Kaj nam sporočajo stiske mladih?

Mladostniki so čutili. Straši so jih opazovali in spremljali. Kolikor so zmogli, uspeli in znali, jim tudi pomagali. Strokovnjaki so opozarjali in napovedovali. In nenazadnje se je zgodilo to, pred čemer so vsak na svoj način svarili. Stiske mladih so vse večje. Segajo vse globlje. Na površje prihaja vse to, kar je bilo še nedolgo nazaj v dobršni meri skrito. Odmaknjeno. Pa vendarle na svojevrsten način prisotno. Le da v zametkih in morebiti tudi zato, prezrto. Včasih tudi minimizirano ali pometeno pod preprogo.

Duševno zdravje mladih je na veliki preizkušnji. Odzivov in stisk ne moremo zanikat, minimizirat, lahko pa nanje pogledamo drugače. Jih osvetlimo drugače. In vzamemo kot iztočnico. Spodbudo za vpogled in premislek o situaciji, o razmerah, v katerih smo se znašli.

Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa vplivamo na sedanjost in tako spremenimo prihodnost. Marsikaj lahko naredimo. Spremenimo. Začenši z iskrenim pogledom in poštenim priznanjem.

V želji, da bi naredili korak naprej, seveda v okviru zmožnosti, ki jih kot uredništvo portala www.domzalec.si imamo, smo k pogovoru povabili Ano Porenta, zakonsko in družinsko terapevtko iz Študijsko raziskovalnega centra za družino – Domžale, ki s pomočjo strokovne usposobljenosti in izkušenj v svet mladih vstopa drugače.

Izsledki raziskav kažejo, da so stiske mladostnikov vse večje in pogostejše. Ne glede na težavnost pa velja izpostavit, da gre za odzive, ki so nekako »skladni« z razmerami, ki smo jim bili izpostavljeni predvsem v zadnjih dveh letih. Povedano drugače, so odzivi, ki so v določenih izjemnih situacijah nekako pričakovani in precej razumljivi, kar pa seveda ne minimizira njihove resnosti. Kaj nam sporočajo, pripovedujejo stiske mladih? Na kakšen način jih lahko razumemo? Interpretiramo?

Treba se je zavedati, da pandemije ni mogel predvideti nihče. Kaj bodo te razmere prinesle, smo lahko samo ugibali. Po enem letu pandemije so bili rezultati šolanja od doma in celodnevnega bivanja s starši že vidni. Vsekakor je bil ta čas naporen in poln izzivov za otroke in starše. Pokazalo se je, kaj pomeni socializacija otrok v šoli in izven šole, kakšne izzive prinaša učenje na daljavo in seveda, kako lahko družina deluje, ko so člani ves čas skupaj. Pri mnogih so se pokazale stiske, težave, ki so se pojavile s pandemijo, nekatere pa so se samo poglobile. V tako izrednih situacijah pride velikokrat do strahu in nemoči, saj ne vemo kaj nas čaka in na določene stvari nimamo vpliva. Zaradi te stiske lahko dostikrat tudi iščemo zunanjega krivca. Pandemija je kriva, da se otrok/mladostnik vede na tak način in ima težave.

Kot sem omenila, nikakor ne želim zmanjševati teže situacije, ki smo ji bili priča. Vsak lahko pogleda vase in skuša ugotoviti, kje ima sam težave in kaj lahko naredi, da ustvari boljše pogoje za sobivanje. Starši se lahko vprašajo, kakšen odnos imajo s partnerjem, ali imajo pristen in sočuten stik s svojim otrokom/mladostnikom? Pandemija je tako lahko v neki meri pokazala tudi vse tisto, kar je bilo v zametkih prisotno že prej. Kar je bilo na trhlih tleh in se je porušilo.

