Ko izjemnost postane nova vsakdanjost. Normalnost.
V družbi se že od nekdaj poveličuje izjemne dosežke, tako imenovane nadpovprečne rezultate. S ponosom se izpostavlja in hvali posameznike ali skupine, ki so dosegle nekaj, kar je drugim težko ali mogoče celo nedosegljivo. S čimer ni nič narobe. Težava nastane, ko se zaradi načina komuniciranja in (s)poročanja, izjemnost kaj hitro reducira na normalnost. Vsakdanjost. Samoumevnost. Ko se izjemne dosežke predstavi in promovira kot nekaj povsem normalnega, že skoraj da banalnega, se nehote v izjemno stisko pahne vse, ki naj bi tovrstne dosežke udejanili. Najsibodi govorimo o športu, šoli ali drugih aspektih našega vsakdanjega življenja. Poleg pričakovanj se tukaj prikrade še primerjava z drugimi in najstniki se pogosto ob koncu šolskega leta znajdejo v peklenskem krogu iz katerega se ni lahko izvleči.
Iztočnica za tokratni pogovor z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, vodjo enote Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah sta bila dogodka, ki sta se pred nekaj meseci zgodila v Italiji in ob katerima so se mnogi spraševali o pričakovanjih, ki jih imajo starši, učitelji, športni trenerji, in nenazadnje tudi družba, do otrok in/ali najstnikov.
V prvem primeru je šlo za študenta, v drugem pa za mlado športnico, ki je poosebljala izjemen “športni fenomen” od katerega so si vsi v prihodnosti obetali izjemne dosežke. Za njima ostajajo številna vprašanja o vsakdanjosti, ki jo doživljajo mladi, ki na sebi nosijo izjemno breme pričakovanj in pa projekcij za prihodnost, katero so zanje skrbno pripravili drugi.
Izjemnost prikazana kot nova normalnost je nekakšna filozofija, ki je počasi, postopoma in potiho v zadnjem času dobila vse večjo veljavo. Ko se mladim izjemne dosežke predstavi kot nekaj povsem normalnega in samoumevnega. Kot nekaj, kar je dosegljivo vsakomur. V kolikor mladi pričakovanj ne izpolnijo, je občutek poraza, ki ga občutijo, izjemen. Zakaj, čemu se izjemnost prikazuje kot normalnost in zakaj mladi neuspeh doživljajo tako zelo grozljivo? Kot neke vrste kapitalski poraz, ki ima lahko tudi tragičen izid? Ali morda nase prevzamejo tuje občutke, morebiti razočaranje staršev, ki jih doživljajo kot svoje?
Po mojem mnenju ne doživljajo vsi mladi poraze na tak način. Odvisno je seveda od tega, kakšna pričakovanja in pritiske vršijo starši do otrok. To je lahko direktno ali indirektno. Nič ne pomaga, če starša otroku govorita, da jima ni pomembno ali je štirica ali petica, po drugi strani pa sta starša sama perfekcionista, navzven kažeta podobo, da mora biti vse perfektno in na splošno, kako popolni so. Če ima otrok ob sebi odraslega, ki ga uspe pomiriti, ko mu je težko in ko doživlja poraz, se bo v sebi lažje umiril. Poraz ne bo več poraz, temveč občutek, da v času stiske niso sami in da bodo zmogli.
Da pa izjemnost postaja nova normalnost, je pa po vsej verjetnosti odraz družbe, ko vedno bolj stremimo k več in več. Želimo biti uspešnejši, lepši, mladostnejši, produktivnejši, inteligentnejši… Pri tem pa pozabljamo, da izgubljamo odnose. Nič narobe ni, če se nam kaj zatakne, če ne zmoremo, znamo, smo naredili kaj narobe. Kot, da moramo biti kar brez napak! Popolni. Mislim, da nam kar malo zmanjka sočutja in empatije: sprva do sebe, do otrok in nasploh eden do drugega. Ko smo zahtevni do sebe, to pričakujemo in želimo tudi od drugih in to ni ok.
Starši so dandanes tako zelo usmerjeni v prihodnost, v snovanje projekcij, kaj vse bo njihov otrok dosegel, (ker je tako zelo nadarjen), da sočasno izgubijo pogled nad sedanjostjo. Pogled nad tem, kaj njihov otrok doživlja danes. To velja v športu, kjer nanje pritiskajo trenerji, v šoli, kjer so učitelji in pa v domačem okolju, kjer so starši. Grozljivi pritiski z vseh strani.
Ta pritisk na otroke je velik problem. Ob vsem tem, kar si naštela, starši žal ne vidijo otroka in njegovih potreb in želja. Prezrejo, kaj otroci doživljajo. To pa je največja past, ki vselej prinese ne-stik in ne-povezanost. Otroci in mladostniki pa nujno potrebujejo starše, ki opazijo, da otrok potrebuj pomoč pri na primer nalogi, obveznostih, pa čeprav »bi moral biti že samostojen«.
Zunanja samostojnost je prilagoditev otroka na pomanjkanje povezanosti, odzivnosti staršev, čustvenega stika. To ni zrela samostojnost, temveč je le samozadostnost, ki prinaša občutek otroka in kasneje odraslega, da vse zmore sam, da ne potrebuje ljudi okoli sebe in da so odnosi prej breme kot korist.
