V prvi bojni vrsti

Ženske v vrstah vojske niso več takšna redkost, kot so bile včasih, sploh pa ne v Sloveniji, saj danes Slovenska vojska spada v sam vrh Evropske Unije glede na število vojakinj. Se pa bolj redko zgodi, da so ženske del prve bojne enote. Mateja Andrejka se je vojski priključila po zaključku študija na Fakulteti za varnostne vede, kjer je študirala kot vojaška štipendistka. Danes je častnica 10. bataljona Slovenske vojske.

Najprej se je vojski pridružila kot prostovoljka, kasneje je opravila tečaj za vojaka z orodjem in se po različnih ocenjevanjih, psiholoških in fizičnih pa tudi po enotedenskem preizkušanju v naravi, zaposlila v vojski. Kot desetnica je poveljevala štirim vojakom, po uspešnem izobraževanju za častnico, ki je trajalo eno leto, pa danes poveljuje štiridesetim. »Potem ko sem uspešno opravila vse preizkuse in so me ocenili, nisem mogla izbirati mesta v vojski. Sistem deluje tako, da ti obveznosti določijo in tako sem danes članica 10. bataljona. Recimo diplomirala sem iz obveščanja, pa se danes ne osredotočam nanj.«

Znano je, da je 10. bataljon eden najprestižnejših v vojski, za kar pa je potrebno trdo delati. »Mi smo prva bojna vrsta,« pravi Mateja. »Naš dan je sestavljen iz jutranje telovadbe, potem pa vadimo različne spretnosti, recimo kako se pravilno vstopa v baze, kako pregledati vozila in osebe, kako se varuje in patruljira in kako odreagirati na različne situacije, ki se lahko zgodijo. Tudi na bombni napad.« Četa, ki je sestavljena iz treh vodov in v kateri enemu poveljuje Mateja, svoje sposobnosti izboljšuje za mednarodne misije na Kosovu ali pa v Afganistanu. Pravi, da še ne ve, kam se bodo odpravili, ker se sposobnosti in pripravljenost ocenjujejo na ravni Nata, za katera pa se še pripravljajo. »Misije za vojake trajajo 6 mesecev. Moja dolžnost pa je, da na območje pridem en mesec prej in ga zapustim mesec kasneje kot moji vojaki, da delo prevzamem oz. oddam.« Pomembno je poudariti, da se na misije odpravljajo kot ekipa, medtem ko se pri drugih vojaških službah lahko na misije opravljajo kot posamezniki.

Urnik dela je vsak drugi teden vse prej kot lahek. Delovnik takrat traja 18 ur in je sestavljen iz intenzivnih nalog, ki jih izvajajo v vojašnici v Postojni. »Vsakič dobiš drugačno nalogo, ki jo moraš opraviti in obenem reagirati na vse situacije, ki te presenetijo.« Vsak dan jim pripada 6 ur spanja, ostalo je trening. Mateja pravi, da je včasih zelo naporno, ampak da se razume, da je pač to del njihovih dolžnosti.

Načina življenja, ki ga je pridobila v urjenju v vojski, se ni lahko povsem znebiti. »Kadar grem na Primoža skupaj s svojim psom, se obtežim s 7 steklenicami vode, čeprav vem, da jih ne bom potrebovala,« pravi. »Ali pa telefoni, mislim, da sem v zadnjem mesecu zamenjala štiri. Ob vajah nisem niti najmanj pozorna nanj, pa se mu kaj zgodi.« Kaj pa strah? »Lahko se ti zgodi karkoli, ampak zaupati moraš vojski. Za nami stoji še cel kup drugih enot, ki nam pomagajo: od vzdrževalcev in oskrbe pa do zdravstva in logistike.«

Če smo prej omenili delavnike, omenimo še to, da morajo biti pravzaprav na voljo ves čas. Ob zadnjih poplavah so takoj priskočili na pomoč. »Vojska služi družbi in ni sama sebi namen,« še poudari Mateja.