V Domžalah na voljo brezplačna takojšnja psihosocialna pomoč za otroke in mladostnike

“Naj noben otrok ne izostane”, je naziv programa, ki je namenjen “takojšnji psihosocialni pomoči otrokom in mladostnikom iz ogroženih družin”, ki ga sofinancira Občina Domžale. Izvajajo ga v enoti ŠRCD – Študijsko raziskovalni center za družino, pod okriljem zakonske in družinske terapevtke Lidije Bašič Jančar, ki smo jo povabili h kratkem pogovoru. Gre za projekt, ki je v širši skupnosti prepoznan kot dober in koristen, poteka pa že od leta 2016 in je za družine v stiski iz Domžal brezplačen.

V oči mi je padla besedna zveza “ogroženih družin”. Vsak od nas si pod izbranimi besedami lahko predstavlja nekaj drugega. Kaj konkretno ste imeli v mislih, ko ste snovali zgornji projekt?

Družina je ogrožena, ko je njeno vsakdanje funkcioniranje onemogočeno. To se vselej pokaže v obliki vedenjskih, čustvenih ali zdravstvenih težav pri otrocih ali mladostnikih. Bom navedla nekaj primerov: mladostnik noče v šolo, pojavijo se motnje hranjenja pri določeni mladostnici, morda depresija, veliko je tudi socialne izoliranosti, ko otrok ne želi več iz stanovanja ali pa hud upad šolske uspešnosti, itd. V takih primerih družina ne more več normalno funkcionirati, kar je vselej le odgovor na nek zastoj družinskega sistema. Želim povedati, da za vedenjskimi, čustvenimi in dostikrat tudi zdravstvenimi težavami otrok in mladostnikov tiči nezmožnost in nemoč staršev pri svojih starševskih vlogah. Bom navedla najpogostejše vzorce družinskega sistema, ki vodijo v ogroženost otrok in celotne družine: dolgotrajna fizična odsotnost enega od staršev, visoka konfliktnost med staršema, nezmožnost čustvenega stika in uglašenost na to, kaj otroci in mladostniki potrebujejo, favoriziranje enega od otrok in ob tem čustvena zanemarjenost drugega ali drugih, nezmožnost postavljanja meja (preveč avtoritativno ali premalo-permisivno-v obeh primerih gre za čustveno zanemarjanje), vse vrste nasilja-med staršema ali do otrok, izrabljanje otrok za čustvene potrebe staršev.

Ko smo snovali projekt »Naj noben otrok ne izostane-takojšnja psihosocialna pomoč za otroke in mladostnike iz ogroženih družin«, sem imela v mislih najprej pomagati otrokom in mladostnikom in sicer tako, da se jim pomaga ubesediti, kar jih v družini najbolj boli, ovira, onemogoča, zaradi česar se ne počutijo v redu. Otroci, ki imajo težave, si zaslužijo takojšnjo pomoč odraslega, da jih sliši in vzame zares. Moja izkušnja pri delu s takimi otroki je vselej, da izvrstno povedo, kaj v družini je tisto, zaradi česar so se znašli v tako težki situaciji. Otroci s »problematičnim« vedenjem želijo sporočiti, da se čustveno ne počutijo v redu.

S projektom ste začeli leta 2016, danes pišemo leto 2021. Kaj se je v tem času pokazalo? Kateri so bili najpogostejši izzivi, s katerimi ste se soočili?

Moram reči, da so se v zadnjem letu, v času korone, izrazito pokazale hude stiske in težave otrok. Gre za hude motnje razpoloženja, depresivne motnje, samomorilne misli, veliko je motenj hranjenja, ko je življenje mladostnikov ogroženo, ogromno je nasilja med mladimi, zasvojenosti in samopoškodovanja. Kar me vedno znova preseneti in globoko gane pri otrocih in mladostnikih je, kako izjemno dobro znajo povedati vzrok, ki vedno izhaja iz družinskih odnosov ter kako malo potrebujejo za to, da bi jim bilo boljše. Želijo si skupnega kosila, več preživetega časa s starši, želijo si pohvale in ponosa staršev na njih, želijo si, da bi se starša razumela, da se ne bi ločila, želijo si urejenega doma, manj konfliktov, si biti enakovredni s sorojenci, želijo si, da bi jih starši razumeli. In vedno znova sem navdušena nad njimi, kako hitro se odzovejo na spremembe, ki jih naredijo starši med seboj ali do njih.

