Dr. Nina Krajnik: Filozofijo v vrtce. Krepimo otroško radovednost

Vprašanja, ki si jih zastavljajo otroci, niso tako različna od tistih, ki so si jih nekoč zastavljali znani ali manj znani filozofi. Gre za brezčasna vprašanja, ki si jih je v določenem življenjskem obdobju postavil vsak, ki je želel razumeti sebe in svet. Torej v trenutku, ko je skušal potešiti radovednost, ki bi mu prinesla občutek varnosti. To so osnovna in preprosta vprašanja, ki pa so v svoji kompleksnosti temeljna. Bistvena. Odgovori nanje pripomorejo k spoznavanju stvari, ki jih ne poznamo, a si jih želimo razumeti.

»Že otroci postavljajo vprašanja, ki so povsem filozofska: Kdo sem jaz, kdo so drugi? Kaj je prijateljstvo? Kaj je pravica? Kaj je sreča? Ali se čas lahko ustavi? Gre za vprašanja, ki izhajajo iz nekega čudenja, ki pa je v izvoru filozofije. Otroci so zagotovo mali filozofi«, je prepričana Nina Krajnik, psihoanalitičarka in doktorica filozofije z bogatimi izkušnjami, pridobljenimi z vzpostavitvijo projekta, ki je v tujini požel velik uspeh. Gre za projekt z izjemno pomenljivim naslovom: »Filozofijo v vrtce«.

»Filozofija za otroke se je pričela v 70. letih 20. stoletja, najbolj intenzivno v Veliki Britaniji, Avstraliji, ZDA in Franciji. Prisotna je tudi že v nekaterih kvalitetnejših vrtcih v Sloveniji, kjer znatno plemeniti otroške dejavnosti«, pravi dr. Krajnikova. Zato si srčno želi, upa in prizadeva, da bi aktivno zaživela tudi v naši regiji. »Sprva v občini Moravče, Domžale in okoliških krajih, ki bi tako postali pomembno mesto kreativnega mišljenja.«

Ne glede na to, kakšna je misel, ki vsakega od nas lahko spreleti ob filozofiji, je zato vredno, da projektu namenimo nekaj besed, sebi pa s tem podarimo možnost, da spoznamo kaj novega.

»Vsak otrok je radoveden in daje inovativne odgovore. Vendar pa kasneje ta želja pri nekaterih ugasne«. To so opažanja, ki so nagovorila našo sogovornico, da je po svojem večletnem bivanju v Franciji in Avstraliji, kjer se je v praksi prvič srečala s filozofijo za otroke, pričela premišljevati o možnostih, ki bi jih ta lahko prinesla tudi pri nas. V prvi vrsti s ciljem, da se že pri najmlajših odpre možnost razmišljanja, ki se upira ukalupljanju in posledičnem siromašenju.

Morebiti je zato ravno projekt »Filozofijo v vrtce« tista odskočna deska, ki bo – če že ne povrnila – pa vsaj nagovarjala otroke k razmišljanju. Kot poudarja naša sogovornica, »projekt s seboj nosi željo po tem, da se otrokom ob branju filozofskih zgodb, komentiranju slik in njihovi interpretaciji odpre svobodni tok asociacij«. Povedano drugače, »otrokom je postavljen nek miselni izziv, kar pa je še posebej pomembno v času pandemije, ko se mnogi otroci intenzivno soočajo s pojmi kot so svoboda, odgovornost, varnost, bolezen, družba ali samota. Gre torej za projekt, ki v sebi nosi aktivistični ton, saj je v njem želja po premikih. Po spremembah!«, z navdušenjem pove dr. Krajnikova.

Projekt »Filozofijo v vrtce« torej s seboj nosi željo, da bi otroci pridobili izkušnje, s katerim bi lahko razširili horizonte svojega življenja. In če dobro pomislimo, tudi mi smo nekoč bili otroci in tudi v nas je nekoč tlela goreča želja, neizmerno hrepenenje po raziskovanju in odkrivanju novih stvari. Tista pristna in naravna danost, ki se je sčasoma, nekje, v dobršni meri, na žalost tudi izgubila. Zakaj ne bi poskrbeli, da ta goreči plamen vedoželjnosti pri otrocih ne usahne?

Kriza je obdobje, ko stari, že poznani odgovori ne ustrezajo več. In je čas, ko odgovori, ki bi prinesli nov vpogled, še niso na vidiku. Je pa tudi čas, ki odpira prostor za iskanje povezav in interpretacij, ki bi ponudile občutek pomirjenosti. In kljub temu, da gre najverjetneje za najzahtevnejši čas za tovrstne izzive, je morebiti ravno zato res najbolj primeren za spremembe. Za premike. Kako bi nam pri tem lahko pomagala filozofija?

Varnost in pomirjenost sta danes vsekakor postala nek novi objekt pulzije. Izzivi in spremembe so redko vzbujali takšno tesnobo, kot jo sedaj. Vloga filozofije, ki je na ravni svoje naloge, je zato v takšnih časih predvsem, da animira željo za novimi in drugačnimi odgovori. Ker s tem nenazadnje animira tudi možnost drugačnega in novega življenja.

Zakaj filozofija za otroke?

