“Zagotovo boš jezen/a, ampak mejo ti moram postavit!”

Eden izmed strahov, ki jih starši nosijo v sebi, je zagotovo strah pred odzivom, pred reakcijo, ki jo bo otrok imel na določeno prepoved. Prepoved ali meja, ki jo starš postavi otroku, ne povzroča določenih frustracij samo otroku, ki s prepovedjo med drugim dobi sporočilo, kaj se sme in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj ni, ampak v nelagodno/ ne ravno prijetno situacijo pahne tudi starša, ki se je primoran soočiti tako z odzivom otroka, kakor tudi z lastnimi občutki, ki se mu ali ji ob tem prebudijo.

Zakaj starši tako težko postavijo mejo otroku in pri odločitvi tudi vztrajajo? Ali je starše strah, da bi se otroku zamerili oziroma, se bojijo, da bi jih otrok prenehal imeti rad, če bi mu določene stvari prepovedali in zato mu pogosto raje ugodijo? Ali obstaja starost, onkraj katere postaja postavitev meja vedno težja in nenazadnje, kako si lahko starši pomagajo, če meje otroku niso zmogli postaviti v zgodnjem otroštvu in imajo doma sedaj najstnika, smo vprašali dr. Lidijo Bašič Jančar, univ. dipl. socialno delavko, zakonsko in družinsko terapevtko, vodjo Študijsko-raziskovalnega centra za družino, enote Domžale, ki bo v četrtek, 28. septembra 2023 ob 18. uri v prostorih Centra za mlade Domžale vodila predavanje in delavnico z naslovom Postavljanje meja otroku in najstniku.

Predavanje je namenjeno staršem, učiteljem, vzgojiteljem in vsem, ki jih področje starševstva zanima.

Zakaj starši tako težko postavijo mejo otroku in pri odločitvi tudi vztrajajo?

Sprva bom malce obrnila navedeno in rekla, da starši postavljajo meje le sebi, otrok pa se svojih razmejitev uči ob starših, ki te meje zmorejo postavljati. Za primer vzemimo šefa, ki zna postaviti zdrave meje in se za zaposlene tudi zavzeti. Ob njem bodo zaposleni bolj samozavestni in v organizaciji se bodo počutili varno. Prav tako bodo tudi med seboj zmogli postavljati zdrave razmejitve. To je en tak plastičen primer, katerega razumevanje lahko prenesemo tudi na starševstvo. Ko na primer otroku rečemo NE, moramo sprva mi sami vztrajati pri tej odločitvi. Otrok pri tem praktično nima nič. Res je, da je jezen, besen, kriči in zahteva, vendar smo mi odločeni, da bo temu tako in seveda pri sebi zelo dobro vemo, zakaj tako mislimo in pri tem vztrajamo. Pomembno je, da otroku večkrat in zelo jasno razložimo, zakaj določene stvari ne sme ali zakaj nekaj ne želimo, da naredi, itd… Starši, ki tega ne zmorejo, zelo težko zdržijo z občutji, ki jih otrok izraža (jok, kričanje, jeza, bes; pri najstniku lahko celo grožnje ali umik). Zato pa je tako zelo pomembno, da že ob majhnem otroku pri postavljanju meja vztrajamo, po drugi strani pa se o tem pogovarjamo, dogovarjamo, debatiramo… torej ohranjamo ODNOS. Brez odnosa ne moremo postavljati meja oz. le te ne bodo učinkovite.

Ali je starše strah, da bi se otroku zamerili oziroma, se bojijo, da bi jih otrok prenehal imeti rad, če bi mu določene stvari prepovedali in zato mu pogosto raje ugodijo?

Bojijo se reakcij in občutkov in z njimi ne zdržijo. Kaj pa potem, če otrok kriči in je jezen. Ga pomirimo. Naloga staršev je otroke in mladostnike ob izražanju intenzivnih čustev pomirjati, ne pa se jim izogibati.

Ali obstaja starost, onkraj katere postaja postavitev meja vedno težja?

Seveda. Starejši kot je otrok, težje se postavlja meje, če z otroki nimamo odnosa in stika. Če rečemo le: »Tako bo, ker sem jaz tako rekel«, bomo kmalu imeli težave. To je le zahteva, ni pa sodelovanja, pogovarjanja in dogovarjanja. Če se tega ne naučimo, ko je otrok v obdobji trme (prvo starostno obdobje, ko se starši intenzivno srečamo s postavljanjem meja), bo v najstništvu zelo težko. Zakaj? Ker takrat zahteve ne bodo več dovolj, najstnika pač ne moreš prijeti, ga odstraniti, kot na primer triletnika. Najstništvo je drugo obdobje zorenja možganov in zato ključno, ko moramo starši jasno, intenzivno in sočutno postavljati meje. Menite, da to troje ne gre skupaj? Gre! Jasne, trdne in sočutne meje so temelj zdravega odnosa starša do otroka.

Kako si lahko starši pomagajo, če meja otroku niso zmogli postaviti v zgodnjem otroštvu in imajo doma sedaj že najstnika?

Uf, težka naloga. Vendar ni nemogoča. Otroci in najstniki so zelo dovzetni za odnos. Če imamo z njimi stik in odnos, se bodo hitro začeli odzivati drugače. Malo dalj časa bo vseeno trajalo, da vidijo in začutijo spremembo, ki obeta trajnost, potem pa se bodo zagotovo odzvali na to spremembo. Če na primer v eni terapevtski uri dosežemo nek dogovor, s katerim se otrok strinja (pridejo pa z »nemogočim« najstnikom, ki se z ničemer ne strinja), to pomeni, da v razmeroma kratkem času lahko veliko dosežemo, če ga poslušamo, upoštevamo in zares slišimo. Starši smo odgovorni za odnos z otroki in najstniki (in ne obratno). Če nam je v interesu, da se otrok/najstnik dobro počuti in smo ob tem odločeni, da bomo vztrajali, ker vemo, da je tako dobro in prav za otroka/najstnika, je to dobro izhodišče za dobro postavljene meje.

Če želite dobiti vpogled v večno aktualno vprašanje »Kako učinkovito postavljati meje in razmejitve«, pobliže spoznati pojme, ki so pogosto napačno utemeljeni ter razumljeni : permisivna in represivna vzgoja, ljubezen do otroka, meje in razmejitve, lepo vabljeni četrtek, 28. septembra 2023 ob 18. uri v prostore Centra za mlade Domžale na predavanje z naslovom Postavljanje meja otroku in najstniku.

Beseda bo tekla tudi o občutkih, s katerimi se starši srečujejo ob postavljanju meja otroku, kaj pomeni sočutna vzgoja in kje se otrok uči empatije ter sočutja. Udeleženci predavanja bodo tudi izvedeli, zakaj kaznovanje ne učinkuje, kako ohraniti stik z otrokom pri postavljanju mej in kako ohraniti stik s sabo, ter nenazadnje, kaj sporočajo in povedo občutki, ki jih starši pri postavljanju mej doživljajo.

Predavanju bo sledila delavnica, kjer bodo starši spoznali načine, kako si lahko priskočijo na pomoč, ko morajo vzdržati z lastnimi občutki ob otroku.

Obvezne predhodne prijave po e-mailu: info@czm-domzale.si ali na tel: 040 255 568

Lepo vabljeni.

Predavanja in delavnice, ki potekajo v sklopu ŠOLE ZA DRUŽINO in jih organizira Študijsko-raziskovalni center za družino, enota Domžale, so za udeležence brezplačna, saj so sofinancirane s strani občine Domžale.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com, osebni arhiv dr. Lidija Bašič Jančar