Naj bodo letošnje počitnice priložnost za drugačne odnose

Oddih, počitnice ali dopust so besede, ki v sebi nosijo obljubo po začasni spremembi vsakodnevnega ritma in pa okoliščin, kot smo jih bili navajeni. Obljubo po nečem novem. Drugačnem. Nečem, kar ima povsem drugačen prizvok, kot ga imajo dejavnosti in pa ritem, ki kreirajo naše vsakdanje življenje tekom leta. Med letom se naše življenje vrti okoli številnih obveznosti, zadolžitev, dejavnosti in stvari, katere smo si zadali, da jih bomo naredili ali za katere se pričakuje, da jih bomo realizirali. S fokusom na izpolnjevanju načrtov in usklajevanju želja, se znajdemo pred začetkom počitnic, dopustov, krajšega ali daljšega oddiha, s srcem polnim upov, da bo letošnje poletje drugačno. Pa bo res tako?

Kaj so počitnice in kakšna je vloga staršev pri snovanju počitnic, ko so otroci v različnih fazah odraščanja? Kaj lahko naredimo, da bodo letošnje počitnice potekale mnogo bolj umirjeno in pa prijetno, brez, da bi na koncu potrebovali »počitnice od počitnic«, smo vprašali Lili Kodelja, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center, Domžale.

»Vsi tako ali drugače odštevamo čas pred začetkom počitnic. Začetek počitnic pa je za marsikoga lahko tudi sinonim za konec vseh obveznosti in tukaj nastopi strah, ki ga spremljajo številna vprašanja. Kako zapolniti čas, ko obveznosti ne bo več? Kaj nas čaka sedaj? Gre za občutek praznine. Praznina, ki se jo nekateri zelo veselijo, drugim pa je lahko v izjemno breme« meni naša sogovornica. Tukaj najstniki niso izvzeti.

Tudi odrasli imamo težave z občutkom praznine, kar pomeni, da gre za nekaj, kar se potencialno lahko dotakne vsakega izmed nas. “Kaj naj počnem? Kako, na kakšen način naj zapolnim svoj čas?”

Gre za vprašanja, ki se navezujejo na družino kot celoto. Kakšna so pričakovanja, ki jih ima vsak od nas glede poletja? Kakšna so naša pričakovanja glede počitnic? Kaj je tisto, kar si med počitnicami želimo? Koliko prostega časa, kar v prenesenem pomenu pomeni fraza »ne početi nič«, si lahko v času počitnic dovolimo? V kolikšni meri se lahko starši sprostijo in otrokom dovolijo, da začutijo dolgčas?

Ali morajo biti počitnice povsem splanirane, do potankosti organizirane in sicer od jutra do večera in še to od prvega, pa vse tja do zadnjega dne? Kaj bi se zgodilo, če bi stvari ne šle po načrtih in koliko težav ter zapletov bi nastalo, ker ne bi vedeli, kaj početi? Kakšen je cilj počitnic? Kakšen je naš cilj glede letošnjih poletnih počitnic? In kakšna je vloga staršev pri oblikovanju počitnic?

Zanimivo bi bilo imeti vpogled v odnos, ki ga imajo ali so ga imeli starši do počitnic v času, ko so bili otroci še majhni in kako se je le ta morebiti spreminjal skladno z odraščanjem otrok? Ko so otroci majhni je izbor destinacije verjetno mnogo lažji, kot je lahko kasneje, ko postanejo otroci večji in s tem »zahtevnejši« za usklajevanje želja? Starši si želijo, da bi otroci ne preživeli počitnic sami doma, medtem, ko se želje najstnikov lahko gibljejo tudi v tej smeri.

Tema najinega pogovora mi je izjemno blizu, ker med starši opažam nekakšno »tendenco«, neprestanega iskanja možnosti, kam vse bi lahko vključili otroke? Če bi le lahko, bi jih starši vsak teden vključili v različne dejavnosti, vmes pa bi jim odvzeli vsakršno možnost, da bi lahko bili otroci kakšen teden tudi samo doma.

Najstniki staršem pogosto naslovijo željo, da bi lahko bili v času počitnic malo doma. Ob tem pa si želijo, da bi jim dovolili »početi nič«. Kaj pomeni početi nič? Dovoliti si občutek dolgčasa. Gre za tisti občutek, ko se preprosto dolgočasiš in ko ne počneš ničesar.

