Je tudi moj otrok zmožen česa takega?

Vsak starši si za svojega otroka želi, prizadeva in obeta vse najboljše. Da bi otroka prikrajšali za frustracije ali grenke preizkušnje, ter se ob tem tudi sami zaščitili pred njihovo morebitno jezo, solzami, užaljenostjo ali zamero, ko bi slišali “ ne maram te”, kar bi jim raztrgalo srce, starši naredijo marsikaj. Otroku omogočijo in tudi (do)pustijo marsikaj. In včasih so nad odzivom, odnosom in dejanji, ki jih naredijo otroci, preprosto presenečeni. Začudeni in tudi pretreseni. Medijo so preplavljeni z novicami, v katerih otroci ter najstniki storijo dejanja, ki človeka presunejo in pustijo brez besed.

Povsem mirni, ubogljivi, prijazni in neproblematični otroci se nekega dne prelevijo v okrutne najstnike, ki so sposobni narediti marsikaj.

Bi lahko bil tudi moj otrok sposoben česa takega? Vprašanje, ki v starših nemudoma sproži dvom. Strah. Negotovost. Vedno je namreč tako zelo umirjen in nekonflikten, on/a že ne bi tega naredil/a. Ste prepričani?

“Najstnikovo obnašanje je odraz odnosa in vzgoje, ki jo je imel tekom odraščanja in ki ga ima še vedno. Razvija se postopoma, ne le naenkrat, ko je čas pubertete. Njegovo obnašanje ni iz danes na jutri ” opozarja Ana Trček, zakonska in družinska terapevtka iz ŠRCD – Študijsko raziskovalnega centra za družino, enota Domžale.

“Doma je najstnik lahko zelo umirjen, zaprt vase, veliko časa presedi v svoji sobi, zapira se vase. To nikakor ni znak mirnega in ubogljivega najstnika (kot si ga nekateri starši želijo). Je znak nekega hujšega stanja, ko lahko samo čakamo, kdaj se bo »speči volk« v njem prebudil. Najstnik je v stiski, vendar ne zna povedati, kaj se z njim dogaja, pa tudi ne ve, komu bi se lahko zaupal” meni naša sogovornica Ana Trček, ki smo jo povabili k pogovoru.

Zanimalo nas je, koliko starši zares poznajo svoje otroke in kako pogosto si še dandanes raje zatiskajo oči pred določenimi znaki, ki so jih v preteklosti spregledali ali celo minimizirali, pa čeprav so že takrat morebiti globoko v sebi čutili, da nekaj ni v redu?

Včasih ni lahko zavrteti časa nazaj in z drugačnimi očmi pogledati na dogodke, ter se ob tem vprašati, kaj smo spregledali ali česa takrat nismo želeli ali zmogli videt? Vendar je za razumevanje situacije in iskanje rešitev potrebno narediti ravno to.

Kmalu po rojstvu otroka se v starših prebudi občutek negotovosti, ki je pogosto pospremljen z vprašanjem: » Ali sem/bom dovolj dobra mama, dovolj dober oče«? Vprašanje, ki v sebi skriva željo po potrditvi in pomiritvi. Željo po pravočasnem zaznavanju in pravilnem razumevanju potreb, ki ji ima otrok in ustreznem odzivu nanje. Ali tovrstna negotovost in občutek krivde spremlja starše tudi kasneje?

Najprej bi se rada ustavila pri vprašanju, kaj si starši ali bodoči starši predstavljajo kot »biti dober starš«? To je področje, ki je lahko zelo subjektiven. Kar nekaj staršev misli, da so dobri starši, če neprestano objavljajo slike svojega otroka na socialna omrežja in s tem prikazujejo, kako močno imajo radi svojega otroka. Redko kateri starš bo priznal, da je slab starš in da to, kar dela svojemu otroku, je napačno. Pozabijo pa, da ovrednotijo samo tiste lepe trenutke, ko so spočiti in so sposobni dajati otroku tisto, kar res potrebujejo, vendar otroke oblikujejo tisti slabi trenutki, ko se na njih derejo, ko jih samo »vzgojno po riti«, ko jih ponižujejo,…

