Starševstvo vsekakor ni enostavno in vsak starš se vsakodnevno in doživljenjsko srečuje s številnimi strahovi, izzivi, vprašanji in dilemami, ki na preizkušnjo postavijo marsikatero prepričanje in gotovost. Eden izmed strahov, s katerimi se soočajo starši, naj bi bil strah pred zamero, ki bi jo lahko gojil otrok do njih. Povedano drugače, starše je strah, da jih otroci ne bi imeli radi in jim zato vse dopustijo. Omogočijo. Dovolijo. Sočasno pa tudi veliko stvari namesto njih naredijo, saj si ne želijo, da bi otroci doživljali kakršnekoli frustracije in bi jih zato ne imeli radi.
Starš, ki vse naredi namesto otroka, ki mu vsako jutro zlaga zvezke v šolsko torbo in pregleda, ali je notri vse kar potrebuje in kar mora biti, je starš, ki otroku sporoča: ” Še šolske torbe si ne znaš pripraviti. Niti tega nisi sposoben!” Sporočilo, ki prizadane in boli. V otroku pa vzbudi občutke negotovosti, nesamozavesti in neodločnosti. Pasivnosti. In sčasoma tudi izjemne podrejenosti.
Koliko resnice se skriva v zgornjih besedah smo vprašali Anamarijo Dolenc , terapevtko stažistko na ŠRCD, enota Domžale “Kajti, če mama vedno ve, zakaj bi se sploh trudil?” V pogovoru je beseda tekla tudi o postavitvi razmejitev, ki jih otrok v fazi odraščanja še kako potrebuje.
Anamarija Dolenc, mag. zakonskih in družinskih študijev na ŠRCD – Študijsko raziskovalnega centra za družino, enota Domžale, Foto: osebni arhiv Vsak starš si za svojega otroka želi vse najboljše, kar je najverjetneje povsem razumljivo in tudi normalno. V želji, da bi starši otrokom prihranili marsikatero bolečino in jih ob temu tudi zaščitili pred nevarnostmi zunanjega sveta, stvari naredijo namesto njih in jim tako onemogočijo, da bi določene stvari tudi doživeli. Tovrstno ravnanje otroke oropa pomembnih izkušenj, kot je lahko npr. soočanje s frustracijo, ki jo povzroča pojav nečesa, česar si otrok ni želel ali v primeru, ki se razplete na način, kakršnega si otrok ne želi. Kako se pomanjkanje tovrstnih izkušenj, tovrstnih soočanj s frustracijami kaže pri otroku? Življenje je sestavljeno tako iz prijetnih kot tudi neprijetnih dogodkov. Umikanje neprijetnosti iz otroštva je lahko huda napaka, saj mora otrok v bodoče razviti obrambne mehanizme, da se bo znal učinkovito spoprijemati s stresom in tako šel lažje skozi življenje.
Frustracija ima svoj namen in sicer v tem, da se pri doseganju cilja trudimo. Cilj namreč postane privlačnejši, če je pred njim ovira. Takšen cilj tudi bolj spoštujemo in cenimo.
Pri spopadanju s frustracijo se vsak človek sooča na svoj način. Nekateri se bodo borili do konca, drugi se bodo umaknili, tretji bodo pa našli drugačno pot, kako doseči cilj. Odvisno je od naše frustracijske tolerance, ki se izoblikuje že v zgodnjem otroštvu in je odvisna predvsem od družinskega okolja. V družinah, kjer je prisotna agresija in zavračanje otrok ali v družinah s šibko postavljenimi mejami, bo otrok težko razvil zdravo odpornost na stresne situacije.
Pomanjkanje izkušenj s frustracijami se kaže pri otrocih in mladih v tem, da so neodločni, negotovi, brez mnenj, ne znajo prevzemati odgovornosti, nimajo samozavesti, so polni jeze in strahu, so anksiozni, nesočutni in nespoštljivi do ljudi okrog sebe – to se predvsem kaže v šolah. In nenazadnje se kaže v resnih psihičnih boleznih (depresija, anoreksija…).
Vsak otrok ima svoje meje in prav je, da to sprejmemo ter pomembno je, da bodo meje postavljene na zdrav in funkcionalen način ter da hkrati ohranimo čustveni stik z otrokom.
Pred časom sem slišala komentar, ki je pritegnil mojo pozornost. Občutek imam, da se v njem skriva kar precejšen del resnice. Starše naj bi bilo strah, da bi jih otroci ne imeli radi in zato so jim pripravljeni v vsem ugodit. Veliko stvari tudi namesto njih naredit, jim pogosto popustit oziroma jih opravičevat in zagovarjat. Kar nas nekako vodi po poti, ki je opisana zgoraj. Ko postanejo otroci zaradi strahu, ki ga doživljajo starši, oropani določenih izkušenj, kjer bi lahko začutili določeno frustracijo, ki jo prej ali slej zagotovo bodo, le da se nanjo ne bodo zmogli konstruktivno odzvati? Rada bi poudarila, da je zelo pomembno, da je v družini pravilno postavljena struktura. Kar pomeni, da morajo biti starši tisti, ki dajejo otroku občutek varnosti, opore, trdnosti in zaščite. Starši, katere je strah, da jih otroci ne bodo imeli radi, ko jim ne bodo ugodili vsega, so polni strahu in tak starš težko daje otroku to strukturo. Vprašanje za starše je, od kod jim ta strah? Zagotovo bodo našli odgovor v tem, kakšno otroštvo so imeli sami. Morda so bili popolnoma prepuščeni samim sebi in zato takšna pretirana skrb za otroka. Morda pa so njihovi starši bili zelo strogi do njih in so se kot otroci počutili prikrajšane za mnogo stvari. To sta morda dva razloga, za katera bi lahko rekli, da starši iz lastne stiske celijo svoje rane iz otroštva. Takšne starše je potrebno opolnomočiti in jim pomagati pri njihovih stiskah, da bodo lahko svojim otrokom starši, ki jih bodo pripravili na življenje in na reševaje konfliktov.