Koliko ljudi se resnično počuti v redu samih s seboj in da ne potrebujejo vedno nekih odhodov, najsibodi v tujino ali kamorkoli drugam, kjer bi se lahko »zamotili« samo zato, ker je biti doma, sam s sabo in ostalimi člani družine preprosto pretežko? Kamorkoli grejo, se starši in otroci na takšen ali drugačen način razbežijo naokoli, kar je precej drugače, kot če bi ostali v času počitnic doma in bi zjutraj skupaj zajtrkovali, si čez dan pomagali pri različnih opravilih in se tako medsebojno povezali na drugačen način. Koliko se lahko starši na tovrsten način povežejo z otroci? Kakšne strahove čutijo ob tem?

Najstniki že sporočajo staršem, da si želijo v času počitnic biti doma, kjer bi lahko počeli stvari, ki jih imajo radi, ne pa da so namesto tega neprestano nekje naokoli.

Kakšno sporočilo dajejo starši otrokom, ko preživljajo poletne počitnice skupaj z njimi dokler so le ti še majhni, medtem, ko jih kasneje vpisujejo v najrazličnejše tečaje in aktivnosti?

Kar opažam sta dve skrajnosti. Ali so otroci povsem prepuščeni sami sebi ali neprestano v nekih dejavnostih, ki jim zapolnijo dneve, kar seveda traja vse tja do konca počitnic. Od vseh teh dejavnosti, pa bodo otroci na koncu počitnic izjemno utrujeni.

Določen del počitnic je vsekakor priporočljivo, da so strukturirane, vendar mora biti znotraj te strukture tudi določena svoboda, da se lahko vsak odloči kako, na kakšen način bo zapolnil določen del časa, ki ga ima.

Vsekakor je drugače, če govoriva o majhnih otrocih ali o najstnikih. Mlajši, kot je otrok, lažje ga starši vzamejo s seboj na počitnice. Starejši, kot je, težje je. Povedano drugače, najstniki si od počitnic verjetno želijo nekaj povsem drugega, kot pa si lahko želijo vrtčevski otroci?

Če gredo najstniki s starši na počitnice npr. na morje, jim bo precej dolgčas. Tista predstava, da mora najstnik na plažo s staršem, ker se je starš tako odločil in ob tem še pričakuje, da bo najstniku tako zelo lepo in prijetno, ležati na plaži poleg starša, ko se le ta sonči, je precej zgrešeno. Najstniki imajo potrebo po vedoželjnosti, po raziskovanju ter avanturah in v kolikor se starši poskušajo približati in razumeti tovrstne potrebe, so lahko počitnice lepe.

Pomembno je, če se družina v času priprav in dogovarjanj o počitnicah, lahko medsebojno sliši. Če starši slišijo najstnike, jih razumejo v njihovih potrebah in se zavedajo, da je ležanje na plaži s starši mladim lahko resnično dolgočasno in seveda skladno s tem nato tudi ravnajo, potem so lahko počitnice tudi prijetne. Otrokom in tudi najstnikom je potrebno dovoliti, da so lahko znotraj te strukture tudi svobodni. Samo tako bodo najstniki lahko dobili občutek, da so starši radi skupaj z njim in da jim niso v breme.

Ne mladostnikom, ne staršem ni potrebno biti non stop skupaj. Kakor tudi partnerjema ne. Otroci imajo v sebi vzgib raziskovanja in v kolikor se začnejo dolgočasit, pričnejo početi stvari, s katerimi želijo pritegniti pozornost nase, da bi se starši z njimi ukvarjali.

Dokler so otroci še majhni, se marsikateri starši pri izbiri destinacije za počitnice odločijo dati prednost lastnim željam in pa interesom, ter se organizirajo na način, da bo njim najlažje in sicer z mislijo, “da se bodo otroci že prilagodil”. Tukaj se sedaj pojavi tisto ključno vprašanje: Kaj so počitnice? Kakšna je predstava, ki jo imamo o počitnicah? Kaj lahko naredimo in kako naj se organiziramo, da bo vsak v času počitnic lahko našel nekaj zase?

Pri snovanju počitnic igrajo veliko vlogo strahovi staršev. Tudi če govoriva o partnerstvu, tukaj ni potrebe, da sta partnerja neprestano skupaj in se ves čas gledata. Vsak si lahko dovoli tudi na svoj način preživeti počitnice. Počitnice so čas in priložnost, da človek najde svoj notranji mir in si dovoli početi tisto, kar ima rad. Tudi s tem, ko si vzameta partnerja čas zase, mladostniku sporočata, da četudi ne hodi več z njima na dopust, gresta starša na dopust tudi kot partnerja in tudi zaradi sebe.

