Starši se bojijo vprašat
Zgodilo se je nedolgo nazaj. Januarja letos. Ponovilo se je maja. Razširile so se govorice in namigovanja. Vrstila so se obtoževanja. Začelo se je vehementno iskanje krivca. Pojavili so se posamezniki, ki so prosili za sočutje. Pieteto. Pieteto do staršev, ki so izgubili otroka. Otroka, učenca, najstnika, ki sta se odločila dvigniti roko nadse. Zakaj? V kolikšni meri nam bo iskanje krivca, prelaganje odgovornosti in že skorajšnjo javno linčanje tistih, ki si v naših očeh zaslužijo oznako »krivcev in odgovornih« za tovrstno dejanje, pomagalo pri soočanju z občutkom razočaranja, jeze, žalosti, krivde, nemoči in celo trpljenja
Januarja se je veliko govorilo in pisalo. Ugotavljalo. In nekaj mesecev kasneje, se najverjetneje zastavljajo podobna, če ne celo ista vprašanja. Kaj smo spregledali? Česa nismo opazili? Čemu nismo namenili večje pozornosti? Kaj bi lahko še naredili, pa nismo?
So vprašanja, katerih odgovorov ne bomo prejeli in so vprašanja, na katera si lahko odgovorimo. V želji in upanju, da se kaj takega, ne bi več ponovilo.
Na dejanja drugih ne moremo vplivat, prav tako ne zavrteti časa nazaj, lahko pa naredimo marsikaj drugega. Začenši s povsem iskrenim pogledom na situacijo in priznanjem, da nas je strah. Vsakega izmed nas je kdaj strah. »Starše je strah vprašati. Vprašati otroke, kako se počutijo. Zakaj? Ker ne vedo, kaj bodo naredili z odgovorom, ki ga bodo slišali. Prejeli. Zato raje ne vprašajo« je mnenja Lili Kodelja, zakonska in družinska terapevtka iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino, enota Domžale.
»Mesec maj je izjemno zahteven mesec. Prava »norišnica«. Vse poteka v »živo«, veliko je testov, spraševanj in projektnih nalog. Vsak vidi samo svoje potrebe, sočasno pa se izvajajo ogromni pritiski. Določeni najstniki so od jutra do večera sami. Težko jim je. Ne zmorejo vsega. V vsem tem vrtiljaku, pa umanjka tisto zanimanje. Iskren interes za občutja, ki jih doživljajo otroci. Nikjer ni nikogar, ki bi jih razumel. Ki bi se zanimal in razumel, kaj potrebujejo. Ne samo od staršev, ampak tudi od odraslih v šoli.”
Velja nekakšna predstava, kako je mladim danes enostavno. Starši poskrbijo za vse njihove življenjsko pomembne okoliščine, medtem, ko je njihova glavna preokupacija tako rekoč zgolj in samo šola. Učenje in napredovanje. Če temu dodava še športno ali umetniško udejstvovanje, se človek resnično vpraša, kaj jim je hudega?
Otroci ali najstniki, niso roboti. Četudi se zdi, da je otrokom, najstnikom »luštno«, saj naj ne bi imeli nobenih skrbi, temu ni povsem tako. Seveda imajo skrbi, vendar jim nihče ne da prostora, da bi jih izrazili. V trenutku, ko začnejo izražati svoja mnenja, potrebe in pa želje, jih starši prekinejo z opazko/komentarjem »kaj pa je vam hudega? Saj hodiš v šolo in se imaš luštno. Drugih skrbi nimaš.« Za otroka ali najstnika so to obveznosti.
Kaj torej potrebuje otrok od staršev? Biti slišan. Da ga straši razumejo v njegovem počutju. Da mu dovolijo, da se počuti tako, kot se počuti. Da mu postavijo »sočuten pladenj«, kamor bi lahko odložili svoje skrbi.
Današnji starši so tudi sami nekoč bili najstniki. Obratno pa ne velja, saj najstniki nimajo izkušnje starševstva. Verjetno je v njih še živ spomin na to, kaj vse so doživeli in kako so se takrat počutili. Kaj so pogrešali in kaj jih je motilo. Kako to, da danes, ko so sami starši, težko približajo svojim otrokom? Kje se zatakne, da jih s težavo razumejo, začutijo in se z njimi »identificirajo«? Verjetno so tudi sami nekoč doživljali taiste dinamike, kot jih doživljajo današnji otroci ali najstniki, le da vpliv tehnologije ni bil tako močan?
