Kaj bo z mano? To ni vprašanje za otroke

Včasih se je težko odločiti. Izbrati. Ločitev je prelomnica. Je križišče, kjer se ločijo poti in vsaka zavije v svojo smer. Z ločitvijo nekdanja partnerja zapuščata znano in se podajata v neznano. In ne glede na to, kdo je bil pobudnik zanjo, bo njuna vez, čeprav drugačna, doživljenjska. Ostajata namreč starša. In če sta imela partnerja čas za soočanje in predelavo tovrstne odločitve, je otrok ni imel. Z odločitvijo je bil samo seznanjen. Postavljen pred dejstvo, da tega, kar je do tedaj poznal, ni in ne bo več. V igri užaljenosti, prizadetosti, želji po maščevanju in prizadejanju gorja, ostajajo ujeti otroci, največje žrtve razhoda staršev.

Pred dejstvo odhoda je postavljen tudi najstnik Jakob, glavni junak zgodbe v knjigi Dnevi na otoku (Miš založba), ko mora za dva tedna oditi v Grčijo k odtujenemu očetu Yannisu, medtem, ko gre njegova mama z novim partnerjem na Tajsko. Jakob odhaja v neznano in to brez možnosti izbire, saj so se drugi odločili namesto njega. In zanj.

V soočenju z občutkom strahu, ki ga doživlja med čakanjem očeta na letališču, in spremembami, ki so na vidiku, saj zapušča znano in se podaja v neznano, se znajde v vrtincu najrazličnejših občutij in situacij, ki bodo tako njemu, kakor tudi njegovemu očetu, pomagale do novih uvidov in spoznanj.

Med drugim tudi do spoznanja, kako zapleteni so lahko medčloveški odnosi in kako zelo fantje potrebujejo očete.

O eksistencialnih vprašanjih, ki si jih ob ločitvi staršev zastavljajo otroci/najstniki, ter stiskah, ki jih doživljajo, smo se pogovarjali z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, vodjo enote Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah, ki poudarja, “da ne glede na to, kako gledamo na ločitev, je vsaka ločitev za otroka travma.”

Ločitve niso novost. Ne gre za novodoben pojav, ki bi nastal kot posledica zadnjih dveh let, ko je v naš vsakdan vstopil covid. In mladi, ki so se danes znašli v primežu ločitve staršev, po zadnjih letih številnih ukrepov, so morebiti bolj ranljivi, kot so bili njihovi vrstniki v taisti situaciji pred nekaj leti?

Zagotovo je izkušnja ločitve staršev po covidnem obdobju lahko za otroke še težja, saj je bil že covid-čas zahteven. Če se temu pridruži še tako težka izkušnja, kot je ločitev staršev, je za otroka to še hujši stres.

V kolikor starši ne zmorejo reševati svojih medosebnih težav in se ne zmorejo oglaševati na potrebe otrok, torej jih ne zmorejo slišat in začutiti v njihovi stiski, je to za otroka strašljivo. Otrok se tako počuti sam, na nikogar se ne more zanesti in zaupati, da bo ob njem vedno nekdo, ki mu bo v času težav pomagal. Stiske mladostnikov so se že v času covida tako in tako povečale, kar je prineslo več samodestruktivnih vedenj, več medvrstniškega nasilja, več samomorilnosti, depresivnosti in anksioznosti. Če pa se ob vseh teh stiskah otrok srečuje še z dodatnimi preizkušnjami, se lahko zlomi.

Ločitev je za vsakega odraslega težka preizkušnja. Prisoten je tudi občutek poraza, saj gre za propad projekta, imenovanega družina. Vendar je razhod partnerstva za odrasle nekaj povsem drugega, kot pa je ločitev starša za otroka. Povedano drugače, otrok je na drugačen način vezan na starše, kot pa sta dva odrasla partnerja povezana med seboj. Razhod ne pomeni prekinitev starševstva, medtem, ko je za otroka, to povsem drugače. Starševstvo je edina povezava, ki jo pozna in ki ga »vključuje«.

Absolutno. Ko dva odrasla vidita, da skupaj ne moreta več naprej in da ne najdeta več skupne poti, se nekako odločita za odločilni korak v smeri ločitve. Vesta, da je to njuna odločitev in sčasoma se s tem tudi pomirita (ne vsi, bi bilo pa nujno). Dejstvo je, da se odločita starša/partnerja, kar pomeni, da sta s to odločitvijo »zrasla«. Za otroka pa je to drugače. On se ni odločil tako. Otrok se za ločitev ne bi nikoli odločil (razen, če gre za nasilje ali visoko konfliktne odnose med staršema, dosti otrok pove, da si tega želi). Zanj družina razpade. Družine kot sistema več ni. Nekaj, kar mu je prinašalo neko normalnost in neko varnost, povezanost, skupnost. To je huda stvar in otrok to težko sprejme, ponotranji, razume ali zares dojame. Sočasno otrok okoli sebe opazuje in vidi otroke, ki imajo družine. Družine, kjer so mame in očetje skupaj, ampak za njega to več ne obstaja. In za tega otroka je to huda izguba. Ostaja zamera, ki počasi narašča v jezo in bes. Veliko mladostnikov, ki imajo izkušnjo ločitve staršev, je besnih na cel svet. V ozadju pa je huda, nepredelana, torej neslišana jeza na oba (ali le enega) starša.