Vedno znova pa se pokaže, v kako velikih stiskah so otroci, katerih starši se ločijo, saj je ločitev za otroka vedno stresna in polna bolečih situacij. Otroci ločenih staršev so nekako stalnica mojega dela.

Leto 2020, kakor tudi dobršen del leta 2021, so zaznamovali številni ukrepi, ki so dodobra pretresli našo vsakdanjost in v dobršni meri vplivali tako na naše doživljanje, kakor tudi ravnanje. Pod vprašaj so postavili marsikatero prepričanje in ponekod odprli pandorine skrinjice, ki so bile predolgo zaprte s posledicami, ki se bodo še (po)kazale v vsem svojem obsegu. Kaj imate občutek, da bo največji izziv za mlade in kaj za starše?

Zdi se mi, da je oz. bo največji izziv sta starše v motivaciji oz. prepoznavanju pomembnosti časa za otroke in mladostnike. Govorim o kvalitetnem času, v katerem imajo otroci možnost izkušnje z njimi, da je le ta zanimivejši od vseh ostalih oblik in impulzov, ki prihajajo iz okolja v obliki socialnih medijev. Največji izziv staršev bo po mojem ta, da naredijo otrokom pot v odnose, ki štejejo, v realne odnose in ne virtualne, kvazi odnose, kjer na hitro dobiš na prvi pogled več, vendar dolgoročno dosti manj. Zanimivo je, da se današnji otroci v realnih odnosih hitro začnejo dolgočasiti, starši pa nevrotično začnejo tekmovati z vsemi oblikami digitalizacije in jim kar naprej nekaj ponujajo, da bi jih zabavali. Tukaj se izgubi odnos. Bojijo se lastnih zdolgočasenih otrok in tudi sami ne vzdržijo s tem, da ni nič narobe, če se otrok kdaj dolgočasi. Navajeni smo, da je naše možgane kar naprej potrebno hraniti z impulzi, če tega ni, ne vemo več, kaj bi s seboj ali z otroki. Ni potrebe. Nazaj bo potrebno dobiti blažje oblike impulzov, ki pa so dolgoročno gledamo tisti pravi, ki človeku osmislijo življenje: da se lahko umirimo, da lahko v tej umirjenosti vzdržimo, da lahko le ždimo in premišljujemo, se v miru pogovarjamo. Danci imajo za te trenutke dobro besedo, ki osmisli vse to: Hygge, gre za to, da se z nam najdražjimi ljudmi zmoremo počutiti najmirnejše in najvarnejše, gre za udobje, lagodje in gre za trenutke stika z ljudmi, s katerimi smo povezani. Motivacija in kreativnost ter volja za ustvarjanje se rodi iz umirjenega uma. O izzivih otrok in mladostnikov težko govorim, raje bi govorila o izzivih odraslih, da naredijo pot otrokom za lepši jutri in njihov zdrav razvoj. Vsekakor je hočeš nočeš izziv mladih graditi pristne, iskrene odnose, se čim več v živo pogovarjati in se družiti kljub situaciji, v kateri smo.

Skupaj s prostovoljci in stažisti nudite brezplačno pomoč družinam v stiski iz Domžal. Na kakšen način lahko osebam, ki se k vam obrnejo po pomoč, tudi pomagate? Kakšen je odziv staršev in kakšen otrok, mladostnikov na tovrsten program?

Pri nas imamo možnost brezplačnih terapij družinam, otrokom in mladostnikom, še posebej tistim, ki si terapije drugače ne bi mogli privoščiti.

Odrasli se dostikrat zavejo, da v družini nekaj ni v redu takrat, ko eden ali več otrok začne kazati stisko preko vedenja, kot na primer: medvrstniško nasilje, pretirana nemirnost, nezmožnost koncentracije, neprimerno izražanje, neprimerna spolnost, nespoštljiv odnos do ostalih sošolcev, agresivnimi vzgibi pri otrocih in mladostnikih, psihosomatiko, motnjami hranjenja, depresivnimi razpoloženji in podobno.

Veliko otrok s tovrstnimi težavami izhaja iz ločenih družin, otroci se kar naenkrat nikjer več ne počutijo doma, starša si jih podajata ali se na neprimeren način borita zanj. Pojavijo se tudi novi partnerji, ki imajo dostikrat posesiven odnos do otroka, prihod novih otrok v razširjeni družini, ki temu otroku zamaje občutek varnosti, željenosti in pripadanja. Imamo tudi otroke, ki živijo v enostarševskih družinah in se starš težko prebija skozi naloge in izzive starševstva, pa otrok zato v času pubertete začne kazati, da takega odnosa ne zmore več, itd.

Pomembno je, da se otroku takoj na začetku pokaže, da ni on kriv, da je tak, temveč, da se za vzdušje in njegovo počutje odgovorna starša. Starši sprva ne razmišljajo toliko v smeri, da bodo morali oni spremeniti odnos do otrok, ko pa ozavestita napačne reakcije in otroku nudita tisto, kar potrebuje, otroci hitro zaznajo spremembo in se nanjo odzovejo. Pravzaprav se zgodi to, da otrok na nezavedni ravni ne potrebuje več »problematičnega« vedenja. Otrokom najbolj pomaga ravno občutek in besede, da je slišan in da se njegova čustva in občutja vzamejo zares ter da sta se starša pripravljena spremeniti ter razvijati družinski sistem v smeri, da bo vsak otrok dobil občutek zaželjenosti, posebnosti, slišanosti in varnosti.

Staršem najbolj pomaga to, da se ozavestijo občutki, ki jih nosijo iz primarnih družin-še vedno so živi občutki neslišanosti, spregledanosti, zlorab in nasilja. Če to ni predelano, avtomatično (nezavedno) prenašajo vso jezo, bes, prezir in sram naprej na svoje otroke. V terapiji staršem pomagamo predelati te vsebine, jih slišati in pomagati razvijati pristne, sočutne reakcije do otrok.

Pomoč nudimo v obliki terapij, enkrat tedensko, načeloma ob isti uri. Cikel zajema 12 srečanj. Po tem obdobju ljudje lahko nadaljujejo s terapijo, če je ta potrebna.

Ali so kakšne omejitve glede starosti, spola, morebitni izzivi, ki presegajo vaše zmožnosti? V kolikor opazite, da so težave pregloboke, morebiti preveč kompleksne za namene programa ali zgolj presegajo njegove okvirje, kako jim takrat priskočite na pomoč?

Seveda, če so na primer težave, ki jih mora reševati drug specialist (psihiater, pedopsihiater, razvojni psiholog, specialist za določanje diagnostike), ljudi nemudoma napotimo tja. Če gre za ljudi, ki so izvajali nasilje, jih enako usmerimo v druge ustanove, kjer so specializirani za take težave (na primer na Društvo za nenasilno komunikacijo). Če se na terapiji izkaže, da gre za nasilje, ki do sedaj ni bilo prijavljeno, to seveda prijavimo (obvestilo policijo in Center za socialno delo). Ljudi usmerimo na varuha otrokovih pravic ali jih kako drugače opolnomočimo, da nova dejstva sporočajo v za to primerne ustanove. Sodelovanje različnih strok pri mojem delu je ključno. Glede starosti ni omejitev, glede spola tudi ne.

Danes se o psihološki obliki pomoči govori precej drugače, kot se je govorilo in pisalo nekoč. Prav tako postaja vedno bolj sprejeta in zdi se, kot bi morebiti že popustila stigma, ki je včasih veljala za ljudi, ki se soočajo z določenimi težavami in se odločijo, da na poti njihovega razreševanja ne želijo biti sami. Kaj ste Vi v vsem tem času opazili?