Prva asociacija je strah. Starše je strah vprašati. Strah jih je odgovora, ki ga bodo prejeli. Sprašujejo se, ali bodo znali odreagirati, ko jim bo otrok povedal določeno težavo, jim zaupal stisko, problem s katerim se sooča? Kaj bodo naredili?
Marsikateri starši tudi sami niso imeli izkušnje, da bi jih ob prihodu domov kdo vprašal: »Kako si se pa danes imel? Odmisliva šolo, raje mi povej, kako se počutiš?« In ker sami niso imeli tovrstne izkušnje, so jim takšna vprašanja neznanka. Nekaj, na kar niso navajeni. Tudi partnerja, ki sta sočasno še starša, se pogosto ne znata vprašati, »kako sta, kako sta preživela dan, kako se počutita drug ob drugem«
Večina zgoraj omenjenih staršev nima izkušenj s pogovori. Nima izkušenj s pogovori, kjer bi se opisovala in izražala občutja. Kjer bi se pogovarjali o spremembah, ki so se pojavile. O tem, da je nekdo opazil, da je drugi slabe volje. Da se nekaj dogaja.
Vedno izhajamo iz lastnih izkušenj in če nečesa nismo bili deležni, je težko, da bo to kar del nas.
Koliko je opažanje dejansko pogojeno z zanimanjem? Npr. ko so otroci majhni, je zanimanje zanje s strani staršev izjemno. Vsaka kretnja, vsak izraz, poteza, pogled, korak. Starši vse spremljajo, opazijo in registrirajo. Kasneje pa se tovrstna pozornost, zanimanje zanje, kar nekje izgubi. Usahne. V kolikšni meri, če sploh, starše danes zanimajo njihovi otroci?
Na terapijah starše pogosto vprašam, ali vedo, “kaj otroka zanima? Katere knjige ima otrok/najstnik rada/a? Katero glasbo posluša? Ali je bolj športen tip?” Starši ne vedo. In če že vedo, se ob tem pojavijo vedno negativne opazke. Komentarji kot: »takšne glasbe se res ne posluša. Grozna skupina in glasba.« Starši velikokrat težko vstopijo v svet najstnika.
Staršem predstavlja velik izziv vstopiti v svet njihovega otroka, najstnika. Vem, da je to zelo težko. Zakaj? Starš gre pri tem izven svojih okvirjev, ampak biti otrok/najstnik, je v današnjih časih, izjemno težko. Pričakovanja do otrok so izjemno visoka. Starši želijo, da bi bili njihovi otroci odvetniki, ekonomisti, etc. Ugoditi željam in pričakovanjem okolice, ki sočasno sploh ne ve in ne pozna, kakšen je otrok/mladostnik, je izjemno težko. In tukaj je kratka pot do stiske. Otroci/najstniki v sebi kričijo, vendar jim nihče ne da prostora, da bi lahko povedali, kako jim je. Najstniki bežijo. Od 6. razreda naprej se zapirajo v svoje sobe, umikajo se v virtualni svet.
Ste bili kdaj pozorni na dogajanje za mizo v času kosila? Prva tema bo najverjetneje šola. Seveda si otroci ne želijo biti zraven in vedno poslušati samo o šoli. In ko si želijo izraziti svoja zanimanja, o katerih se želijo pogovarjati in imajo veliko znanja, jih starši pogosto zelo nespoštljivo prekinemo. Ustavimo. S tovrstnim ravnanjem jim sporočamo marsikaj, vsekakor pa ne, da nas zanima zanje. Sporočilo, ki ga otrok ponotranji je: »Ko želim nekaj povedati, me ostali prekinejo«. Ob tem razvijejo vzorec, da je “najbolj varno biti sam/a, v svoji sobi in razmišljati o svojih stvareh, saj nikogar ne zanimam.«
Izjemno kruto in krivično, da dobimo sporočilo o nezanimanju ravno s strani staršev. Ravno s strani tistih, ki so otrokom najbližji, ki so najdlje ob njih in ki bi morali otrokom nudit varni pristan. Tam, kjer bi otroci morali dobiti občutek vrednosti, doživijo svoje največje razvrednotenje.
