V Vrtcu Urša, enota Mavrica, v sodelovanju s Čebelarskim društvom Dob – Krtina posadili avtohtono medovito drevo

Medtem, ko se narava prebuja iz zimskega spanja in sonce počasi dobiva moč, in ko so dežne kaplje že poskrbele, da je zemlja pripravljena na rast novih rastlin, pridelkov in dreves, smo na lep sončen majski dan, v Vrtcu Urša, v enoti Mavrica, v sodelovanju s Čebelarskim društvom Dob – Krtina, posadili avtohtono medeno drevo, lipo.

Lipa ima na slovenskem izreden simbolni pomen. Velja za središče družbenega življenja. Včasih je stala pred vsako domačijo; pod njo so se zbirali domačini in modrovali, kovali načrte, sklepali prijateljstva, se veselili, družili, kakšno ušpičili, morda pa je na klopci pod lipo preskočila tudi kakšna iskrica ljubezni. Morda ima prav posebno moč, saj so njeni listi v obliki srca. Srce pa je motor življenja.

In kje bi lahko dobila lipa še globlji pomen kot prav na prostoru, kjer se vzgajajo naši potomci, mladi, nadobudni raziskovalci, ki krojijo svet, ki strmijo v prihodnost polni upov in želja?

Z veseljem smo se odzvali na pobudo Čebelarskega društva in gospoda Kodermana. Majhno drevo smo posadili ob zvokih ljudskih pesmi, plesa, na igrišče naše enote, tik ob otroških igralih, ob klopci, kjer bomo obujali slovensko tradicijo: klepetali, se družili, iskali senco pred sončnimi dnevi, predvsem pa se imeli radi in bili prijatelji. Opazovali bomo njeno rast, jo čuvali, zalivali in zanjo skrbeli ter si močno želeli, da smo naredili nekaj dobrega in koristnega za čebelice.

Ko pa se čez leta in leta, ko bomo vandrali po naši prelepi deželi, vrne pogled na kraj, kjer stoji »naša lipa«, bomo veseli in ponosni, da smo bili del prijetnega dogodka tudi sami. Ponosni, da smo podarili del sebe …