Navkljub popravnim izpitom poletje še zdaleč ni izgubljeno

Šolsko leto se je za marsikoga že izteklo in družabna omrežja so preplavljena s posvetili staršev namenjenih otrokom ob zaključku določenega obdobja šolanja. »Neformalno praznovanje zaključkov« je še nedolgo tega potekalo v družinskemu krogu, medtem, ko je danes, v “oceno” in “presojo” vrženo spletu ter popolnim neznancem. Tujcem.

Starši tekmujejo z različnimi objavami, z izbranimi besedami in sporočili, ki so namenjena otrokom, v resnici pa se za objavami skriva izjemno hrepenenje po pozornosti in priznanju, ki si ga želijo sami. Starši sicer pišejo otrokom, v resnici pa pišejo sebi in ob tem prikrito tekmujejo z neznanci. S svetom, kateremu želijo sporočiti, kako sposobni in dobri starši so, saj so uspešno zaključili šolanje. Ob tem pa pozabijo, da je šolanje zaključil njihov otrok in ne oni. Oni so namreč svoje šolanje nekoč že zaključili.

Tukaj so tudi starši, ki so se odločili drugače in otrokov zaključek šolskega leta ne bodo delili z medmrežjem, kar lahko tako pri otrocih, kakor tudi drugih, sproži številna ugibanja in spraševanja.

V tujini pa se je pojavil učitelj, ki je ob zaključku šolskega leta namenil nekaj besed učencem, ki jih pred napredovanjem v višji razred ali zaključkom šolskega leta čakajo še popravni izpiti. Situacijo je opisal kot tekmo, in jo primerjal s prventsvom. Tekmo so skupaj sicer res da slabo igrali in jo tudi zgubili, vendar sezona še zdavnaj ni zaključena. Marsikaj se še lahko naredi, saj zadnja tekma še ni bila odigrana. Četudi bi se kdo ob tem počuti “luzer” ali da “zapravlja svoj čas”, je resnica povsem drugačna, kajti šola pomeni tudi rast in razvoj skozi preizkušnje. Je odkrivanje, spoznavanje in raziskovanje. Tako sebe, kakor tudi lastnih potencialov. In nenazadnje, gre za proces rasti in odraščanja, ki poteka vsak dan. Že naslednje jutro je tako priložnost, ko se lahko učenci zbudijo z mislijo in željo, da dokažejo sebi, da lahko naredijo več in boljše. Da navkljub popravnim izpitom, tudi zanje poletje še zdaleč ni izgubljeno. Saj je tudi popravni izpit priložnost za osebno rast.

O pomenu odziva, ki ga imajo starši na otrokov popravni izpit, smo se pogovarjali z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko iz ŠRCD – Študijsko raziskovalnega centra za družino, enota Domžale, medtem, ko nam je Lili Kodelja, zakonska in družinska terapevtka prav tako iz ŠRC Domžale, enota Domžale približala doživljanje mladih, ki jih čaka učenje za popravni izpit in za katere poletje vsekakor še zdaleč ni izgubljeno. Namenila jim je tudi nekaj spodbudnih besed.

Zakaj se starši tudi ob zaključku šolskega leta tako zelo identificirajo z otrokovim zaključnim spričevalom in ga ob tem doživljajo kot svojega?

Dobro je razlikovati med starši, ki se zares identificirajo in tistimi, ki so ponosni in se veselijo uspeha skupaj s svojim otrokom. Slednje je povsem normalno, saj starši skupaj z otrokom dihamo, vzpodbujamo, doživljamo težke trenutke in navdihe skupaj z otroki celo šolsko leto. Povsem običajno je, da ob koncu leta skupaj praznujemo, se veselimo uspehov ter tudi zasluženih počitnic.

Kar pa je vredno razmisleka pa je glede vedenja staršev, ki se identificirajo tako, da o uspehih govorijo na način, kot da se to otrok sploh ne tiče. Prav zaznati je ne-stik in njihov lastni primanjkljaj na tem področju. Če so bili sami deležni neuspehov ali pa celo neizživetih oz. nedoživetih občutkov ob tem, ko se kot učenec potrudiš, te stvari motivirajo, si ustvarjalen, se povezuješ in seveda ob tem doživljaš zagon, uspeh in voljo ter vedno večja spoznanja, imaš ob sebi starše in učitelji, ki te vzpodbujajo, pohvalijo in sošolce, na katere se lahko navežeš in povežeš, bodo prav vse uspehe otroka pripisali sebi in jih bodo kot take doživljali. Otrok ob takih starših nima občutka, da sta starša zares ponosna nanj in ga prepoznavata po prav teh uspehih, ki so specifične zanj. Otrok bo v sebi čutil, da gre za lažen ponos, da starša to potrebujeta zase, za lastno potrditev preko otroka. To pa je za otroka škodljivo, saj mu jemlje zanos, voljo in motivacijo, predvsem pa se sebi zaveda, da sta ga starša prezrla.

