Starši v želji, da ne bi bili podobni svojim staršem, postanejo sužnji lastnih otrok

Starševstvo je vseživljenjska vloga ali bolje rečeno poslanstvo. Čeprav je na temo starševstva nešteto priročnikov in čeprav so si mnogi posamezniki že kot otroci obljubili, da bodo čisto drugačni, kot so bili njihovi starši, ko bodo sami nekoč imeli otroke, pogosto na svoje razočaranje opazijo neskladje med željami in stvarnostjo. Včasih postanejo kopija staršev ali pa nasprotno v želji, da ne bi bili podobni svojim staršem, postanejo sužnji lastnih otrok. 

O izzivih starševstva skozi oči želja in pa zmožnosti, ter kje iskati vzroke za težave pri postavljanju meja, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, spec. zakonske in družinske terapije.

Iskreno verjamem, da se v izjavi »Morala bi obstajati licenca za starševstvo« skriva tudi delček resnice. Kje se po vašem mnenju najpogosteje zatakne in zakaj je starševstvo tako zelo specifična vloga?

Starši oblikujemo temelje, na katerih otroci gradijo svoje življenje. Kako jih vzgajamo, v veliki meri vpliva na njihove socialne veščine, samopodobo, sposobnosti reševanja problemov in uspeh v šoli. Dolgoročno vplivamo na vse njihovo odraslo življenje, celo na njihovo starševstvo. Z zgledom in dejanji jih učimo ljubezni, odnosov, razmejitev … Paradoksalno pa je, da za to ni šole, ker se je treba učiti sproti, v praksi (čeprav mislim, da bi bilo marsikaj bolje, če bi v šolskem sistemu zares usposobljeni strokovnjaki s psihoterapevtsko podlago poučevali predmet, ki bi obravnaval, najširše povedano, reševanje problemov v odnosu do sebe in z drugimi). Edina »šola« je tista, ki smo jo prinesli iz lastnih otroških izkušenj, in če smo imeli smolo, da je bila slaba, nas čaka veliko dela. Če to ni specifična vloga, potem res ne vem, kaj je!

Starši v želji, da ne bi bili podobni lastnim staršem, z vedenjem in pravili, ki jih postavijo v svoji družini, kljub dobrim namenom včasih nehote in tudi nevede postanejo sužnji svojih otrok. Zgodi pa se, da v nekaterih lastnih vedenjih prepoznajo vedenja svojih staršev – ravno tista, ki so jih kot otroci najbolj sovražili. Kako pride do tega?

Ker se v čustveno občutljivih situacijah nezavedno zatečemo k vedenju, ki nam je znano. Prvi korak je, da začnemo to ozaveščati. Ko ugotovimo, da to še ni dovolj, začnemo raziskovati, kako bi te trdovratne vzorce nadomestili z boljšimi. No, to se da. Pomembno pa je razumeti dvoje: noben starš ni popoln in nikoli ni prepozno. Prav zdaj berem imenitno knjigo dr. Becky Kennedy Good Inside, ki bo kmalu izšla v slovenskem prevodu pri založbi Primus; delovni naslov je Dobri v sebi – bodite pozorni nanjo, zakladnica praktičnih napotkov je in krasna spodbuda za krizne trenutke (ure, dneve …), ko se kot starši počutimo zares ušivo.

Koliko se sodobni starši bojijo zameriti svojim otrokom in jim zaradi tega težko postavljajo meje? Koliko je v njih skritega strahu, da jih otroci ne bodo imeli radi?

Postavljanje meja je ključno za otrokov zdrav razvoj in oblikovanje njegove samoregulacije, odgovornosti in samospoštovanja. S tem jih učimo, da bodo tudi sami znali postavljati zdrave meje v medosebnih odnosih in prevzemati odgovornost za svoja dejanja. In nihče ni za to učenje odgovoren bolj kot starši.

Strah staršev je pogosto povezan z njihovimi občutki negotovosti in strahu pred zavrnitvijo. Velikokrat izvira iz želje po izpolnjevanju (nerealnih) pričakovanj, ki jih imajo do sebe. Ampak postavljanje meja in izražanje ljubezni se med seboj ne izključujeta, nasprotno. Otroci nujno potrebujejo jasne smernice in strukturo, da se počutijo varne in zaščitene.

Kako se lahko starš, ki se mu zdi, da je pri vzgoji povsem zavozil, pomiri? Kako in kje lahko najde malce tolažbe, da ni vse izgubljeno in se razbremeni občutka krivde in slabe vesti?

Napake in problemi so sestavni del starševstva. Prej ali slej moramo kot starši sprejeti neizogibno dejstvo, da smo samo ljudje in da nismo popolni, postati sočutnejši do sebe, in namesto da gojimo občutke krivde, raje priznajmo napako in se potrudimo ravnati bolje. Otroku se opravičimo, ker smo mu storili krivico, a potem te krivice ne ponavljajmo. Če pa se počutimo nemočni in bi najraje potisnili glavo v pesek, nam bo koristil pogovor s strokovnjakom ali skupina staršev, ki se podpirajo med seboj in skupaj rastejo. In naj ponovim: nikoli ni prepozno. Do zadnjega diha se kot starši lahko izboljšujemo.

Če ste se v opisanih izzivih prepoznali in menite, da bi potrebovali podporo, lepo vabljeni k posvetu z Jano Lavtižar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki je dosegljiva na tel. št: 040 523 787 ali info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com