Ko najstnik kriči brez besed: zgodba očeta, ki ni slišal klica po pozornosti

»Ne razumem ga več. Doma ima vse.«
Tako začne svojo zgodbo oče 14-letnika, ki po ločitvi staršev živi izmenično pri mami in očetu. Oče si je po razhodu ustvaril novo družino, mama je ostala sama. Skupno skrbništvo naj bi zagotavljalo stabilnost, a v resnici se je v fantovem življenju začelo kopičiti nekaj povsem drugega – tišina, jeza in vedenje, ki ga odrasli vidijo kot težavo, mladostnik pa kot edini način, da je opažen.

V zadnjem letu so se ocene močno poslabšale. V šoli je bil disciplinsko obravnavan zaradi uničevanja pohištva. Doma se zapira vase ali pa odhaja z neznanimi prijatelji, o katerih starši ne vedo skoraj nič.
»Vzgojen je bil enako kot drugi otroci. Zakaj se tako vede?« se sprašuje oče. Odgovora ne najde – ker ga morda išče na napačnem mestu.

Ko vedenje postane jezik stiske

Najstniki svojih čustev pogosto ne znajo ali ne zmorejo ubesediti. Namesto tega spregovorijo z dejanji. Strokovnjaki opozarjajo, da so pri otrocih ločenih staršev takšni »klici« lahko še izrazitejši, saj se v ozadju pogosto skriva strah pred zapuščenostjo, občutek manjvrednosti ali tiho vprašanje: »Sem še vedno pomemben?«

Med pogostimi oblikami neprimernega vedenja, s katerimi najstniki izražajo notranjo stisko, so:

• upad učnega uspeha, kljub prej dobrim sposobnostim,
• provokativno vedenje v šoli ali doma,
• uničevanje lastnine, kot izraz potlačene jeze,
• iskanje potrditve v tveganih družbah,
• eksperimentiranje z alkoholom ali drugimi substancami,
• čustveno umikanje ali pretirana uporniškost.

Za odrasle so to alarmi. Za najstnika pa pogosto edini način, da pove: »Strah me je, da nisem več ljubljen.«

Članek je nastal v sodelovanju z dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki se že vrsto let srečuje z družinami v podobnih stiskah. Zastavili smo ji štiri ključna vprašanja, s katerimi želimo osvetliti razumevanje najstniškega vedenja.

POGOVOR S STROKOVNJAKOM odgovarja dr. Lidija Bašič Jančar

Neprimerno vedenje najstnikov pogosto ni upor, temveč sporočilo

Ali lahko opisana dejanja – od težav v šoli do tveganega vedenja – razumemo kot klic po pozornosti in čustveni varnosti?

Če želimo otroke razumeti in jim pomagati, se moramo vedno vprašati: Zakaj otrok počne to, kar počne? S tem vprašanjem se nam odpre polje odnosa z njim. Na ta način odpremo možnost, da ga razumemo in raziskujemo:

• zakaj nekaj počne,
• kaj ga je pripeljalo do tega in predvsem,
• katera čutenja so gonilo oz. poganjalo njegovega vedneja.

Zgoraj omenjeni primer nam jasno nakazuje, da je fant izjemno besen in jezen, kar pa doma ne upa, ne zmore izraziti, zato se to kaže preko vedenja (uničevanje, padec uspeha …). Otroci ločenih staršev dostikrat doživljajo občutke jeze zaradi globjih občutkov, kot so:

• kje je sedaj moje mesto,
• kam spadam,
• kje je sedaj moj dom?

Gre za to, da se otroku zamaje temeljna potreba, to je: kje je moje mesto, kam pripadam, sem za starša še vedno na prvem mestu ali je to mesto zasedel nekdo drug? Da se mora otrok s tem občutkom ukvarjati, je že zadosti velika travma, saj se mu zamaje temeljna varnost in temeljni občutek pripadnosti. Tega seveda ne zmore sam prepoznati v taki meri, zato lahko ta občutja izrazi le preko vedenja. To jezo in bes mora nekam usmeriti.

Starši ne bi smeli čakati, da vedenje eskalira

Ali bi morali starši takšne »klice« jemati resno že ob prvih znakih in zakaj jih pogosto spregledajo?

Starši dostikrat v svojih stiskah prezrejo ali se morda premalo zavedajo in niso zadosti pozorni na otrokova občutja. Vedeti moramo, da je ločitev za mnoge izjemno težka življenjska situacija in zelo čustveno zahtevna. Na mnogih pusti globoke in boleče rane.

Čeprav se jih večina zaveda, da morajo biti pozorni na otroke v tem obdobju, jim velikokrat ne posvetijo zadosti pozornosti dovolj zgodaj. Premalo se o tej zadevi pogovarjajo, ne ubesediljajo čustva, ki jih bodo otroci potencialno skoraj zagotovo čutili:

• strah,
• žalost,
• jezo ob tem, da se morajo seliti,
• naenkrat ne vedo, kje je njihov dom,
• kam spadajo,
• stiske ob spremembi okolja,
• v igri novi partnerji, morda celo njihovi otroci.