Res je. In vse to vpliva na njihovo samopodobo. »Zakaj bi ljudem govorili o sebi, saj jih tako ali tako ne zanimam«?! Otroci/najstniki si želijo razumevanja. Želijo si, da bi jim starši dali vedeti, da vedo, razumejo, da jim je težko, hudo, ker je veliko pritiskov. Vendar naj jim ob tem pomagajo iskati vire moči, ki so v njih. Naj jih spodbujajo, da verjamejo, da bodo zmogli, po svojih najboljši sposobnostih in da bodo tam, v kolikor bi otroci/najstniki potrebovali kakršnokoli pomoč. Občutek varnosti in zaupanja je izrednega pomena. Da otrok/najstnik ve, da je in da bo starš ostal ob njem, da lahko pove, če se zgublja v obveznostih in da ni s tem nič narobe. Da je iz vsake stiske pot.
V šolah bi morali razredne ure nameniti tovrstnim sporočilom. V kolikor se otrok/najstnik znajde v stiski, ni čisto nič narobe, če poišče pomoč. Stigma in oznaka, da je z osebo, ki v stiski poišče pomoč nekaj narobe je še zelo prisotna. Tako v svetu odraslih, kakor tudi v svetu mladih.
Običajno radi poudarimo, da naše telo z nami vedno komunicira. Je naš kompas. In če naše telo z nami komunicira, verjamem, da tudi otroci počnejo podobno. Vedno komunicirajo s starši, le da na svojevrsten način. Včasih glasneje, včasih tiše. Včasih z besedami, drugič z dejanji. Na 1001 način skušajo prit do pozornosti, do tega, da jih bodo odrasli videli. Opazili. Včasih se vprašam, kako daleč morajo it, kaj vse morajo naredit, da jih kdo opazi? Kaj vse so pripravljeni naredit, da jih kdo opazi?
To se nalaga. Neka sporočila so, vendar včasih je tudi otroke strah. Strah jih je reakcije staršev. Zlasti tam, kjer gre za nepredvidljive reakcije staršev, katere otrok ne pozna, vendar se jih boji. Podobno velja tudi v partnerstvu. Če se ob partnerju ne počutimo varno in sprejeto, mu težje zaupamo.
V kolikor bodo otroci/najstniki čutili, da se doma ne počutijo varno, sprejeto, da se ne počutijo, da lahko stisko zaupajo, bodo svoja občutja raje tiščali v sebi. Stisko pa bodo začeli sporočati vrstnikom oziroma tam, kjer se bodo počutili varno.
Poskusite vstopiti v njihov svet. To je vaša hči, vaš sin, dejte jo/ga vprašat, zakaj ji/mu je všeč glasba, ki jo posluša? Ne jih nemudoma prekiniti v trenutku, ko skušajo ubesedit svoje misli in jih podeliti z vami.
Bodite vašemu otroku/najstniku nekdo, kjer bo lahko doživel izkušnjo varne navezanosti, saj so te izkušnje temelj za vse njegove nadaljnje odnose.
Dragi Vincent
Dragi Vincent je zgodba o sedemnajstletni Tari, izjemno nadarjeni, vendar žalostni najstnici z izjemnim darom za slikanje, ki pa ji življenje ni naklonjeno. Revščina, v kateri živi, ni le materialna. Spopada se tudi z družinskimi težavami, skrivnostmi ter s čustvenim pretresom, ki ga doživi ob nenadnem spoznanju. Pri prebolevanju ji pomagajo tako pisma Vincenta van Gogha bratu Theu kot pogovori s starim profesorjem Maxom Stockhamerjem in pa prijateljstvo z njegovim vnukom Johannesom.
Mladinski roman Dragi Vincent, za katerega je priznana novozelandska avtorica Mandy Hager s strani zveze novozelandskih knjižničarjev prejela najvišjo nagrado, nagrado za najboljše novozelandsko delo za mladino nad 13 leti, presega lahkotno pisanje za najstnike in predstavlja pomembno gradivo za razmišljanje o življenju, njegovi minljivosti, odnosih in predvsem o volji. Volji do življenja.
Kot že naslovnica žari rumeno van Goghovih umetnin, je zgodba o najstnici Tari optimistična in bralcem, mladim ali odraslim, dokazuje, da pot iz še tako težkih življenjskih situacij obstaja, če ima človek voljo preživeti. In če jo želi najti.
Lepo vabljeni k branju
Avtor: Petra Petravič