Ritem življenja je čez leto precej drugačen, kot je na počitnicah in v kolikor gre družina skupaj na počitnice, je super, če si lahko dovolijo, da počnejo tudi to, kar jim paše. Zaupanje je tukaj ključnega pomena.

Ženske pogosto ne dovolimo moškim, da bi malo zadihali, ampak od njih pričakujemo, da bodo neprestano poleg nas. Vsak zase bi si moral dovoliti, da lahko ima svoje trenutke in da lahko takrat počne stvari, ki jih rad počne in da ima pri tem malo svobode.

Otroci bodo prišli za starši na plažo, le da bodo morebiti kasneje želeli še kam drugam. V kolikor bodo prevladovali strahovi, užaljenosti, etc bodo počitnice polne prepirov. Vladala bosta napetost in pa slaba volja.

»Počitnice po počitnicah« se morebiti sliši malce nenavadno, vendar niti ni tako redko. Marsikdo se namreč ob prihodu z dopusta ali počitnic počuti veliko bolj utrujen, znerviran, jezen in nejevoljen, kot je bil pred samim odhodom.

Če se partnerja/starša zavedata, da je ritem življenja z vsemi hitenji, obveznostmi, čez leto izjemno naporen in da zmanjka časa, da bi se lahko povezali, se sprejeli, potem so lahko ravno počitnice priložnost, da se lahko nadoknadi te izgubljene občutke sprejetosti, povezovanja, pogrešanosti, etc.

Dovolite si sproščenosti, saj ni potrebe, da je vse po pravilih. Letošnji dopust je lahko priložnost za nekaj novega. Priložnost za povezovanje.

Če bodo najstniki čutili, da družini niso v breme, da je družina povezana, da se imajo radi in jim je prijetno v družbi drug drugega, se ne bodo umikali. Najstniki se umikajo zato, ker čutijo veliko tesnobo. Toliko je prepirov in napetosti, da se v njih pojavi potreba po iskanju izhodov z namenom, da ne bi bili zraven. Koliko staršev sploh pozna svoje mladostnike?

Kaj lahko naredimo in kje lahko začnemo, da bi bile letošnje počitnice drugačne?

Marsikaj se da. Najprej se mora vsak sam pri sebi vprašati, “kaj si želi od teh počitnic?” Vprašanje si je potrebno zastaviti kot individum, ne kot starš in ne kot partner, ampak samo jaz, kot oseba. Izrečene želje in namera po preživljanju kar se da lepih skupnih počitnic tudi pomaga. Veliko pripomorejo tudi izrečene pohvale o uspešno zaključenem obdobju pred začetkom počitnic, saj zadnji dve leti tudi za najstnike nista bili enostavni in pohvala za trud in napor je več kot dobrodošla.

Ne velja pa pozabiti, da v času zaključevanja z delom in pripravami na počitnice, v dogajanje vstopamo umirjeno. Ne na način, da je pakiranje tečno, zoprno in da je ob tem prisotno še jamranje.

Čas pred in med počitnicami je lahko čas za povezovanje s pohvalami in potrditvami. Zelo dober čas za povezovanje ali za prekinitev odnosov, stikov.

Ne glede na to, kako se boste odločili preživeti letošnje počitnice, naj bodo počitnice, počitnice. Verjetno si vsak od nas pod besedo počitnice predstavlja nekaj drugega in prisluhniti sebi pri iskanju načinov, kako, na kakšen način jih preživeti in kaj v času počitnic početi, je najverjetneje najboljša smer, v kateri velja razmišljati pri sprejemanju odločitev.

V kolikor ste začutili, da vas v letošnjem poletju nagovarjajo kakovostne knjige in da bi se z branjem radi posvetili sebi, ter si dali priložnost za nekaj novega in drugačnega, lepo vabljeni k prebiranju opisov izbranih knjig, ki jih je znova za bralce Domžalca pripravila Nika Susman, urednica iz založbe Miš.

Izbrane knjige za poletno branje

DOBER DAN ZA PLEZANJE PO DREVESIH, Jaco Jacobs, zbirka Srečanja

En fant, neopažen znotraj svoje družine, ena punca, ki bi rada zaščitila drevo in svoje spomine. Skupnost, ki se poveže za skupni cilj. To je zgodba prvega romana iz Republike Južne Afrike, ki smo ga izdali v naši založbi. Iz angleščine ga je prevedla Meta Osredkar, naslovnico je ilustriral Jaka Vukotič.

