Spodbudne misli za starše, učence, dijake in učitelje ob vstopu v novo šolsko leto

Prišel je tako težko pričakovan 1. september. Datum, ki ponazarja začetek novega šolskega leta. Vstop skozi šolska vrata je svojevrstna prelomnica, ki bo za učence, dijake, starše in učitelje pomenila začetek nečesa novega in slovo od poznanega.

Vsaka prelomnica nosi v sebi upanje in zaobljubo, ki sta pogosto pospremljeni z bolj ali manj iskreno namero o drugačnem lastnem angažmaju, v želji po boljšem končnem rezultatu. In čeprav sta vpetost in angažma v šolski proces izobraževanja vsekakor različni pri učencih, dijakih, starših, ter nenazadnje tudi pri učiteljih, velja opomniti, da bo vstop v šolsko leto 2023/2024 vsak doživljal na svojevrsten način. Za mnoge, ki so na lastni koži občutili moč minulih poplav, pa bo vstop v novo šolsko leto še toliko težji. Misel na videno, strah pred morebitno ponovitvijo ali negotovo prihodnostjo, bodo še kar nekaj časa prisotni tako pri otrocih, učencih, dijakih, učiteljih, kakor tudi starših.

V želji, da bi bralcem Domžalca z nekaj spodbudnimi besedami in pa realno zastavljenimi cilji, uresničljivimi željami, ki dajejo optimizem, potrebno moč ter zagon za nove izzive ponudili priložnost za drugačen vstop v novo šolsko leto, smo k pogovoru povabili dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, vodjo enote Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah in pa Lili Kodelja, zakonska in družinska terapevtka prav tako iz ŠRC Domžale, enota Domžale.

Počitnice so se tako rekoč zaključile in 1. september je tu. Čeprav so spomini na poletje še precej sveži, sem prepričana, da se pred začetkom šolskega leta (v vsakemu na svoj način) prebujajo spomini in pa občutki na minulo šolsko leto. S kakšnimi občutki se srečujejo učenci, dijaki, starši in pa učitelji pred začetkom novega šolskega leta? Kateri občutki in pa misli so nekako pričakovani? So določeni občutki in pa misli morda pretirani oziroma bi jim v primeru, da se le ti pojavilo, bilo smiselno nameniti malce več pozornosti?

Razumljivo je, da so občutki raznoliki. Otroci največkrat čutijo vznemirjenje, saj radi kupujejo šolske potrebščine in pogosto povedo, da že komaj čakajo na šolo. Ko jih povprašam, “kaj je tisto, kar komaj čakate?” mi povedo, da želijo srečati sošolce, se hecati, doživljati skupne dogodivščine. Ob tem dodajo, da bi radi znova začeli pisati, risati, si urejati zvezke… Všeč jim je, ko gredo na kakšen šolski izlet in ko imajo kakšen poseben dan.

Mladostniki začetek šole doživljajo malo drugače. Hitro povedo, da je zanje šola brezveze, da bi raje bili še doma, da jim gre na živce misel na šolo, jutranje vstajanje… Vendar čutiš, da temu ni čisto tako. Nato med pogovorom, vseeno izrazijo neko veselje po skupnih doživetjih, da pravzaprav v šoli sploh ni vse tako grozno. Res pa je, da veliko mladostnikov čuti strah pred novimi obveznostmi, tako šolskimi, kot obšolskimi. Strah jih je, kako bodo vso to veliko količino “stvari” med seboj uskladili. Tečno jim je, ko pomislijo, da bodo zopet utrujeni in da se bo vse vrtelo okoli šole.

Starši so vpeti v svoje obveznosti in začetek šole jim predstavlja stres, saj se morajo znova vpeljati v ritem, o katerem v zadnjih 2 mesecih ni bilo potrebno razmišljati. Tudi starše je strah šolskih obveznosti, še posebej tiste, katerih otroci so že imeli težave v šoli.

Učitelji se srečujejo z vedno novimi pritiski, ki jih zahteva šolski sistem. Pritiski staršev in seveda stres ob začetku šole. Sprašujejo se, kako vso to maso otrok z nekakšno strategijo, usmerjenostjo voditi v novo šolsko leto in v poplavi doživljanj otrok in mladostnikov sploh začeti z nekim ritmom, redom in rutino?

Ne smemo pa pozabiti tudi na otroke in družine, ki se morda zaradi specifičnih družinskih situacij, med počitnicami niso počutili v redu. Ti komaj čakajo na šolsko rutino, da bodo lahko odšli od doma in se ne bodo primorani dnevno soočati z domačimi konflikti, jezo, žalostjo staršev.