Otroci in najstniki svoje notranje doživljanje izražajo na način, ki ga (po)znajo in zmorejo. Pogosto zmanjka besed, ki bi jih lahko uporabili in tako se zatečejo v uporabo drugačnih sredstev. Česa straši ne želijo ali ne zmorejo videt?
Če so starši otroku na razpolago, se bodo otroci v času stiske prej umirili in lažje sprejemali nove informacije iz okolja. Otrok si najpogosteje svoje stiske ne zmore razložiti na tak način, da bi jo sam uspel ubesediti in rešiti v zadostni meri. Stiska vedno izzove stres, kar pa je proces v možganih. Ker možgani pri otrocih in mladostnikih še niso razviti v zadostni meri, da bi zmogli soočenja s stresnimi situacijami, tudi stiske na ta način ne morejo sami predelovati. Pravzaprav za vse nas velja, da je boljše, bolj varno in smiselno, da o stiski povemo še komu in jo na tak način lažje prebrodimo. Otrok samo čuti določene impulze, notranje pritiske, ki pa jih mora na nek način izraziti, pomiriti. Če ni odraslega, ki bi mu bil ob strani, te impulze pomirjajo na različne načine: manjši otroci z nemirom, večji z zasvojenostmi, agresijo do drugih, agresijo do sebe.
Če starši niso osredotočeni na otrokove potrebe, se ne zanimajo v zadostni meri zanje, ne vedno, kaj se dogaja v njihovi notranjosti, bodo vsakršno otrokovo stisko hitro prezrli. Pomeni, da bodo prezrli otrokovo vedenje, ki nakazuje stisko. Žal je še vedno preveč staršev, ki ne zmorejo videti vedenj kot odraz na notranje doživljanje otroka. Na primer, če se otrok vede agresivno, je verbalno naporen, nemiren ali pa najstnik, ki popušča v šoli, se zateka v slabo družbo, kadi in se nedostojno vede, s tem vedenjem izraža predvsem to, da so domači odnosi ne-varni in da mu dom ne predstavlja okolja, kjer bi se počutil sprejetega, slišanega in da pripada. Največkrat se paralelno začnejo pojavljati težave v obliki njegovega odnosa do okolja, kot na primer še pritiski v športni dejavnosti, neuspeh pri raznih tekmovanjih, med-vrstniško nesprejemanje, nasilje, itd… Ena stiska privede do druge in tako naprej. Če starši ne odreagirajo, se bodo težave le še poglabljale. Težave se nikoli ne rešijo same od sebe.
Pogosto se govori o permisivni vzgoji, kjer naj bi bilo otrokom dopuščeno vse. Ob tem pa se morebiti pozabi na tiha pričakovanja, ki jih do otrok gojijo starši v zameno za njihov način vzgoje. Povedano drugače, “omogočim ti vse, dopuščam ti vse, v zameno pa “zahtevam” določene dosežke. In v kolikor jih ne uresničiš, si luzer”. Ob tem pa dejansko pozabijo na otroka in njegove dejanske zmožnosti. Sliši se precej krivično.
To, kar si rekla, je odnos v smislu »daj-dam«, ki nikakor ne more delovati. Še najmanj pa v odnosu starša do otroka oz. mladostnika. Starševski odnos je vzajemnost, sodelovanje, kar temelji na močnem čustvenem stiku. Če temu ni tako, na otroka avtomatično prelagamo svoja občutja, pričakovanja in nepredelane vsebine, ki so na splošno podlaga za ne-zdrav čustveni razvoj otroka. Rada bi še razčistila določene pojme. Permisivna vzgoja je vzgoja brez meja in pomen zanemarjanje otroka, ker je staršu lažje otroku vse pustiti, kot se ukvarjati z njim. O čemer pa bi želeli govoriti, je sočutni pristop do otroka in s tem sočutna vzgoja. Le ta temelji na odnosu starša do otroka, na čustvenem odzivanju na doživljanje otroka ter na povezanosti. Le tako se lahko otrok in mladostnik ob staršu počuti varno in vredno in ob tem izgrajuje zdravo in močno samopodobo in samozaupanje. Ko starš verjame v otroka in ga podpre tudi tedaj, ko mu kaj ne gre ter mu ob tem pomaga, ga uči premagovanja izzivov in stresov v življenju, saj je v času stresa ob njem. Starši otroka sprejmejo tudi v nepopolnosti in mu ob tem dajo občutek, da je resnično ljubljen in sprejet. Ob tem raste otrokova suverenost, prava samostojnost in z občutkom notranjega zadovoljstva.
Približuje se konec šolskega leta, ki je pogosto pospremljen z mnogimi stiskami. Kaj ob tem doživljajo straši in kaj učenci? Kaj bi svetovali učencem in kaj staršem?
Staršem bi svetovala, naj bodo skupaj ob otroku, ne glede na to, kaj se dogaja. Skupaj naj iščejo rešitve, ko gre kaj narobe in naj otrok nikoli ne puščajo samih s svojimi težavami in stiskami. Po drug strani pa naj se vedno veselijo uspehov skupaj z otroki, naj praznujejo vsak dosežek, vsako dobro oceno in naj otroke vedno in velikokrat pohvalijo.
Otrokom pa predvsem želim lepe, sproščene počitnice, veliko druženja in doživetij. Njihova naloga je predvsem se imeti lepo!
Avtor: Petra Petravič; Foto: mojfokus in canva.com