Na tanki črti zmožnega – Kako so se s covidom-19 spopadli v Domu upokojencev Domžale

Domovi za starejše so v drugem valu epidemije eno večjih žarišč novega koronavirusa v Sloveniji, saj se virus hitro širi med najranljivejšo skupino. Zaradi ukrepov in zaščito najranljivejše skupine, so domovi za starostnike svoja vrata zaprli najprej, kar pomeni, da starostniki preživljajo dneve v izolaciji, to pa vpliva tudi na njihovo počutje. Virus je vdrl tudi v oba domžalska domova starostnikov – Dom upokojencev Domžale in MGC Bistrica –, kjer so se spopadli z velikim številom okužb med stanovalci in pa tudi zaposlenimi. Zaradi težkih razmer je od vseh, sploh pa od zaposlenih zahtevalo popolno angažiranost in doslednost, da bi širjenje virusa čim prej umirili in normalizirali stanje. Razmere se v obeh domovih počasi umirjajo, vse stanovalce pa so že lahko iz rdečih con vrnili v svoje sobe. O stanju, ukrepih in aktivnostih v zvezi s preprečevanjem širjenja okužb s covidom-19, oskrbo obolelih v Domu upokojencev Domžale smo se pogovarjali z direktorico mag. Natašo Zalokar, z nami pa so svoje misli delili tudi nekateri stanovalci, ki so preboleli okužbo s covidom-19.

V domu vzpostavili rdečo cono

Dom upokojencev Domžale je svoja vrata za obiske in izhode zaprl ob pojavu prve potrjene okužbe s covidom-19. Direktorica doma mag. Nataša Zalokar nam je povedala, da so imeli pripravljen krizni načrt ravnanja v primeru vdora virusa v dom: »Vzpostavili smo rdečo cono. Dva stanovalca doma sta bila sprejeta v bolnišnico, tretji žal ne, tako smo pridobili malo časa za vzpostavitev vsega potrebnega. Že dan prej smo se dogovorili s taborniki, da nam postavijo šotore, ki so služili za filtre.«

Izolaciji vpliva na počutje stanovalcev

Ob tem se je treba zavedati, da stanovalci zaradi ukrepov v zvezi s preprečevanjem širjenja covida-19 preživljajo dneve v izolaciji, kar pa vpliva tudi na njihovo počutje, saj ni več medsebojnega druženja, domskih dogodkov, pa tudi obiskov domačih in sorodnikov. Mag. Zalokarjeva pravi, da stanovalcem ni bilo lahko ob sprejemu takšnih ukrepov, vendar so jih upoštevali. Obroke so imeli v sobah, druženja ni bilo, so se pa lahko sprehajali z masko po svojem oddelku. Ob tem se v prvi vrsti zahvaljuje stanovalcem in nenazadnje tudi svojcem za strpnost.

Obiske so omogočili, ko so bili epidemiološko stabilni

Ko so v domu ugotovili, da so epidemiološko stabilni, so omogočili obiske. »Prostor smo organizirali v nedelujoči kavarni ali pa svojce pospremimo v zaščitni obleki v sobo. Ker za vsakim razkužujemo, terminov obiskov ni, kot bi si jih sami želeli, zato ob tem prosim vse, da razumejo in spoštujejo ukrepe. V času zaprtja doma smo imeli obiske za stanovalce v paliativni oskrbi – tudi v rdeči coni. Menimo, da je to bil minimum, kar smo lahko storili. Smo pa in še vedno omogočamo video klice in telefonske klice, saj smo zato dodatno nabavili tablice in telefone. Večinoma so veseli klicev,« pojasnjuje mag. Zalokarjeva.