Bolj kot smo fleksibilni, lažje bomo reševali konflikte. Otroci in mladostniki morajo po eni strani biti samostojni, po drugi strani pa je njihova zmožnost samokontrole (glede na starost) še vedno omejena in odgovornosti, ki jo prinaša samostojnost, še ne morejo nositi sami.
Iskanje zlate sredine med dvema skrajnostma ni mačji kašelj in včasih je tudi staršem težko, saj si želijo nekaj, kar jim v praksi, glede na pričakovanja, včasih tudi spodleti. Tako zelo opevana postavitev meja se v teoriji sliši precej enostavna, a praksa kaže, da je vse prej kot to. Otroci imajo neverjetno sposobnost iskanja ter premikanja meja in preizkušanja staršev, kako fiksno so jo le ti postavili. Kakšna je sploh funkcija meja in zakaj jo potrebujejo tako otroci, kakor tudi straši? Ali lahko postavitev meje otroku predstavlja dragoceno izkušnjo, ki jo potrebuje, da se bodo lahko naučil na konstruktiven način soočiti s frustracijami, ki jih vsak od nas doživlja v vsakdanjem življenju? Pomembno je, da starši pri otroku vztrajajo pri družinskih pravilih in mejah ter, da sta starša pri tem enotna in spoštljiva. Otrok skuša vedno znova prestavljati meje ter išče načine kako bi dosegel svoje. Starševa vloga je torej, da pri svojih mejah vztraja, dokler so smiselne ali pa postavi nove, saj s tem otroka uči ubogati, pogajati se in sprejemati kompromise. Starši z mejami ohranjajo strukturo, ki otroku daje varnost in trdnost. Pri tem pa je pomembno, da je starš do otroka pristen, da mu razloži in pojasni zakaj nečesa ne sme ipd. Je pa res, da v odnose vstopamo z vzorci, ki smo jih nezavedno prevzeli od svojih staršev in zelo hitro ravnamo tako, kot morda ne bi hoteli. Vse kar beremo v knjigah o vzgoji se sliši enostavno in razumljivo, pa vendar v praksi velikokrat ni tako. A s tem ni nič narobe, otrokom lahko tako pokažemo, da kljub temu, če ti nekaj ne uspe in da se zavedaš, da si ga polomil, še ni konec. Napako lahko popravimo, se opravičimo in se iz nje nekaj naučimo.
Ko otroku postavimo mejo oz. mu ne dovolimo nečesa, kar si želi, v njem izbruhne ogromno jeze, žalosti in razočaranja; vendar je starš tam zato, da mu pojasni svojo odločitev, ga čustveno pomiri, razume in ubesedi njegova čutenja. To je otroku najboljša popotnica za življenje: da otrok v vsem tem ni sam, ampak da ima ob sebi osebo, ki ga razume in ga ima rad.
Starš, ki je v stiku samim seboj in izhaja iz sebe, ve kaj je najboljše za njegovega otroka.
Starševstvo vsekakor ni enostavno. Prav tako ne obstaja spisek navodil, ki bi staršem zagotavljal želeni uspeh, zato so občutki izgubljenosti, negotovosti in strahu povsem normalni in razumljivi. Vsak starš se trudi postopati najbolje, kot ve in zna in soočanje z vprašanji ter premagovanjem izzivov, dan za dnem, korak po korak, z veliko mero sočutja do sebe kot starša, je vsekakor način, ki olajša marsikatero pot. Kaj bi svetovali staršem, ki so se morebiti prepoznali v zgornjih vrsticah? Tako je, vsak starš naj bi delal najbolje kot ve in zna, s pristnostjo in sočutjem do samega sebe. Pomembno je, da si znamo priznati in odpustiti tiste stvari, ki jih morda nismo naredili tako kot bi jih sami želeli in drugič ravnamo drugače. To so te male zmage, ki pa delajo veliko razliko.
Starševstvo, res ni lahko in je proces, ki se ga učimo celo življenje. Poudarila bi predvsem dve stvari:
Kot prvo, naj bodo starši pozorni na otrokova močna področja in naj si otroci sami postavljajo cilje. Starši lahko usmerjajo, ne smejo pa prevzeti vsega dela namesto otrok, saj se lahko zgodi, da otrok na koncu izpolnjuje cilje staršev in ne tistih, ki izhajajo iz njega. Ko pa si otrok izbere cilj pa naj ga spodbujajo k vztrajnosti, saj se s trudom in vztrajnostjo doseže marsikaj.
Kot drugo naj bodo starši pozorni na čustvene potrebe otroka, ki zagotavljajo pogoje za otrokov vsestranski razvoj. Starši morajo otroka začutiti, prepoznati otrokova čustvena stanja in se nanj odzvati na čustveno uglašen način. O čustvih se je treba z otroki veliko pogovarjati, se zanimati, kako se počutijo, kaj doživljajo in jim pomagati ta čustvena stanja uravnati ter ustvarjati prostor, da se lahko na varen način samorazkrijejo. Da lahko starš vse to daje otroku, mora biti najprej sam »čustveno reguliran«.
Starš mora biti za otroka vir varnosti, potrditve in pomiritve. Torej si mora vzeti tudi čas zase, da lahko deluje pomirjujoče. In čeprav se to sliši nekoliko egoistično, je to nujno potrebno za zdrav odnos do sebe in do naših bližnjih, predvsem otrok.
Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com