Najstniki niso več otroci, sočasno pa še niso odrasli. Ujeti v prehodu iz enega sveta v drugi, skušajo na svojevrsten način ugotovit, kdo pravzaprav so in kaj si želijo. Tovrstno iskanje lastne identitete je že v običajnih okoliščinah zahtevno, kaj šele v okoliščinah, kot so prevladovale v zadnjih dveh letih. Z mislijo na zadnji dve leti, katera vedenja še spadajo v fazo odraščanja in so nekako običajna, kdaj pa se v ozadju dogaja nekaj več? Da nas namreč ne preplavi pretirana skrb na eni strani ali morebitno minimiziranje na drugi?

Prava mera stika je za vsakega mladostnika drugačna. Starš, ki je povezan s sabo, s partnerjem, kjer v družinskem krogu prisotno dobro vzdušje in člani družine čutijo povezanost bo dovolj dobro presodil, kdaj gre za vedenje, ki je del odraščanja in kdaj je situacija resna.

Nekaj povsem drugega so vedenja, kjer je evidentno, da gre za prekinitev stika. V mislih imam prestopništvo, uporaba prepovedanih substanc, problematična družba, slab šolski uspeh. Ko otrok ne je, slabo spi. Ko se mladostnik ne zapre v sobo z željo po trenutku miru, ampak se želi umakniti, ker je vsega preveč, ker ni razumevanja, sprejemanja in sočutja s strani staršev. V teh primerih menim, da mora biti vsakemu staršu jasno, da nekaj ni v redu.

Previdni morajo biti tudi starši, ki imajo preveč kontrole in si želijo, da bi bile stvari vedno enake. Prav je, da določene stvari mladostniki delijo ter zaupajo tudi sovrstnikom in da starši ne vedo vsega.

Asociacije so zanimive in uporabne, saj nam pomagajo preslikat dogajanje. Postavit vzporednice, ki omogočajo dodaten vpogled in lažje razumevanje. V partnerstvu velja, da partnerja drug drugemu ne moreta biti psihoterapevta. To ni vloga in pa naloga partnerja. Podobno je verjetno tudi pri starševstvu, čeprav bi si morebiti marsikdo želel, da bi bilo drugače?

Vsekakor je odnos, ki ga je starš gradil z otrokom že vse od začetka bistven. V kolikor imajo starši dober stik z otrokom so vsekakor sposobni pomagati otroku/mladostniku. Lahko so jim zgled, v oporo in ko pridejo težave se o njej lahko pogovorijo. Prisotno mora biti razumevanje, sočutje in zaupanje.

Problem je tam, kjer te povezanosti ni. Kjer je otrok že vznemirjen ali čuti, da s strani staršev ne dobi podpore in da je veliko ukazovanja, sankcij, kaznovanja in pogojevanja. V takšnih okoliščinah postane skoraj nemogoče nuditi podporo mladostniku. Samokritičnost staršev je velik izziv. Iskren pogled na situacijo in priznanje, da četudi odnos ni najboljši, lahko nekaj naredimo in nikoli ni prepozno.

V kolikor starši ugotovijo, da se najstnik zapira sam vase, da komunikacija navkljub trudu nekako ne steče in da starš tega sam ne zmore, je priporočljivo, da si poišče strokovno pomoč.

V kolikšni meri pa so starši pripravljeni sodelovat, se vključit v družinsko terapijo? Veliko lažje je namreč osebo pospremit do vrat ordinacije in se obrnit z mislijo, da je težava že s tem »malo da ne odpravljena«, saj bodo za ostalo poskrbeli drugi?

Nekateri starši imajo tovrstna vedenja in pričakovanja tudi do učiteljev, ko od njih preveč pričakujejo. »Saj ste vi učitelji, dajte kaj narediti«. Taka drža se lahko prenese tudi v terapevtski proces. Težko si predstavljam, da starši ne bi bili vključeni vsaj v nekaj terapevtskih srečanj z mladostnikom, odvisno od starosti in težave. Terapevt mora namreč dobiti vpogled tudi v družinsko dinamiko, kako deluje družinski sistem. V tem procesu skuša razbrati, kolikšno težo starševskih težav nosi mladostnik. Seveda bo mladostnik povedal določene stvari s svojimi besedami, vendar lahko ostane veliko stvari skritih. Terapevti so tu lahko v pomoč, vendar brez sodelovanja staršev ne gre. Starši morajo ponovno ali na novo vzpostaviti stik z mladostnikom, samo na ta način lahko pride, do spremembe in rasti.