Splošne informacije o stanju objavljali na spletni strani in družabnih omrežjih

Obveščanje je potekalo preko spletne strani in družabnih omrežij. Tam so objavljali splošne informacije o stanju v domu. Posamezni svojci so dobil informacije bodisi od diplomiranih sester ali zdravnika. Mag. Zalokarjeva se ob tem zaveda, da bi bilo lahko tega obveščanja še več, vendar so bili žal kadrovsko omejeni: »Zato so se svojci naročili in so jim vodje tima zdravstvene negovalne enote vrnile klic. Vsak si želi informacij, odrezanost od njih pa svojca naredi negotovega in nemočnega. Skušali smo vse poklicati. Če smo kaj spregledali, se res opravičujem, ker je bilo delo v oktobru in deloma novembru res v nemogočih razmerah.«

Delalo na zelo tanki črti znosnega in zmožnega

Če se domžalskem domu upokojencev v prvem valu niso spopadali z okužbo, je bila slika v drugem valu precej drugačna. Mag. Zalokarjeva obrazloži, da so v drugem valu zaposleni naredili resnično vse, kar so lahko v danih razmerah storili za stanovalce. »Delali smo na zelo tanki črti znosnega in zmožnega, da smo zagotovili varnost, nego in oskrbo stanovalcem. Od 168 stanovalcev je zbolelo 72 stanovalcev. Ozdravelo je 58 stanovalcev. Svojcem, ki so izgubili svoje, izrekam iskreno sožalje. Pet stanovalcev je bilo sprejetih v bolnišnico, ostali so se zdravili pri nas. Poleg rdeče cone smo vzpostavili tudi sivo cono. V domu smo že prej upoštevali vse varovalne ukrepe (spremljanje zdravstvenega stanja zaposlenih – že od marca, nošenje mask, razkuževanje), po okužbi pa smo to še poostrili. Pri stiku s stanovalci so imeli zaposleni tudi zaščitne plašče, v rdeči coni pa seveda skafandre. Tudi za to je bilo delo otežkočeno, stanovalci nas niso prepoznavali …« o ukrepih pove naša sogovornica.

Zaradi okužb tudi med zaposlenimi so na pomoč priskočili prostovoljci

Do okužb je prihajalo tudi med zaposlenimi, kar je zaradi njihove odsotnosti pomenilo, da so se v domu spopadali s kadrovskim primanjkljajem. Mag. Zalokarjeva pojasnjuje, da so celodnevne izmene s stalnimi ekipami vzpostavili, ko se je pojavilo večje število okuženih. V tak turnus in delo so se vključili vsi iz delovne enote in fizioterapije. Kar ni običajno. Zaposleni so se razdelili na tako imenovane rdečke in sivke, saj bele cone praktično ni bilo. Tako so zagotovili, da kader ni prehajal iz enega oddelka na drugega, pa tudi med ekipami ne.

V domu so prilagajali velikost rdeče cone, ki smo jo sprva vzpostavili za 22 stanovalcev, potem so jo povečali še v prvo nadstropje. Ko je število okuženih raslo, so prvo nadstropje zaprli in razširili na celotno pritličje okoli atrija. Levi krak pritličja je tako ostal odrezan in so zaposleni do stanovalcev hodili po zunanji strani: »Ko pogledam nazaj, jim izrečem le moje pohvale. Zaposleni so zbolevali z zamikom, na srečo. Ker smo v domovih že tako na minimumu s kadri, vsak izpad občutimo. Najprej smo se povezali s študentskim servisom, ko tam ni bilo dovolj odziva, smo poklicali v Zdravstveni dom Domžale, nato smo poslali poziv študentom zdravstvene nege, Ministrstvo za zdravje nam je priskrbelo kontakte prostovoljcev Škofovske konference, iskali smo po različnih poteh. Na koncu, ko je bila potrebna rehabilitacija, so se vključili tudi študentje fizioterapije univerze AlmaMater.«