Občutek, da je starš ponosen na otroka le zato, ker to sam potrebuje za lastno potrditev, je izjemno težak in vodi v nesamozavest in slabo samopodobo. Otrok se bo še bolj trudil, morda postal perfekcionalist, za kar pa nikoli ne bo dobil pristne potrditve s strani staršev.

Ne le učenci, tudi starši se lahko ob misli na popravni izpit srečajo z najrazličnejšimi občutki. Jeza, užaljenost, krivica, maščevanje so verjetno tisti povsem spontani in precej pogosti. Ne glede na občutke, ki jih doživljajo in so verjetno povsem človeški, na kaj naj bodo še posebej pozorni?

Seveda je povsem človeško, da je tudi staršem ob negativni oceni, popravnem izpitu ali kateremkoli neuspehu otroka, težko. Seveda lahko doživljajo težja čutenja, kot je strah, jeza, žalost, razočaranje in obup. Vse lahko doživljajo, pomembno je le zavedanje, da so to njihovi občutki, za katere so sami odgovorni. Veliko teh občutij izhaja iz lastne mladosti. Na primer, da starš ob otroku, ki ima popravni izpit doživlja tako krivico, da se ne zmore obvladati, gre v šolo in tam naredi »rompompom«. Če bi se bolj zazrl vase, bi hitro ugotovil da je to njegova že davno zakopana krivica, ki se je ob otroku ponovno zbudila. Nič ne pomaga tak način delovanja. Bolj smiselno bi bilo otroku stati ob strani, ga začutiti in razumeti, kaj doživlja. Da bi morda skupaj naredila načrt, kako se lotiti dela. Otrok bo tako dobil občutek, da v času stresa in stiske ni sam, da se lahko zanese na več ljudi, ki mu bodo pomagali.

Če starš meni, da bi bilo dobro se v šoli pogovoriti z učiteljem (v primeru, da so poleg neuspeha še ostale zunanje okoliščine, ki so otroka pripeljale do tega, kot na primer ločitev, bolezen ožjega družinskega člana, kakšne druge tegobe ali težave, ki so se v tem letu pojavile v domačem okolju), naj to seveda stori.

Torej, da povzamem ključne točke, naj kaj naj bodo starši še posebej pozorni: predvsem na to, kako se otrok ob tem počuti in kaj doživlja. Otroci in mladostniki so si med seboj zelo različni, nekateri so bolj senzitivni, drugi malo manj. Če otroka to zelo prizadene, naj bodo starši pozorni na to, se veliko pogovarjajo z njim in mu ovrednotijo delo, ki je bilo dobro narejeno, ter mu dajejo vzpodbudo, da bodo s skupnimi močmi tudi to zmogli.

Starši najbolj poznajo svojega otroka, zato bodo hitro opazili, če se kaj res kritičnega z njim dogaja in če je potrebna pomoč svetovalne službe ali terapevta, naj le to tudi poiščejo.

Druga stvar, ki je zelo pomembna pa je, da skupaj naredijo urnik in plan dela, kako se lotiti popravnega izpita: kdaj se bo otrok učil, kdaj bodo imeli dopust, kdaj bo čas za njegove hobije in počitnice in kdo mu bo pomagal pri učenju, če bo potreboval dodatno pomoč. Urnik otroku pomaga do občutka varnosti ter da neuspeh ni povezan z njegovo osebnostjo, temveč je to le situacija oz. obdobje, ki ga bodo prebrodili.

Tretja stvar pa je razmejitev starševskih čutenj od otrokovih in prevzemanje odgovornosti staršev za svoja čutenja.

Navkljub popravnim izpitom poletje še zdaleč ni izgubljeno

 

Popravni izpit je vsekakor preizkušnja, ki v dobršni meri vpliva na preživljanje poletnih počitnic. Kaj lahko naredijo učenci, ki jih instinktivno preplavi občutek, da je zanje poletje izgubljeno in da naj na sproščene poletne počitnice kar pozabijo? Kje naj poiščejo in najdejo motivacijo?

Prvo, kar začutiš ob vsem tem je strah, občutek, da si nesposoben, nevreden, »luzer«, ki se ni prej potrudil in boš mogoče ponavljal. Če se postaviš v njihove čevlje, je težko…gledaš okoli sebe kako se drugi veselijo počitnic, brezskrbnega obdobja, kaj pa ti? Učenje…v glavi-Kakšna krivica….