Čeprav poudarjamo, da so otroci zelo prilagodljivi, je dostikrat to le navidezno. Pravzaprav je občutenje otroka tako, da nima izbire, kot da se prilagodi. V sebi mora razviti nove mehanizme, ki mu pomagajo preživeti v novi situaciji.

Verjamem, da je vsaka ločitev za otroka travma. Ko starši pravijo, da je otrok lepo »prenesel« ločitev, to pomeni zgolj to, da se je moral prilagoditi. Pravzaprav je moral močno potlačiti vse občutke, potrebe ter stiske, da ne govorimo o strahovih. Veliko staršev ne prepozna, da otrok ni v redu. Pokaže pa se kasneje, ko zaradi mnogoterih stisk, ne zmore več funkcionirati in razvije težja vedenja ali pa enostavno postane zaprt vase, žalosten in obupan.

Bolj zdravo se mi zdi, da so ob ločitvi težave in problemi, o katerih se je potrebno z otrokom pogovoriti. Veliko truda je potrebnega s strani staršev, da se z otroki pogovarjajo in naslavljajo občutke, čutenja in stiske. Tako bo otrok lažje prebrodil to obdobje. Za vedno pa ostane občutek osamljenosti, zapuščenosti, zavrženosti, kar se pokaže kasneje v življenju, ko imajo lastno partnerstvo in starševstvo. Dokazano je namreč, da imajo večjo verjetnost ločitve osebe, ki so imele izkušnjo ločitve staršev v mladosti.

Ob dejanskem razhodu partnerjev, kjer tudi že potekajo konkretni pogovori in dogovori o fizičnem odhodu iz skupnega doma, čemur je najverjetneje hote ali nehote pogosto priča tudi otrok, se le ta začne kaj hitro spraševati: »Kje bom pa jaz? Kaj bo pa z mano?« Gre za povsem eksistencialna vprašanja.

Res je. Otrokom se ob ločitvi staršev odpira ogromno vprašanj. “Ali bomo še vedno živeli v isti hiši ali stanovanju? S kom bom živel? V katero šolo bom hodil? Kako bo izgledal moj vsakdan, itd…” Polno praktičnih vprašanj, ko na primer: Kdo me bo peljal v šolo in kdo me bo prišel iskat? Kaj pa če zbolim? Kako bodo potekali stiki? Kaj so to sploh stiki?« Ogromno je enih vprašanj, ki so seveda odvisna od starosti otroka, vendar gre za vprašanja, s katerimi se tak otrok, hote ali nehote, mora soočit. Otrok, ki pa nima tovrstne izkušnje, se mu s takšnimi vprašanji ni potrebno ukvarjati. Kako različno življenje imata ta dva otroka? Eden, ki se mora ukvarjat s tako težkimi vprašanji in se soočat s hudimi dilemami, drugemu pa to ni potrebno.

Skušam se postavit v vlogo otroka, ki si zastavlja tovrstna vprašanja. Kdo ga bo peljal v šolo? Zakaj se mora otrok to spraševati? Tovrstna vprašanja so za starša. Za odrasle. Ne za otroka.

Res je. In če starša ne vesta odgovora, je še toliko težje. Velikokrat se zgodi, da se eden od staršev/partnerjev ne strinja z ločitvijo. V tem primeru partnerju, ki se ne strinja, ostaja ogromno prizadetosti, bolečine, zavrženosti, etc. Veliko je sicer tudi odvisno od njune pozicije: kdo zapušča in kdo je zapuščen? Kdor zapušča, je običajno sprejel tovrstno odločitev in je na »boljšem«, saj je tisti, ki se je za to odločil (to velja le za začetno obdobje, kasneje se tudi tisti, ki je zapustil odnos, običajno sooči z mnogimi težavami). Kdor je zapuščen, je v hudi bolečini, prizadetosti, občuti krivico, zapuščenost. Otroci zelo hitro začutijo bolečino starša in seveda jih zanj skrbi, zato bodo svoje potrebe avtomatično porinili globoko stran in bili zelo pozorni na občutke in potrebe starša. Skrbelo jih bo za mamo in jezni bodo na očeta, ki je odšel. Ali pa obratno. Ostali bodo pri očetu, zanj bodo skrbeli in bili jezni na mamo, s katero bodo stiki zelo okrnjeni. To je izjemno krivično za otroka. Če starša ne prepoznata, kaj se dogaja, lahko otroku naredita veliko krivic in škode na čustveni ravni, ki se izražajo preko celega njegovega življenja.