Starš je kar naenkrat zelo prijazen, morda celo preveč prilagodljiv na novega partnerja in njegove otroke. Le kako se mora otrok ob tem počutiti? Pa še ubesediti ne zna te jeze, strahu, pomanjkanja pozornosti, vseh teh sprememb. Pa še nekaj je ključno: prav tako težko, kot se počuti odrasli ob ločitvi, se počutijo tudi njihovi otroci. Čutenja, ki jih doživljajo starši, ko se ločujejo (zapuščenost, izdajstvo, žalovanje, strahovi, prezrtost), čutijo tudi njihovi otroci.

Najstnik potrebuje občutek, da je ljubljen, tudi ko je zahteven

Kako naj starši pristopijo k najstniku, ki jih z vedenjem odbija, in kako mu povrniti zaupanje v brezpogojno starševsko ljubezen?

Starš mora v času ločitev ves čas skrbeti zase. Menim, da je ločitev težko predelati brez strokovne pomoči. Dosti ljudi se tudi ne zaveda, da je potrebno ločitev oz. razhod od osebe, s katero imaš družino, predelati in zato je potreben čas. Strokovnjaki poudarjajo, da je to nekje 2 leti. Torej, to pomeni, da naj bi se v tem času starši posvetili sebi in otrokom.

Ker pa je ločitev ponovitev zgodnje primarne zapuščenosti (lahko le v čustvenem smislu), precej ljudi ne zdrži dolgo, da so sami in si hitro poiščejo nove partnerje. Velikokrat je tudi tako, da te zveze seveda ne vzdržijo in se morajo tako otroci kar naprej prilagajati in spoznavati nove partnerje (na primer vsakih dve, tri leta). Ravno, ko osebo malo sprejmejo, se navežejo, že je tukaj razhod. Izjemno neprimerno za otroke.

Tako bi vsem staršem, ki imajo za sabo ločitev iskreno predlagala, naj se v začetni fazi razhoda posvetijo sebi in otrokom. Da prestrežejo občutja, ki jih otroci nosijo, morda še iz časov, ko so še bili skupaj. Ko je bilo veliko konfliktov, morda so otroci že dosti prej čutili odtujitev med staršema, težko vzdušje med njima, itd… Vse to je potrebno nasloviti, najti besede, se z otroki pogovarjati … Predvsem jim dati občutek, da so otroci prvi, za katere bodo starši poskrbeli, ne glede na vse. Pomembno jim je dati občutek varnosti. To je najpomembnejše.

Vzgoja ni vedno dovolj – včasih je potrebna pomoč od zunaj

Kdaj je pravi trenutek za vključitev strokovnjakov, terapevtov ali mediatorjev in kako to predstaviti najstniku, da to ne doživi kot kazen?

Terapevti vedno otrokom in najstnikom povemo, da niso tukaj zato, ker bi bili sami krivi, temveč zato, ker so v stiski. Povemo jim tudi, da njihovo vedenje razumemo kot odraz te stiske in da jim bomo pomagali, da se bodo notranje pomirili. Povemo tudi, da bomo starše opremili, da jih bodo bolje razumeli in začutili. Poskusimo ubesediti otrokov notranji svet. Na ta način otrokom odleže, ker ne dobijo občutka, da so oni glavni krivci in da so odgovorni za vse. Želimo, da se jasno ve, da so starši odgovorni za odnos starš-otrok.

Za vključitev strokovne pomoči je vedno pravi čas takrat, ko se starši v določeni situaciji ne znajdejo, ne vedo, kako in kaj naprej, predvsem pa je nujno takrat, ko se stvari stopnjujejo do te mere, da niso več obvladljive (padec uspeha, neprimerno vedenje, nasilje do sovrstnikov, besni izpadi ali pa pretirana zaprtost vase, odvisnost od ekranov in telefonov …).

Zaključek: Najstniki ne iščejo popolnih staršev, temveč prisotne

Najstniški klici po pozornosti niso vedno glasni – pogosto so skriti v slabih ocenah, jezi ali molku. Starši jih včasih razumejo kot nehvaležnost ali upor, a v resnici gre pogosto za globoko potrebo po bližini, varnosti in potrditvi, da so še vedno pomembni – tudi po ločitvi, tudi ob novih družinah, tudi ko delajo napake.

Prisluhniti pomeni več kot postavljati meje. Pomeni biti prisoten, tudi ko je neprijetno. Pomeni vprašati, ne le kaznovati. In pomeni poiskati pomoč pravočasno – ne zato, ker bi starši odpovedali, temveč zato, ker jim je mar.

Najstnik morda ne zna reči: »Bojim se, da me boste zapustili.«
Zna pa to pokazati. Vprašanje je le, ali bodo starši znali slišati.

V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja, kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar, ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem. Lahko pa tudi samo označite tematike, o katerih bi želeli izvedeti več.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar