V torek, 17. junija 2025, so imeli v Domu upokojencev Domžale sveto mašo, pri kateri so oskrbovanci doma lahko prejeli tudi bolniško maziljenje. Duhovnika sta obiskala tudi tiste po sobah, ki ne morejo več vstati iz postelje. Srečanje so ob pomoči zaposlenih v domu pripravili člani Župnijske Karitas Domžale. Sveto mašo sta darovala domžalski župnik mag. Klemen Svetelj ter duhovni pomočnik Gregor Luštrek, ki sta med mašo opravila tudi bolniško maziljenje.
Zakrament bolniškega maziljenja lahko v življenju prejmete večkrat. Prejme ga lahko vsak, ki je krščen, ob vsaki težji bolezni, naj gre za telesno ali duševno bolezen, prav tako v nosečnosti ali pred težjo operacijo. V starosti 70 let ali več ga lahko prejmete vsako leto ob župnijskem dnevu za ostarele in bolne v cerkvi ali po domovih za ostarele, kjer se izvajajo maše za ostarele. Ker so temu zakramentu včasih rekli »poslednje olje«, se ga je do nedavnega razumelo kot pripravo na smrt. V resnici je ta zakrament namenjen vsem kristjanom, ki so tako bolni, da bi to utegnilo privesti do smrti. Ne smemo torej čakati, da bi bil bolnik na pragu smrti ali že mrtev, ko prejme zakrament. Ta zakrament lahko prejmejo tudi ostareli, ki jim pod težo let pešajo življenjske moči, ali pa bolniki pred operacijo, ki je povezana z resno nevarnostjo. Zakrament posreduje bolnim in ostarelim milost Svetega Duha, da bolezen in trpljenje lažje prenašajo. Oživlja jih in jim pomaga k ozdravljenju, če je to v njihovo duhovno korist. Krepi zaupanje v Boga, umirja in opogumlja v strahu. Kadar se bolni in ostareli ne morejo spovedati, a se svojih grehov kesajo, jim bolniško maziljenje odpusti grehe. Bolniško maziljenje je znamenje Božjega obiska.
Pri sveti maši so se spomnili ne samo tistih, ki so se zbrali okrog oltarja, ampak so medse povabili tudi tiste, ki so že odšli v tem letu, odkar so imeli zadnje takšno srečanje ostarelih in bolnih s priložnostjo maziljenja. Vsi skupaj smo ena družina. Vsi skupaj smo eno občestvo, kjer nas Jezus povezuje. Človek je željan spoznanja in se nam morda zdi malce nenavadno, zakaj ne bi zvedel vsega. Vedno iščemo nove odgovore in če smo takole skupaj z Božjo modrostjo in Svetim Duhom, ki govori o Jezusu Kristusu, smo očarani ter bi rekli: zdaj pa bi res rad izvedel vse, kar je potrebno. Ko človek tako išče znanja, spoznanja, izkušnje, vemo, da nas včasih kakšna težka izkušnja bolj pouči kot pa tisto, kar smo spoznali s svojim razumom ali kar smo v prijetnih srečanjih odkrili in iz svoje vneme ugotovili.
Včasih nam kakšna bolezen prinese izkušnjo, ki je bolj dragocena. Takrat šele razumemo in znamo z rezervo gledati na stvari. Včasih je bolj dragoceno reči: »Lepo, da ne vem vsega,« kot pa: »Zdaj mi je vse jasno in razumem.« Ko pa iščemo takšno spoznanje, ki pride z bolečino, stisko, takrat hitro rečemo: »Zakaj je to potrebno? Ne bi rad tega, naj gre to stran od mene.« In tako lahko rečemo Jezusu: »Hvala, da nam ne nalagaš vsega.« Verjetno je še kaj, kar bi morali spoznati ravno preko bolezni in pomanjkanja, a nam Jezus s tem spoznanjem prizanaša in nam pomaga, da lahko živimo, da lahko sodelujemo med seboj, da lahko verujemo – tudi ob takih izkušnjah, ki bi bile dragocene na poti spoznanja in življenja. Tukaj nam je v veliko pomoč tudi Sveti Duh – ne gre torej samo za to, kaj bomo mi spoznali, ampak je Sveti Duh tisti, ki nas vodi. Tako kot smo slišali v pismu apostola Pavla Rimljanom, je Duh tisti, ki nam pomaga, da tudi prav razumemo stvari.
Ta sveta daritev, pri kateri so prejeli tudi maziljenje kot Božjo pomoč za stiske in bolečine, ki jih trpijo, da bi jih utrdile v prizadevanju in potrpežljivosti, je bila tudi priložnost, da so se priporočili Božji Materi Mariji. Ona je tista, ki je znala potrpeti, prisluhniti, ki nas razume in nam prihaja naproti. To je nekaj, za kar morate potrpeti ali pa se potruditi. Marija razume, da oklevamo, da nas je strah, da ne zmoremo, in nam prihaja naproti. Priporočili se ji bomo, da bi nas obiskala v naših stiskah, da bi nam pomagala, da bomo zaupali v Božjo pomoč in moč Boga ter tako vztrajali na svoji poti. Svoje upanje in nevedenje polagamo v Božje roke. Rečemo si: »Jaz ne vem, Jezus, Ti pa veš.« In to, kar ve On, kar nam Bog pripravlja, je res najboljše za nas. Da bi v takšnem zaupanju in z resnično vero vsak dan znova šli v življenje.
Ob koncu svete maše so se posebej zahvalili negovalkam, ki vsak dan, večkrat na dan, skrbijo za uporabnike doma. Pridejo in pomagajo, čeprav jim ni vedno lahko. A ne glede na to – tukaj so, z njimi. In povejte jim, da ste jim hvaležni. Zahvalite se jim na takšen ali drugačen način – tudi s prijazno besedo. Ni vedno preprosto, tudi mi nismo vedno dobre volje. Ko človek ne ve, kaj bi počel, takrat nam one še toliko bolj pomagajo in stojijo ob strani. Zato res en velik Bohlonej vsem negovalkam in osebju.
»V soboto, čez par dni, bo na Brezjah vseslovensko srečanje bolnih, invalidov in ostarelih. Verjamem, da ste mnogi med vami že bili na tem srečanju. Morda pa to soboto ne boste mogli tja. Vas bom jaz nesel – v naročju. Bo veliko naročje, ampak tam pri Mariji bodo pa še toliko bolj odprte roke. Tam vas bom izročil Mariji v varstvo in prosil, da vas varuje, čuva in bdi nad vami. To naj bo spodbuda v potrpežljivosti in vztrajnosti, tako kot je Marija to znala biti,« je sveto mašo zaključil mag. Klemen Svetelj.
Članice in člani Domžalske Karitas so ob koncu pripravili nekaj pijače in sladkih prigrizkov za vse zbrane pri sveti maši.
Avtor: Miro Pivar; Foto, Video: Miro Pivar
