skriva ogromno žalosti. Namreč, najstnikovi možgani imajo dva centra, ki nam lahko v nekaj minutah pokažejo 101 čustvo. Lahko je besen, trenutek zatem pa se bo jokal. Ko začnemo jezo lupiti kot čebulo, plast za plastjo, opazimo koliko občutij nosijo v sebi, stanj ter razmer iz svoje družine. Družina je lahko navzven urejena, funkcionalna, ampak nekaj se v družini dogaja. Otrok je največje zrcalo in ko začnejo otroci ali najstniki kazati vedenja, ki nam niso ok, vedenja, ki niso sprejemljiva, je to pokazatelj, da se nekaj dogaja. Nekaj se je nekje zapletlo in se nekje kopiči. Ko pride otrok/najstnik v stik s sovrstniki, v družbo, kjer je deležen potrditve in kjer da iz sebe to, kar je v njemu in kar se mora nekje na nek način izraziti, saj se je v njemu nakopičilo, lahko opazimo marsikaj. To pa je seveda regulirano na neprimeren način.

Če si predstavljava situacijo, v kateri najstnik stori nasilno dejanje. Dejanje, ki velja za kaznivo dejanje. Zgodi se, da se tovrstnemu dejanju pripiše manjši pomen in s tem vrednost, kot ga dejansko ima. Označi in pojmuje se ga kot »trenutek živahnosti, razposajenosti«, etc. Nato se izkaže, da niti ni šlo za enkratni dogodek, ampak za ponavljajoče se pripetljaje, ki so bili venomer minimizirani. Zakaj se skuša minimizirat tovrstna dejanja, ko so posredi otroci/najstniki?

Ker so prisotni strahovi. Govoriti, pogovarjati se o »vandalizmu«, »bulingu«, je vedno strah nas, odrasle. »Dajmo to pomest pod preprogo. Ne to pogrevat. Dejmo to pustit. To bo šlo mimo. Ne bi o tem. Bomo že rešili. Naj se o temu nič več ne govori«. Sliši se znano, kajne? Vedno je izziv se o tem pogovarjat.

Če odrasel začuti, da se nekaj dogaja, je pomembno, da reagira, da prisluhne, začuti otroka/najstnika, ki je v stiski in v sebi nosi bolečino. Da povabi nekoga, ki se zmore z njimi o tem pogovarjat. Nekdo, ki se lahko z njimi usede in ob katerem se bo otrok/najstnik sprostil. Pomembno je, da otroka/najstnika ne jemlje, kot nekoga, ki ga bo napadel, ampak da v njemu vidi nekoga, ki je reagiral iz bolečine. Da poskuša videti ozadje tega. »Tukaj sem zate. Bova se pogovorila. Sigurno pa to, kar si naredil ni bilo ok, bom ti pa pomagala, da boš drugič, ko boš v stiski lahko reagiral drugače. Moja vrata so odprta in ti bom pomagala«.

Skrb zase poleg gibanja in prehrane, vključuje tudi prepoznavanje emocij. Kdaj smo jezni, žalostni in da zmoremo najti sogovornika ter mu to povedat. Kar otroci/najstniki tlačijo, bodo nekoč, nekje ob povsem vsakdanji situaciji, dali ven iz sebe, kajti telo preprosto mora dati ven, ali pa bodo zboleli.

Krivično je enačiti najstnike in jezo. Postaviti enačaj najstniki=jeza. Češ, da so oni samo neotesani, se grdo obnašajo, ničesar ne vedo, etc. Najstnik s tovrstnim vedenjem kaže, da potrebuje nekoga, ki bi se z njim pogovoril.

Otroci so prezrti, sami in osamljeni. Na svoj način iščejo načine, kako bi opozorili nase. Če bi lahko in bi zmogli, bi se verjetno vedli tudi drugače. Naredijo, kar pač lahko in odrasli smo tukaj tisti, ki moramo narediti nekaj drugače.

Vsi nosimo svoje kovčke, nahrbtnike. Odrasli smo tisti, ki četudi česa ne vemo, saj smo samo starši, smo še vedno odrasli. Otroci/najstniki si želijo objema, želijo si biti slišani in tega, da nekdo ostane in zdrži z njimi. Kasneje se bodo iskali načini, ampak prvi korak je, da smo tam in zdržimo.

Skušam si predstavljat prizor, ko se najstnik vrne zgodaj zjutraj domov iz žura. Pod vplivom alkohola, morda še česa drugega, razburjen, etc. Kako to zgleda? Odklene vrata, vstopi. In potem? Koliko staršev se boji lastnih otrok?

Sedaj smo v fazi, ko bo še vse prišlo za nami. Ogromno se je pojavilo različnih neprimernih vedenj. Nekaj, kar se sicer vidi navzven in je pogosto prisotno pri fantih, medtem, ko se pri dekletih obrne navznoter.

Mi najstnikom moramo postaviti zid, postaviti mejo, ob katero bodo vsekakor trčili in to tudi začutili, ampak s tem zidom otroku pokažemo, da nas skrbi, da nam je mar in da nam ni vseeno, kaj počne ob 2 zjutraj. Otroci iščejo potrditve. Ko otrok pride domov, ga nihče nič ne vpraša, se zanima, kaj je počel, kje je bil, etc

Zakaj ne postavljamo meje in zakaj najstniki ne doživljajo pozitivnih frustracij? Ker nas je strah njihovih reakcij. Zakaj je starše strah reakcij najstnikov? Tudi starši nosijo v sebi svojo zgodbo, ki se jim ob otroku prebuja. Zato bodo raje vse dovolili, saj tako tistih težkih vsebin ne bo. Vsebin, ki so jih starši nekoč že doživljali, jih nekje skrili in jih znova ne bi obujali. Ampak, najstnik je vaš otrok, potrebuje odraslega starša, ki zmore prepoznati, kaj je njegovo, kaj v njem se je ob najstniku prebudilo. In tukaj se pojavijo stiske staršev, ki dovolijo vse.

Trma v predšolskem obdobju je zdrava in nujna, v najstništvu starši doživimo nadaljevanje te trme….na drugačen način ….

Ko opazite izbruh, vedenje, ki se že dlje časa dogaja, dajte se vprašati, kaj se dogaja? Kaj vam želi otrok/najstnik s tem vedenjem sporočiti? Vsekakor so dogaja nekaj v ozadju.

Lepo vabljeni v četrtek, 24. marca 2022 ob 18:00 v prostore Centra za mlade Domžale na drugo letošnje brezplačno predavanje za starše z naslovom “Najstnikova jeza-nočna mora staršev”.

Predavanje bo vodila naša tokratna sogovornica Lili Kodelja, zakonska in družinska terapevtka iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino, enota Domžale.

Obvezne predhodne prijave na tel: 040 255 568 ali na mail: info@czm-domzale.si

Avtorica: Petra Petravič