Negotovost in krivda se vsekakor pojavljata tekom otrokovega odraščanja pri starših, vendar je vprašanje, na kakšen način. Kaj naredijo takrat, ko se negotovost in krivda pojavita. Ali starš to obrednost opazi in se zaveda, da je na njem, da nekaj spremeni, ali to odgovornost prenese na svojega otroka, mu preda krivdo ter negotovost in od otroka zahteva, da nekaj naredi s tem. Starši pri otrokovem odraščanju gredo z njihovim tokom, ki je poln pasti, katerih se niti ne zavedajo. Zalo hitro začenjajo ponavljati napake, ki so jih delali njihovi starši njim in ki so jim prinesli slabe občutke. Pozabijo pa lahko, kako so se oni počutili, ko so jih starši kregali ali jih kaznovali s tišino. Te vzorce pa ponavljajo na svojih otrocih.

Mlade mamice so velikokrat polne nasvetov starejših generacij, kako naj skrbijo za svojega otroka. Eden takih je tudi »pusti dojenčka naj joka, ker drugače se navadi, da ob vsakem joku pride mama in potem postane razvajen«. Tako majhen dojenček ne more postati razvajen, predvsem pa ne s tolažbo. Dojenčki z jokom sporočajo neko nelagodje, starševa naloga pa je, da otroka potolaži. Če dojenček veliko joka je lahko zelo sensitiven, tudi na dražljaje iz okolice. Nevroni v dojenčkovih možganih se hitro povezujejo in sam se ne zna umiriti. Starš je tisti, ki ga mora s sočutjem potolažiti. V nasprotnem primeru pride do prekinitve v možganih in je lahko nevarno za otrokov razvoj, saj lahko pride do različnih osebnostnih motenj ali celo avtizma in motnje pozornosti in hiperaktivnosti.

Zanimivo pa je dejstvo, da ravno tisti starši, ki se sprašujejo o tem, kaj lahko storijo, da so boljši starši, po večini tudi so dobri starši. Pogoj za bit dober starš absolutno ni postavljanje samo tega vprašanja, ampak dejstvo, da so pripravljeni nekaj narediti, da so lahko dobri starši. Zavedajo se, da lahko nekaj naredijo, kar za otroka ne bo dobro in so pripravljeni to preprečiti. Starš je tisti, ki bo povedal, kako dober odnos bosta imela z otrokom, kako se bo otrok razvijal, kako »burno« bo obdobje adolescence, ali bo otrok kasneje začel bežati od doma ali ne,… Vse to je odvisno od starša samega, zelo malo je pravzaprav odvisno od otroka. Za zdrav otrokov razvoj so vedno odgovorni starši.

Najstništvo velja za še posebej turbolento obdobje, kar na svoj način občutijo tudi starši. Zdi se, kot bi dva svetova, ki sta še pred kratkim z večjimi ali manjšimi trki sobivala, nenadoma tako sunkovito trčila, kot bi se več ne zmogla srečati. Kaj se je tako zelo spremenilo in kje se je zataknilo?

Najstništvo je turbolentno predvsem zato, ker se takrat v najstniku začenjajo fizične spremembe ter povečano delovanje hormonov. Poleg tega je to obdobje tudi začetka odcepitve od staršev in osamosvajanje. Dva svetova trčita le, če so pričakovanja starša prevelika in ne znajo poslušati svojega otroka. Če je otrok uporniški pomeni, da se upira nečemu, kar doma ni v redu in kliče po spremembi.

Če otrok odrašča ob sočutnih starših, v varnem okolju in je varno navezan, ni tisti problematični najstnik, ki se jih vsi starši bojijo. Ne išče pozornosti drugje, v alkoholu ali drogah. Za odnos in razvoj otroka je pomemben odnos oziroma izkušnje iz njegovega otroštva. Starši morajo ob otroku zdržati težke občutke, kot sta strah in tesnoba, ter otrokovo stisko razumeti in jo vzeti zares, ter otoka pomiriti. V nasprotnem primeru se otrok na njih ne bo mogel zanesti.