Ob tem se spominjam svojega prvega letnika v gimnaziji. Tudi sama sem doživela to izkušnjo, kaj pomeni imeti popravni izpit. Sesuje se ti svet, neka pričakovanja predvsem pa predstava o brezskrbnih počitnicah. Kaj sem si želela od staršev takrat? Da mi nekdo reče, da je to samo en oster ovinek na moji poti. Da bo vse uredu…da zaradi tega nisem slaba, nisem nesposobna, ampak jaz z napakami, ki so dovoljene in so del učenja. Iz takih napak, če jih uspeš videti drugače, se lahko zelo veliko naučiš.

Predvsem je pomembno, da si vsak otrok ovrednoti, pri sebi trud, ki ga je vložil v popravljanje ocene in res sam sebi prizna, da ni slab. Pa vendar je najmočnejša motivacija in spodbuda starš oz. odrasla oseba ob otroku. Da verjame v njega, da mu bo uspelo. Starši in otroci, zavedajte se, da imamo vsi šibka področja. Če potrebujete pomoč, vprašajte starše. Mogoče je to priložnost, da se otrok predmeta, ki mu predstavlja težavo, loti na strukturiran način. Iz lastnih izkušenj povem, da se »ti svet odpre«, ko ti nekdo razloži, pove, te vodi…

Zelo pomembno je, da otrok ne obupa…čeprav tukaj se mi odpre vprašanje in sicer kako otrok vas doživlja, ko ste v stiski, ko doživite nek neuspeh? Obupate, ne vidite izhoda, se imate za totalnega nesposobneža ali pa si rečete:«Ok, tokrat ni šlo…nič hudega. Je sporočilo, da moram nekaj spremeniti. Nekaj narediti drugače…«

Ne pozabimo, da nas opazujejo in ponotranjijo zgled…
Spet ponavljam-motivacija smo mi!

Kaj bi želeli sporočiti staršem in kaj učencem, ki bodo letošnje poletje preživeli z mislimi na popravne izpite?

Dragi starši, če ima vaš otrok popravni izpit, ni konec sveta. To je lahko zelo dobra priložnost obrniti nov list, z novim šolskim letom začeti drugače. Si med počitnicami vzeti čas za pogovor in skupaj z otrokom razmisliti kako bo vstopil v novo šolsko leto. Mnogi otroci potrebujejo tako izkušnjo, da potem stvari postavijo na novo. Kljub vsemu je prav, da si družina privošči oddih in počitnice. Prijeten dopust si lahko družina vzame tudi doma…

Starši, ne dovolite, da otrok razvije občutek, da vam je »pokvaril« počitnice in dopust, zato ker ima »popravca«. Živeti z občutkom krivde-»Jaz sem kriv/a, ker ne gremo na morje« je prevelika teža in bolečina. To je lahko tudi priložnost in možnost, da se povežete, umirite…ustvarite prostor, da lahko otroci o tem govorijo-o strahu, jezi, obupu…za njih je to stiska in mogoče je ravno s temi »popravci« priložnost, da otroku na sočuten način sporočite, da vedno, ko je v stiski, naj pove, da potrebuje pomoč. Predajte mu sporočilo, da če potrebuješ pomoč, nisi šibak, ampak kvečjemu zelo pogumen!

Otroci niso samo ocene in rezultati…ob vsem tem je pomembno, da izpostavite njihov trud ne glede na neuspeh a hkrati jim dovolite in dopustite, da ob tem prevzamejo odgovornost v smislu, da poskuša povedati kako se bo lotil zdaj tega popravljanja.

V takih situacijah bodite tisti, ki jim verjamete, da bodo vse popravili in uredili…pač tokrat z več truda in učenja, ampak tudi to je izkušnja. Najmanj kar potrebuje v tej situaciji je starša, ki pametuje v smislu:« Sem ti rekel/a, da bi se moral učiti! Zdaj pa za kazen ne smeš s prijatelji, pa ni telefona, ni računalnika….

Samo pomislite kako je bilo vam v šolskih klopeh in kaj bi potrebovali…
Na dlani imate odgovor…

Učenci, vi ste pa najbolj pomembni igralci v tej igri…vzemite to kot priložnost, da se predmeta na novo naučite. Počitnice si lahko ustvariš tudi doma. Se učiš in nujno vzameš premor-pogledaš film, poslušaš glasbo, bereš knjigo, se družiš s tistimi, ki niso odšli na počitnice (vedno se najde nekdo )….
Predvsem pa ne obupajte nad sabo! Ko vam to uspe, boste še večji zmagovalci…iz vsake bolečine zrasteš močnejši!

Vsem, ki imate popravne izpite, držim pesti in VERJAMEM V VAS!

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com