Velika razlika v zadnjih osmih letih (od leta 2013 opravljam terapevtsko delo) se je zelo spremenilo to, da v dosti večji meri iščejo pomoč moški, ki si želijo rešiti ali nadgraditi partnerski odnos. Vemo, da je bila leta nazaj domena žensk, da so skrbele za odnose oz. jim je bilo v večji meri mar za njih. V zadnjih nekaj letih pa opažam, da so moški bolj motivirani za reševanje odnosa ali dela na sebi. Tudi v očetovski vlogi so bolj aktivni in kažejo veliko željo po biti še boljši očka, kot leta nazaj. Dosti bolj se pustijo nagovoriti, so bolj dovzetni za nova znanja, stališča in predvsem so bolj naklonjeni sočutnejšemu starševstvu, kot so to bili pred leti. Temu verjetno botruje sprememba v razlikah med spoloma zadnjih nekaj let. Sodobne ženske postajajo bolj samozadostne in emancipirane in ko se ta odnosna tehtnica dviguje navzgor, se moški šibijo v svoji moški vlogi. Šibijo ni mišljeno slabšalno, vendar dejstva kažejo, da so bolj nebogljeni, zbegani in dostikrat tudi utrujeni. Ne vedo, kako se lotiti odnosov, kaj narediti. Si pa močno želijo sprememb. Ženske pa zato dosti bolj kažejo to samostojnost, tudi vzvišenost. Oboji pa si seveda želimo povezanosti, topline in objemov, ne glede na to ali si to priznamo ali ne. Morda lahko rečem, da je samozadostnost na eni strani in šibkost/nemoč na drugi le sodobni obrambni mehanizem pred bližino. Slovenci smo prestrašen narod.

Opažam tudi veliko razliko v sprejemanju pomoči mladih. Oni niso obremenjeni s stigmo. Opažam tudi velik pogum pri tem, kako staršem povedati, kaj jim ni v redu in kje so bili prikrajšani in prizadeti. Če žena možu določenih stvari leta in leta ne zmore pojasniti, to pove odraščajoča hči svojemu očetu in to na zelo precizen in pogumen način.

Poletje je v polnem razmahu, sočasno se na obzorju kažejo določene napovedi, ki bi utegnile znova poseči v naš vsakdan in vplivati na naše doživljanje prihajajoče jeseni. Kakšne so možnosti, ki jih po izteku programa imajo otroci, mladostniki in pa starši, ki so bili vanj vključeni? Lahko nadaljujejo začeti proces, le da v morebiti drugačni obliki, zasnovi?

Seveda, terapevtska obravnava se lahko nadaljuje, vsak je dobrodošel toliko časa, kot jo potrebuje. Po 12ih srečanjih se ovrednoti ta čas, napredek in kaj je potrebno še narediti, nato se domenimo za pot naprej. Včasih prekinemo za nekaj časa in se potem znova domenimo za obravnavo. Res je, lahko se zgodi, da bo korona kriza zopet posegla v naša življenja, zato bomo morali še toliko bolj stopiti skupaj in sodelovati: šole, vrtci, CSD-ji in ostali ključni, ki vsakodnevno delamo z otroki in mladostniki. Meni se zdi zares dragocen prispevek vsakega od nas, da lahko vsak iz svojega zornega kota poda svoj pogled in delovno izkušnjo. Tako lahko za določenega otroka ali družino naredimo zares največ.

In za konec še kakšna misel, sporočilo vsem, ki so se ob branju zgornjih vrstic počutili nagovorjene, vendar morebiti še zbirajo pogum, da bi se vključili v projekt?

Normalno je, da se vsak kdaj znajde v dilemi, stiski, težavi, morda celo hudi krizi, iz katere ne zmore. Normalno je tudi, da vsega ne moremo vedeti in znati. Zdi se mi, da smo na svetu zato, da si pomagamo in se povežemo. Včasih že samo en pogovor pomaga, da se počutimo slišani. Velikokrat dobim odziv, da se ljudje zelo hitro pomirijo in ne vidijo več tako črno, ko jim nekdo drug malo pomaga ubesediti težka doživljanja in videti stvari z drugega zornega koda. Težave, ki so bile še pol ure nazaj videti nerešljive, kar naenkrat dobijo novo obliko in upanje, da je možno in morda niti ne tako zelo težko.

Tudi partnerski odnos je zelo pomemben-za partnerja, celo družino in za otroke. Težave, ki se naberejo, so videti večje, kot v resnici so. Dostikrat ni potrebno tako zelo veliko, da ni več občutka brezizhodnosti in edine možne rešitve-ločitve. Pogovor in komunikacija sta ključna. Ko narediš prvi korak, je vsak naslednji dosti lažji.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: Mojfokus