Po drugi strani pa so ravno ti otroci in mladostniki najbolj ranljivi in izpostavljeni vsem mogočim grožnjam iz okolja: slabi družbi, nasilju, zasvojenostih ali pa podvrženi raznim čustvenim težavam, ki se izrazijo kot anksioznost, motnje hranjenja, apatičnost, izoliranost v svoj svet… Na nas odraslih je (starši, učitelji, trenerji), da v okolju prepoznavamo tovrstne stiske otrok in jih ne prezremo. Predvsem pa, da jih ne sodimo zgolj po vedenju. Za vedenjem vedno tiči razlog.

Vstop v novo šolsko leto lahko razumemo tudi kot vstop v neznano, kar je pogosto pospremljeno z občutkom negotovosti in pa strahom. Še dodaten strah in pa negotovost v zadnjih nekaj tednih v precejšnji meri občutijo vsi, ki so doživeli silovito moč poplav. Ujme so marsikomu odvzele dom in občutek varnosti. Na kaj naj bodo učiteljice ter učitelji še posebej pozorni na začetku šolskega leta in kaj je pomembno, da vedo? Kako lahko na pomoč priskočijo otrokom, učencem in dijakom pri soočanju z vsemi občutki, ki se jim bodo prebudili ob vstopu v šolo?

Mislim, da bodo tudi poplave tema letošnjega začetka šole. Učitelji naj čas namenijo tej tematiki. Naj otroci, mladostniki povedo svoje izkušnje in kako so jih premagali. Naj govorijo o tem, kakšne strahove nosijo pred novimi poplavami. Smiselno je, da se tudi na roditeljskih sestankih omeni, naj starši spregovorijo z razredniki, kdo je utrpel veliko škodo, katera družina se je soočala s tem, kateri otroci so doživljali travme ob teh dogodkih. Prav je, da tudi učitelji usmerjajo starše k ustreznim oblikam pomoči.

Straši se pogosto znajdejo v dilemi, ko skušajo poiskati nekakšno sredino, tisto zdravo mejo med pretirano skrbjo na eni strani in pa preveliko distanco do otrok na drugi. Navkljub zaobljubi, da bo v letošnjem šolskem letu marsikaj drugače, kje in kako naj starši začnejo snovati pot, po kateri bodo lahko stopali v letošnjem novem šolskem letu?

Najbolj pomembna je povezanost in stik med starši in otroki. Starši naj otroke in mladostnike spremljajo in se zanje zanimajo. Se zanimajo za šolske obveznosti, prepoznavajo, kdaj jim je preveč šolskega ali obšolskega dela. Naj poskrbijo, da imajo otroci in mladostniki dovolj počitka in spanja, da se redno in zdravo prehranjujejo, skrbijo za zdravje, gibanje.

Naj med vikendi preživljajo skupni čas. Starši naj se zanimajo, kdo so otrokovi, mladostnikovi prijatelji in družba, s katero preživljajo svoj prosti čas. Vprašanje, ki si ga starši lahko kadarkoli zastavijo je: “Ali imam stik s svojim otrokom?” To naj bo kompas pri njihovih nadaljnjih odnosih z otroci.

Pretirana skrb ali prevelika distanca, ki jo starši vzpostavijo do otroka, kaže na njihov lastni strah pred tem, da ne zmorejo v zadostni meri poskrbeti za otroka (predvsem v čustvenem smislu) ali da otrok ne bo dovolj dobro pripravljen na življenje. Vsi ti strahovi izhajajo iz njihovih lastnih izkušenj iz otroštva in mladostništva, zato je zelo pomembno, da starši poznajo sebe, se vedno znova sprašujejo o svojih občutkih in jih poskušajo razumeti, uravnavati in naravnati na zdravo delovanje. Če opišem primer: Starš, ki preveč sili v otroka in ga želi preveč kontrolirati, dela namesto njega ali pa pričakuje in zahteva vedno več in je pri tem psihično že kar naporen ali agresiven, nosi v sebi lasten perfekcionizem in to tudi zahteva od otroka. Globoko v njem je prisoten strah, da ne bo dovolj dober, sprejet in uveljavljen v življenju. To prenaša na otroka, ob tem pa izgublja čustveni stik in ne začuti, kaj se z otrokom zares dogaja. To so običajno »hladne« družine, kjer ni pogovora in se vse vrti več ali manj na organizacijski oz. funkcionalni ravni. Pogosto so to tudi starši, ki ne zmorejo postaviti mej, ker jih je strah upiranja. Bojijo se vztrajati pri svojih odločitvah, ker čustveno ne zmorejo zdržati z različnimi otrokovimi/mladostnikovimi reakcijami, čustvi, itd.