Pogosto skušajo starši že otrokom in kasneje tudi najstnikom, v kar se da največji možni meri ugodit. Jim nudit in omogočit stvari, ki jih sam niso imeli. Za vse je tako rekoč poskrbljeno, vendar …

Vsekakor je ekonomski položaj družine pomemben. Raziskave kažejo, da se družine z nizkim ekonomskim položajem po navadi srečujejo z večjimi težavami otrok in mladostnikov. Vendar izobilje materialnih dobrin ne bo pripomoglo k zdravi samopodobi otroka in odgovorni odrasli osebi. Pomembne so druge vrednote v družini, občutek varnosti, zaupanja, sprejemanja in ljubezni. V času najstništva, se na novo prestrukturirajo možgani, zato je v mladostniški glavi lahko velika zmeda. Ko odraščajo, ob sebi potrebujejo starša/odraslo osebo, ki ga usmerja, mu postavi meje, regulira čustva in hkrati dopusti toliko svobode, da mladostnik lahko razvije lastno identiteto.

Mladostnik sam ali samo s pomočjo sovrstnikov, tovrstnih procesov ne zmore naredit v zadostni meri. Najstniki so že precej formirane osebe, zlasti na mentalnem področju. Znajo razmišljati s svojo glavo, na čustvenem področju pa je vse zelo nepredvidljivo, zato rabijo ob sebi umirjeno odraslo osebo, ki jih razume, sliši in jih zna pomiriti. V kolikor starši tovrstnega načina v odnosu z najstnikom nimajo, ga bodo težko pomirili.

Pri najstnikih me izjemno preseneča in hkrati fascinira, kako jasno znajo ubesedit to, kar doživljajo. V njihovi starosti mi tega na taisti način nismo znali. Kako znajo ubesedit in kakšne povezave zmorejo naredit. To je resnično fascinantno.

Res je. Najstniki zelo dobro zaznavajo čustva in nekateri jih znajo zelo dobro izraziti. Pri drugih je opaziti, da so čustva v njihovem domačem okolju tabu. Strah jih je čustev, saj ne vedo, kaj naj z njimi naredijo in so raje bolj funkcionalno in storilnostno usmerjeni, kar po navadi vidijo pri starših.

Na drugi strani imamo najstnike, kjer je teh čustev enostavno preveč. Tukaj oni nosijo vso težo družinske dinamike. V tem primeru ni nenavadno, da se pri najstnikih pojavijo različne težave npr. motnje hranjenja, samomorilnost, uporaba prepovedanih substanc. Mladostnik preprosto ne zmore nositi in prebaviti vsa ta čutenja, ki so mu naložena s strani staršev in širše družine. Starši se dostikrat ne zavedajo, da to počnejo. Tovrstne razmejitve so izjemno pomembne. Starši v soočanju s svojimi težavami, ne smejo iskati tolažbe pri otrocih in na njih odlagati svoja bremena. Pomoč zase morajo poiskati v partnerskem odnosu, v širši družini ali si najti strokovno pomoč.

Ko otrok kaže določena vedenja, se je potrebno vprašati, kako je do tega prišlo? In v kolikor pri reševanju težav nastajajo zapleti, poiskati ustrezno strokovno pomoč. Mnogo lažje se je spopadat s težavami prej, kot pa kasneje, ko je oseba že odrasla s kompleksnejšim kovčkom na ramenih, vendar nikoli ni prepozno.

Avtorica: Petra Petravič