Niso le domovi za starostnike, ampak tudi negovalne bolnišnice

V težkih časih pride vsaka oblika pomoči še kako prav. S sogovornico sva spregovorila tudi o tem, kako sta jim na pomoč priskočili država in lokalna skupnost. Mag. Zalokarjeva pravi, da bo država poskrbela za povračilo dohodka za nezasedene postelje, a le v višini osnovne oskrbe v standardni sobi: »Bolje kot nič. Dobili smo tudi nekaj denarja za zaposlitev dodatnega kadra, na žalost ne zdravstvenega. Občina Domžale je skupaj z RK Domžale pozvala prostovoljce, da se vključijo v dom, zaposleni CRZ Domžale so nam prišli razkuževat prostore.« Se je pa ob tem še enkrat pokazalo, da bi morala država več vlagati v domove za starostnike. Dejstvo je, da ne gre samo za domove, kjer prebivajo starostniki, ampak na nek način negovalne bolnišnice, za kar pa nimajo ne arhitekturnih in ne kadrovskih pogojev.

Na pomoč priskočili številni posamezniki, podjetja in društva

Tudi tokrat se je pokazalo, da znamo ljudje stopiti skupaj in priskočiti na pomoč, kadar je potrebno. Nad pričakovanji se je odzvalo veliko podjetij, društev in posameznikov, ki so priskočili na pomoč in donirali različne stvari. S tem so poskrbeli za dobro razpoloženje zaposlenih in stanovalcev. »Dom je prelepljen z dobrimi željami, ki so jih različni dejavniki namenili stanovalcem, no, pa tudi zaposlenim. Vsem, ki so donirali, prispevali svoj čas, ali pa le pozitivno misel, se zahvaljujem. To nas je držalo po konci,« je hvaležno pripomnila mag. Zalokar.

Kritiki, vabljeni na delo v dom

Kljub trudu zaposlenih v domu in širši podpori javnosti so se nekajkrat na družabnih omrežjih nekateri posamezniki odzvali kritično do njihovega dela in ukrepov v zvezi s preprečevanjem širjenja virusa. Mag. Zalokarjeva ob tem pravi, da bi vse povabila na delo v dom, mogoče v rdečo cono: »Naš dom je specifično grajen, vrata sob so ozka, hodniki prav tako. Zato je bilo ves ta čas res veliko dela in organizacije vložene v ureditev doma v skladu s smernicami. Kritiki, … mah. Konstruktivne kritike so dobrodošle, za druge si ne vzamem časa.«

Razmere se počasi umirjajo

Razmere v domžalskem domu se počasi umirjajo, vse stanovalce pa so že lahko iz rdečih con vrnili v svoje sobe. Se pravi, da se stanje v domu počasi normalizira. Je pa za zaposlenimi, stanovalci in pa tudi svojci težko obdobje. Mag. Zalokarjeva pravi, da je zaposlenim že večkrat izrekla iskreno zahvalo za ves trud in energijo, ki ju ves čas vlagajo v svoje delo, ko s tolikšno srčnostjo skrbijo za naše stanovalce, vaše svojce in prijatelje, tudi takrat, ko je najtežje. »Brez tako dobre ekipe, najboljše ekipe, ki jo sestavljajo prav vsi moji sodelavci, enostavno ne bi šlo. Zato še enkrat resnično hvala. Še vedno smo ali pa še bolj pozorni, da virus ponovno ne pride v naš dom. Zato mogoče imamo za nekoga še vedno preostre zahteve. Vendar brez tega žal ne gre. Stanovalci so se prilagodili, res so bili strpni. Ni bilo pa lahko. Najtežje so prenašali selitve. Za ureditev rdeče cone smo jih izselili iz njihovih sob. Če so se okužili, so šli nazaj v rdečo cono, ne nujno v svojo sobo, po ozdravitvi spet v drugo sobo … To jim je bilo najtežje. Ob tem so doživljali največje stiske. Zato je tudi za nas bila to posebna izkušnja, ki si je ne želimo ponoviti,« pojasni sogovornica. Se pa v tem času, ko je potekal pogovor, v domu pripravljajo na praznovanje. Mag. Zalokarjeva pravi, da je Miklavž že obiskal stanovalce. Zaposleni pripravljajo božično praznovanje s pesmijo in igro. Pride tudi Božiček. V kuhinji se bodo še posebej potrdili. Potica bo kot vedno odlična: »Tako, da smo vpeti prav vsi zaposleni. In zavedanje, da je moja ekipa najboljša ekipa, daje moč za naprej.«