Cape Town je prizorišče te nenavadne pustolovščine Jaca Jacobsa, z zgodbo pa se lahko poistovetijo mladi bralci iz vsega sveta. Počitnice so in Marnusu je dolgčas, naveličan je tega, da ga naokoli preganja njegov podjetni mlajši brat, doma je kot srednji otrok popolnoma spregledan, povrhu vsega ga draži še starejši brat. Vse se spremeni, ko mu na vrata potrka Leila, ki ga pritegne v svojo kampanjo za rešitev drevesa v lokalnem parku, ki ga hočejo delavci požagati. Za nekaj dni se utaborita na vejah witkareeja, njun skupni protest pa dobiva vse več (tudi medijske) pozornosti, predvsem pa spremeni oba protagonista. Zgodba o tem, da se je treba boriti za to, v kar verjamete, in sprejemati to, kar ste.

Zgodba Dober dan za plezanje po drevesih je tudi zgodba o sodobni Republiki Južni Afriki. V spremni besedi je knjigo v širši kontekst (tudi apartheida) postavila Tina Bilban. Jaco Jacobs pa je sicer izjemno priljubljen in plodovit mladinski pisatelj, ki ustvarja v afrikanščini. Izdal je že več kot 140 knjig, ki so se prodale v več kot milijon izvodov. Jaco je prav tako znan kolumnist, bloger, samostojni novinar in prevajalec.

Knjiga je bila leta 2019 nominirana za nagrado CILIP Carnegie Medal, leta 2020 pa uvrščena tudi v priporočilni seznam mednarodne žirije za Andersenovo nagrado.

JANUARSKE ZVEZDE, Kate Constable, zbirka Zorenja

Januarske zvezde (mimogrede, zgodba se ne odvija v mrzlih januarskih dneh, ampak sredi vročega avstralskega poletja), avstralske pisateljice Kate Constable, ki jo je v slovenščino prevedla Nataša Grom, je zgodba o dveh sestrah, ki sta odločeni pomagati svojemu dedku. Ta po možganski kapi ne more več komunicirati, izraža se samo z medmeti in gestikulacijo. Vnukinji ga obiščeta v domu za starejše in ga po hecnem spletu okoliščin »ugrabita«. Njuna pot iskanja doma zanj je zabavna, saj spoznavamo družino, ki jo je smrt babice, ki je bila prej vezivo, raztreščila na vse strani – enemu od sinov zaradi aktivistične akcije na Novi Zelandiji grozi pripor, ena hči živi v ašramu, spet druga je že visoko noseča, pa nihče v družini ne ve … V glavnem, pisana druščina s kopico družinskih problemov, ki pa so opisana na zelo prikupen in humoren način, naši junakinji sta pa skoraj 12-letnica in 15-letnica, ki z dedkom na invalidskem vozičku iščeta možne kraje bivanja. Seveda se jima na poti zgodi marsikaj. Ne pozabimo omeniti, da dedek v pustolovščini neizmerno uživa.

Večkrat nagrajena avtorica je navdih črpala iz lastne družine, njen oče je utrpel možgansko kap in v tej knjigi je želela raziskati, kako se lahko odnosi med družinskimi člani ohranijo in celo izboljšajo kljub pretresljivi izkušnji možganske kapi in afazije.

Roman ponuja veliko iztočnic: od skrbi za starejše, možganske kapi in posledic do odtujenost med družinskimi člani, odnosu med vnukinjo in dedkom, ter nenazadnje sestrski odnos, ki je hkrati zelo napet in ljubeč. Skozi roman se pretaka tudi nekaj čarovnije, za katero s svojimi zvezdnimi namigi, poskrbi babica, v veselje pa bo tudi vsem navdušencem nad vesoljem in pticami – kar nekaj zanimivosti se najde v knjigi.

PAST V RAZREDU, Žiga Valetič, založba Miš

V razredu, ki ga obiskuje Vid, nekega dne pride do kreganja, saj zoprn sošolec Mark zmerja Nejo s Prduljčico. Nato izginejo likovne mape nekaterih otrok, ki jih hišnik najde zunaj, v snegu. Kdo je odgovoren za to? Odgovor na to vprašanje naposled najde Vid, posveti pa se mu v sanjah …

Vid je slaboviden, a hodi v običajno šolo in ima, kot pravi njegov dedek, tretje oko. Včasih zazna stvari, ki jih drugi ne, in tako stre tudi kakšen detektivski oreh. Past v razredu je prva knjiga iz nove zbirke SuperVid.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com in založba Miš