Filozofija za otroke predpostavlja, da so otroci ne samo razmišljujoči, ampak tudi sposobni kreativnega abstraktnega mišljenja. Če samo primerjamo briljanten otroški um z določeno togostjo v razmišljanju odraslih, takoj vidimo za kaj gre. Ampak kot je nekoč rekel psihoanalitik Jacques Lacan, otrok nikoli ni otrok, ampak je vselej mali odrasli. Otrok zelo dobro razume smisel tega, za kar gre. Zato je pomembno, da ima možnost, da to tudi artikulira. V kolikor ne, lahko namreč namesto razumevanja nastopi vrsta simptomov, ki so samo drugačen način govora in komunikacije. Pri tem mislim na praktično vse oblike nelagodja, kot so strah, panika, tesnoba … Zato je cilj filozofije v vrtcih, da otrokom pomaga pri izražanju, razvijanju dialoga, obenem pa vzpodbuja njihovo radovednost in željo za znanjem.

Projekt se sliši izjemno preprost in zanimiv, vendar se mi kaj hitro pojavi vprašanje. Otroci v svoji vedoželjnosti z vprašanji, ki jih zastavljajo, pogosto nehote v zadrego spravljajo sogovornike. Ponujanje že znanih in poznanih odgovorov je način, ki je marsikomu v pomoč, ko se želi izogniti neprijetnim občutkom. Na primer ob potrebi za samorefleksijo, ki jo otroci z vprašanji mojstrsko nagovarjajo. Čemu bi se nekdo spustil v proces samoizpraševanja, se odrekel znanemu občutku gotovosti ter ga zamenjal z nečim nepoznanim?

Pri tem mi pridejo na misel Heglove besede, da znano še ni spoznano. Menjava mišljenja je zahteven proces, saj za svoj užitek v glavnem že vemo vse, kar potrebujemo. Tudi če je ta užitek toksičen ali pa je življenje skrajno nezadovoljivo, lahko ostajamo v udobju znanega. Temu, na kar smo navajeni, se zato največkrat ne odrečemo, ker smo se tako odločili ali pa pretehtali koristi, ki jih imamo od tega, ampak takrat, ko se moramo. Se pravi takrat, ko se nam življenje morda ne odvija, kot bi si želeli, ali pa se nam nekaj ne zdi več samoumevno. Otrokom se stvari redko zdijo samoumevne. Zato so odlični ustvarjalci novega. Obenem pa imajo pogum, ki je za to nujen.

S pomočjo sugeriranja že znanih odgovorov ali preprostim izmikanjem z izgovori odrasli ne le da zavarujejo sebe, ampak še minimizirajo zanimanje za otroka in mu najverjetneje zatrejo željo po spraševanju in znanju.

Želja po znanju je v veliki meri povezana z lastno strukturo, ki ji starši, vzgojitelji ali učitelji lahko dajo polet ali pa ji odvzamejo vrednost. Hočem reči, da ima pogled drugih pomembno mesto, a razlogi zakaj nekdo išče vednost in na kakšen način so zelo subjektivni. Lahko dam primer iz svoje klinične prakse. Moj analizant je nekoč govoril o tem, da se je kot otrok bal svojih misli. Jokal je, ko je pomislil na kaj slabega, ker je verjel, da se bo to uresničilo. Sicer pa je imel veliko naklonjenost do stvari, ki jim pravimo ”intelektualne”. Na eni od seans sem mu rekla: ‘Zato ste postali filozof. Vi verjamete, da imajo misli posledice.’ Njegove obsesivne misli so se nato s časom umirile. Želja po znanju, ki je bila zanj obramba pred nesmislom, je ostala. A je zadobila tok, ki ni bil več boleč, ampak produktiven.

Eden izmed pomislekov glede filozofije za otroke bi lahko bil preobremenjenost otrok zaradi novega načina dela, kakor tudi nove »dejavnosti«. Po drugi strani pa so ravno otroci tisti, ki jim je iskanje in raziskovanje najbolj naravno in gre torej za nekaj, kar v osnovi že imajo in se torej samo razvija in spodbuja to, kar je že v njih, brez nekih dodatnih naporov. Se torej samo prisluhne, stimulira in spodbuja njihovo naravo?

Če nekaj razumemo kot obremenitev, to pomeni, da je usahnila želja. Samo tisti, katerih želja ugaša, se sprašujejo kaj naj naredijo ali pa zakaj nekaj morajo. Zato drži, kar pravite. Animirati željo in prisluhniti temu, kar nam govori, je ključno.

Kaj je pokazala tuja praksa in kaj bi lahko prenesli k nam, da bi bilo smiselno za naše življenje, prostor in zgodovino?

Za slovenski prostor bi bil najbolj smiseln odmik od ”špeganja” k temu, kaj mislijo drugi. Se pravi, da se naredi korak k določeni avtonomiji mišljenja. Slovenski prostor je izrazito obremenjen s figuro avtoritete. Posledično pa vlada negativna svoboda, v smislu – vsak je lahko razmišljujoč, neodvisen in kritičen, pod pogojem, da vsi mislimo isto. Iz tega razloga je tudi tako malo prostora za etična dejanja. Otroci, ki že zgodaj čutijo, da so povabljeni k izražanju mnenja, imajo boljše možnosti, da v svoji subjektivaciji postanejo suvereni. In samo takšni ljudje so lahko tudi etični.

Zaradi več desetletne prisotnosti in uveljavljenosti v tujini, projekt v Sloveniji ne bi bil ravno eksperiment, ampak bi lahko imel pomemben doprinos k spremembam v družbi.

Lahko bi. To bo pokazal čas. A pri tem je ključno, da filozofije ne razumemo kot mehanizma, ki nam daje že izdelane odgovore, ampak kot možnost, ki inspirira za prava vprašanja. ”Ko” oziroma ”če” se bo v Sloveniji zgodil ta rez, potem bo pot do sprememb vsekakor odprtejša. Te pa potrebujemo, mar ne?

Avtorica: Petra Petravič; Foto: Matej Pušnik