Največ pomenita sodelovanje in strpnost

Ker virusa še nismo pregnali, so zaradi tega v državi še vedno zaostrene razmere. Kot je že prej povedala naša sogovornica, so v domu še vedno ali pa še bolj pozorni, da virus ponovno ne pride v njihov dom. Verjame pa, da bodo tudi to premagali s sodelovanjem in strpnostjo.

Stopimo pogumno in srčno naprej

Ob koncu pogovora mag. Zalokarjeva pravi, da si želi, da nam novo leto prinese spremembe na bolje: »Leto 2021 bo zagotovo drugačno od preteklih let, a bo – tako kot vsa doslej – polno novih priložnosti. Zato stopimo pogumno in srčno naprej.«

************************************************************************

Z nami so nekaj svojih misli delili tudi stanovalci doma, ki so preboleli okužbo s covidom-19. Kot boste lahko prebrali, so obolelost doživljali zelo različno, vsi pa so se veselili trenutka, ko je bilo najhuje za njimi in, da so se lahko vrnili v svoje sobe.

GRETA, 65 let: »Vse je bilo v redu, edino ni mi bilo všeč, ko so me selili v drugo sobo. Zelo sem bila vesela, ko sem prišla nazaj, kjer imam družbo.«

FRANČIŠKA, 83 let: »Spomnim se, da sem samo jokala, nisem vedela, če bom preživela in, če bom sploh še kdaj prišla nazaj v svoj dom oziroma svojo sobo, v kateri sem že 17 let.«

CECILIJA, 86 let: »Nimam nič posebnega za povedat’ glede te okužbe, saj veste, leta dajo svoje.«

FRANC, 78 let: »Meni je b’lo grozno, grozno … Zdelo se mi je, kot da sem bil odrezan od sveta. Sam sem bil v drugi sobi, počutil se pa nisem nič drugače, le da so kar naprej merili in gledali, če sem v redu. Dobro, da je to mimo.«

LJUBOMIR, 86 let: »Nisem imel nikakršnih znakov in nobenih težav, kar je seveda čudovit izid tega virusa.«

LEOPOLD, 94 let: »Ah, saj sem že pozabil. Zdaj sem dobro in samo to je važno.«

ROZALIJA, 82 let: »Saj nisem nič vedla, zakaj gre. Rekli so mi, da to imam. Nič me ni bolelo. Ne vem, kaj vam naj rečem. Ni bilo hudega. Lepo so skrbeli zame.«

IVANA, 73 let: »Mi ni bilo nič, nobene razlike. Sem najprej mislila, da se hecajo, ko so mi povedali, da sem pozitivna. Edino delavce pa moram pohvaliti, ker so se res trudili in res lepo skrbeli za nas.«

TEREZIJA, 93 let: »Nič ni bilo narobe z mano. Najbolj sem pogrešala svojo sobo in balkon.«

JANEZ, 63 let: »Kaj naj rečem, bilo je slabo. Moral sem ležati in nisem mogel ven na teraso na cigareto. Dobro, da je tega konec.«

ŠTEFAN, 81 let: »Zame sploh ni bilo hudo. Veliko sem počival, in ni mi bilo dolgčas, saj sem vseskozi gledal televizijo.«

KRISTINA, 77 let: »Ko sem prebolevala virus, sem se veliko bolje počutila. Zdaj me nekaj zdravje heca in upam, da bo bolje. Zelo pogrešam prejšnji ritem in pa vse aktivnosti ter druženja, ki so bile pred to korono.«

Avtor: Miha Ulčar; Foto: Arhiv domžalca