Osebno mi je bližja predstava, da bi se moral 10 letni otrok spraševati in premišljevati o stvareh, ki jih rad počne? S kom se rad igra, kaj bo počel na igrišču in kaj naj vzame s seboj na igrišče, etc

Namesto, da bi premišljeval, s kom se bo družil in kaj bo počel, se mora spraševati in razmišljati povsem preživetveno, zato je dokazano, da otroci ločenih staršev zelo hitro-prehitro odrastejo. Kaj to pomeni? Razvijejo pretirano samostojnost, odgovornost, iščejo družbo in vrstnike, ki so starejši od njih. Ni več spontanosti, radoživosti, navihanosti …

Verjetno se bo otrok spraševal, kako bo s staršema in šele nato, kako bo z njim? Naenkrat se mora spraševat in »skrbet« za 3 osebe. Za starša in še zase.

Točno tako. In potem se sprašujemo, zakaj ima težave? Zakaj se vede, kot se vede? To je preveliko breme za otroka in zato mora marsikateri otrok razviti mehanizme, ki mu omogoča, da lahko preživi (pozabi nase, se pretirano usmerja na druge, razvije perfekcionizem, preveč zahteva od sebe …).

Zgodi se, da se po ločitvi, ob enem staršu, kaj hitro pojavi druga oseba. Ali je bil/a le ta prisotna že prej, morda »incognito«, za moje vprašanje niti ni toliko pomembno, saj se skušam postavit v vlogo otroka, ki ob enem staršu izjemno hitro zagleda novo figuro. Kdaj je lahko imel otrok čas in možnost, da je predelal tovrstno spremembo?

Dokazano je, da oseba, ki se loči, potrebuje 2-3 leta, da ločitev lahko predela. To pomeni lastno zavedanje, da je ločitev proces, ko se partnerja ločita tudi čustveno in ne samo fizično. Vsekakor je takrat dobrodošla strokovna pomoč, da lahko oseba, ob podpori strokovnjaka, predela občutke, situacije, ki so se zgodile in kar še vedno občuti (bes, jeza, žalost, strah …). Na ta način se počasi lahko poslovi od odnosa, ter poišče odgovore na vprašanja, ki se osebi porajajo: “Kaj zanj pomeni izkušnja ločitve? Kateri občutki ostajajo? Kdaj se je še tako počutil-morda v primarni družini? Od kje mu je poznana izkušnja zapuščenosti, ločenosti?…” Ker ljudje niso v stiku s sabo in jim je težko biti sami, ter se soočati s tem, kar jim po ločitvi ostane, si namesto tega kaj hitro poiščejo nekoga, ki jim bo zapolnil to praznino. Pogosto opažam, da ko starši spoznajo nove partnerje, na nek način žrtvujejo svoje otroke za te nove odnose. V strahu pred ponovno izgubo novega partnerja in v hrepenenju za družino, hočejo za vsako ceno obdržati ta odnos in to ne glede na to, kako se novi partner vede do otrok in kaj otrok občuti do novega partnerja. Tudi starš pogosto ne more sprejeti, kaj otrok čuti do novega partnerja in kaj si želi. Otroci povedo, da jih moti, če novi partner preživi veliko časa z njimi. Dovolj jasno povedo tudi, v čem jih moti: da se ne vedejo v redu do mame/očeta … žal so otroci v tem pogosto neslišani.

Zato menim, da je pri vključitvi novih partnerjev v odnose z otroki potrebna velika mera previdnosti. Namreč, novi partnerji se prehitro vmešavajo v odnose z otroki, kar situacijo le poslabša. To nakazuje le na to, kako nesigurni odnos so starši razvili do svojih otrok in kako slab stik imajo z njimi. Če bi starš imel dober, varen in siguren stik, ne bi nikoli dopustil, da se v njihov odnos z otrokom vmeša še nekdo tretji in kroji njihove odnose. Potrebno je vedet, da se otroci še dolgo ne sprijaznijo s tem, da mama in oče ne bosta nikoli več skupaj.

Ko pride nov partner, to otroke napolni z veliko mero strahu. Imela sem primere otrok z raznimi bolečinami (glavoboli, trebušne bolečine) ravno zaradi strahu, ko je v njihovo življenje prišel nov partner in nadomestil mesto starša. To otrok zelo težko predela, predvsem zato, ker se še sam ne zaveda, kaj točno občuti in zakaj. Če ob njem ni starša, ki bi to prepoznal, ustrezno ubesedil in ga pomiril, bo s strahom in posledično tesnobo, odraščal in živel naprej.

Avtor: Petra Petravič, Foto: Mojfokus/Canva.com