Po drugi strani pa imamo starše, ki otroke prepuščajo same sebi in pravijo: »To je njegova šola, jaz sem svojo že naredil. Naj se znajde sam, le tako bo odgovoren do sebe in svojih obveznosti. Dovolj je že star.« V tem primeru se starš elegantno izmika skrbi za otroka, ga na nek način zanemarja in spregleda njegove potrebe.

Otrok naj dobi pomoč dokler in tako dolgo, kolikor jo potrebuje. Otroci so zelo različni in kaj je s tem narobe, če potrebujejo pomoč še v 7., 8., ali 9. razredu? Morda si želijo več prisotnosti in stika s starši. Morda že tako preživljajo težja notranja stanja in si zato tudi težje kaj zapomnijo, se težje skoncentrirajo… Zakaj nam je še vedno težko sprejeti, če otrok želi pomoč, pa četudi je ta z naše strani razumljena kot nepotrebna?

Misel pred začetkom novega šolskega leta:

Poskrbimo, da se bodo naši otroci ob nas dobro počutili, da bodo imeli občutek varnosti, predvsem pa, da jim bo vedno varno povedati, kaj potrebujejo in na kakšen način.

O mladih se je nekako oblikovala predstava, da so nezainteresirani, nemotivirani in nekako apatični. Zasanjani. Da se s težavo soočajo z obveznostmi, ki jih zanje predvideva in katere jim nalaga šolski izobraževalni sistem. Kako jim lahko na pomoč priskočijo starši in pa učitelji/ce?

Tukaj bi rada z velikimi črkami sporočila, da ko vidijo in opazijo mlade v stiski, naj jim ponudijo roko in jim pomagajo. Kaj si želi človek, ko je v stiski? Da ga nekdo opazi, da mu nekdo na sočuten način pove-vidim te, opazim te, tukaj sem zate, kako ti lahko pomagam. Velikokrat bodo mladi stisko kazali preko vedenja, vendar če dovolj dobro poznamo otroka, mladostnika, bomo vedeli, da je to klic na pomoč.

Starši gradite in ohranjajte odnos z vašimi otroki. Tako jih boste lahko začutili in jim prisluhnili, ko se bodo znašli v stiski in bodo potrebovali vašo pomoč. Ustvarite z njimi odprto komunikacijo in izboljšali jo boste, če se boste s svojimi otroki pogovarjali še kaj drugega kot pa to, kaj je naredil narobe, kaj mora še postoriti, da bo dobil vašo pozornost. Pomoč pri šolskih obveznostih naj bo spodbujanje, podpora, pomagajte mu pri organizaciji učenja, prostega časa, drugih aktivnosti, če to seveda potrebuje. Na ta način boste svojega otroka, mladostnika slišali v njegovi potrebi. Nagradite njegov trud. Bi pa poudarila, da od otrok ne zahtevajmo popolnosti. V sodobnem času, ki ga živimo, se otroka/mladostnika pojmuje kot individualni projekt, kot vsestranskost, uspešnost, zmagovalca, popolnost….Biti prvi, biti najboljši….pot do stiske ni več daleč. Bolj kot biti odličen na vseh področjih je pomembno otrokovo počutje. Ustvarite za otroka varen prostor, kjer se bo počutil slišanega, razumljenega in bo zmogel spregovoriti o svojih stiskah.

Učitelji, učiteljice ne imejte do sebe visokih pričakovanj. Že ta občutek, da se spomnite, kako je bilo vam v šolskih klopeh, bo pomagal, da boste otroka, mladostnika začutili. Nihče od učiteljev ne pričakuje, da so terapevti, pa vendar so lahko v prvi vrsti tisti, ki otroka/mladostnika opazijo, da mu je težko in potrebuje pomoč. Vprašajte jih kako jim lahko pomagate, kaj bi v tem primeru potreboval.

Poskušajte videti v otroku/mladostniku dobro in mu to povejte z besedami:«Ti to zmoreš…maš to!« Krepite in iščite njegove notranje vire moči-močna področja.

Pogosto se ob vstopu v novo šolsko leto povsem nehote pozabi na učitelje in učiteljice, profesorje in profesorice. Tudi zanje je začetek novega šolskega leta svojevrstna sprememba, ki je najverjetneje pospremljena s pričakovanji, željami in zaobljubami. Kaj bi jim želeli sporočiti?