Človeška zmožnost samoprevar je izjemna, kar v številnih primerih potrjuje tudi praksa, ko najstniki starše z določenim ravnanjem presenetijo. Kaj je tisto, kar starše najbolj preseneti in kaj jih najbolj prizadene?

Starši si pogosto zakrivajo oči, kaj se z njihovim otrokom resnično dogaja. Razlogi za to so različni, predvsem pa gre za nezmožnost uvida, v najstnikovo notranjost. Govorijo si, da oni niso taki, da so naredili za otroka vse, kar so lahko, najstnik pa je tisti, ki vsega tega ne spoštuje. Že res, da so naredili vse, le da to vse za otroka ni bilo dovolj oziroma, to ni bilo tisto, kar bi otrok resnično potreboval. Seveda pa je najstnik vpet v socialno okolje, ki nanj tudi močno vpliva.

Starše lahko preseneti veliko stvari, izpostaviti pa je potrebno predvsem neustrezna pričakovanja do otroka. Ne samo starše, vse ljudi najbolj prizadenejo pričakovanja, ki jih imamo do drugih. Če se ta pričakovanja ne izpolnijo, je velik vir žalosti in prizadetosti. Potrebno je spustiti pričakovanja in jih prilagoditi na vsakega otoka posebej, hkrati pa tudi spustiti na njihovo razvojno stopnjo.

Najstniki postavijo ogledalo svojim staršem. Če se oni obnašajo grdo, jezno, agresivno, če starše odrivajo stran od sebe, je to le posledica njihovega odraščanja v takih pogojih. Najstniki niso več tisti luštni, ubogljivi otroci, ki so s spodbudo manjšega ustrahovanja staršev, naredili vse, kar so jim rekli. Najstnik začenja postavljati staršem ogledalo, kakšno je bilo njegovo odraščanje, česar se straši ustrašijo. Empatija staršev je pomembna. Empatični starši so do svojih otrok lahko senzitivni in ustvarjajo okolje, ki je spodbudno za otrokov čustveni, socialni in telesni razvoj. Samo empatični starši pravzaprav lahko razumejo svojega otroka od znotraj. Past, ki se jo morajo starši zavedati je, da lahko mislijo, da so sočutni, pa se kljub temu njihov najstnik »grozno« obnaša. Vendar pa to ni bilo dovolj za otroka, ki je potreboval bolj nežnega in sočutnega starša.

Kaj bi svetovali staršem, ki se želijo približati najstnikom in imajo trenutno občutek, kot bi bil med njimi velik prepad? Česa v trenutku, pa naj bo še tako hudo, ne smejo pozabiti in kaj lahko naredijo?

Kljub temu, da se lahko pogosto zgodi, da starši preložijo krivdo in odgovornost za otrokovo obnašanje na otroka samega, se moramo zavedati, da za njegovo obnašanje so odgovorni starši sami. Če se oni spremenijo, se otroci spremenijo z njimi. Matere in očetje, ki so imeli bolečo zgodovino, morajo v svoje starševstvo vložiti bistveno več dela in truda, če želijo, da bo njihov otrok varno navezan. Naučiti se morajo sočutja in prekiniti vzorce iz svojega otroštva. Fizična in psihična agresija, pasivna agresija, čutenje strahu, ponižanja, sramu, bolečine v nobeni obliki niso pogoj za zdrav otrokov psihični razvoj. Da pa lahko prepoznajo občutke drugi, morajo najprej začeti prepoznavati svoje občutke.

Ko se starši soočajo s težkimi trenutki, ko ne vedo, kaj se dogaja z njihovim otrokom, je pomembno, da se najprej zavedajo, da so njihovi otroci le otroci in ne odrasle osebe. Začeti jih morajo poslušati od znotraj, razumeti in z njimi čustvovati. Če so tega nezmožni, predvsem, če v odnosu manjka empatije, je prisotna pasivna agresija ali fizična agresija, je to podlaga za razvoj osebnostnih motanj, ki jih bo otrok pridobil v odrasli dobi.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com