A veste kako pravijo-spremembe so stalnica v našem življenju. Vsako spremembo spremlja strah, kar je popolnoma normalen občutek. Zelo odleže, če se to ubesedi in mladim, otrokom, svojemu razredu tudi ubesedi, pove naglas. Omili se teža tega občutka. Mladi začutijo in dobijo občutek, da ni nič narobe če si ranljiv, da ni nič narobe, če poveš, kako se počutiš. Verjemite, dobite veliko kljukico v odnosu z njimi. Sodelovali bodo z vami, vam zaupali, ko bo najtežje. So dragoceni pomočniki v odnosu. Ste pomembna oseba na otrokovi poti šolanja.

Pomembno je  tudi, da znate in zmorete poskrbeti zase, ker le tako boste zmogli biti varna opora otrokom v razredu. Niste sami in ne trudite se vsega rešiti sami. Zavedajte se, da imate okoli sebe tim ljudi, ki vam lahko pomaga. Ne nosite in držite »vročega krompirja« sami.

Poskrbite za svoje fizično, psihološko zdravje. Ne pozabite tudi na čustveno in duševno zdravje. Vedite, da ste zgled otrokom.

Prvi september je na poti odraščanja pomembna prelomnica tudi za prvošolčke, ki bodo skupaj z ostalimi šolajočimi se otroci prav tako prestopili šolski prag, le da bo to zanje prvič. Kaj bi svetovali staršem ob tej zanje izjemno pomembni prelomnici?

V spomladanskem času sem/imam srečanja za starše bodočih prvošolčkov. Tam vedno, sploh tiste starše katerih prvi otrok odhaja v šolo, vidim prestrašene in zaskrbljene. Normalno, saj se z vstopom v šolo zaključuje eno obdobje in z vstopom v šolo otrok vstopa v odraslo življenje. Povabljen je v »svet«, v katerem se mora znajti in živeti brez naše pomoči.

Vstop v šolo je nova preizkušnja, pa vendar ne bi smela biti bavbav in verjamem, da so redki starši, ki otroka s šolo strašijo. Otroci so že po svoji naravi radovedni, imajo željo po učenju in mi odrasli jim moramo omogočiti, da sprejmejo spremembe in se navadijo na svojo vlogo. Vsak otrok mora narediti ta korak in gre za pozitivno frustracijo, zdravo ločitev.

Naša naloga je, da otrokom vlivamo zaupanje, da bodo zmogli, vendar bodimo pri tem realni. Težave se lahko pojavijo in šola je lahko stresna, ampak ravno to so izkušnje, ki otroka opremijo za nadaljnje življenje. Vzemite si čas za otroka in se zanimajte za njegovo šolo. Pa še en napotek-ne pospravljate jim igrač. S šolo ni konec življenja, ni konec igre. Igra je njihova sprostitev. Vsi jo potrebujemo, tudi odrasli.

Mi kot starši smo svojo osnovnošolsko obveznost že opravili; pustimo naj jo opravijo še naši otroci. To še vedno pomeni, da bomo pazili na njih, jim spodaj postavili »zaščitno mrežo«, pa vendar pustili, da se kdaj spotaknejo in padejo. Čeprav ne bo naloga opravljena z odliko, a opravili jo bodo sami. Čutili bodo notranje zadovoljstvo in s tem gradili svojo pozitivno samopodobo.

Od doma ga pocrkljajte, stisnite svojega malčka, mu povejte, da ga imate radi, mu zaupate in verjamete vanj, da mu bo uspelo.

»Napačno je misliti, da otrok ne sme nikoli zebsti, da ne smejo biti lačni ali žejni, da jim ne sme ničesar manjkati. Manjkati jim ne sme le ljubezni in odgovornosti.« (Viljem Ščuka, 2012)

Naj bo prvi šolski dan pospremljen z njegovim najljubšim zajtrkom (zbudite se dovolj zgodaj), naredite njegovo fotografijo (potem ko bodo najstniki tega ne dovolijo) in če je le možno, kar mislim, da je, da imate starši dela prost dan. Obeležite ga na način, ki si ga boste vsi zapomnili.

Misel pred začetkom novega šolskega leta:

Vsem prvošolčkom, šolarjem in dijakom želim miren začetek novega šolskega leta….

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva, osebni arhiv Lidija Bašič Jančar in Lili Kodelja