Marika Haler, nagrajenka Društva Šola zdravja: “Kmalu sem se zavedala, da to nujno potrebujem!”

Marika Haler (79) – telovadka, prostovoljka, pevka, humanitarka ter ena od letošnjih dobitnic nagrade in priznanja Društva Šola zdravja (DŠZ), ki ga podeljujejo zaslužnim članom, prostovoljcem društva

Upokojena učiteljica Marika Haler se je s telovadbo »1000 gibov« srečala leta 2009. Že ob začetku pogovora nam iskreno zaupa, da je imela sprva glede jutranje telovadbe na prostem kar nekaj pomislekov: »Spraševala sem se, ali ni to prezgodaj zame. Ali zunaj ne bo premrzlo? Ker pa je prijateljica vztrajala, mi je bilo nerodno, da ne bi tudi jaz. Kljub vsemu mi je vadba vsak dan postajala vse bolj všeč. Kmalu sem se zavedala, da to nujno potrebujem – telovadbo, družbo, pomoč drugim in petje.«

Zdaj je že več kot enajst let članica Društva Šola zdravja, kar pomeni, da redno telovadi že celo desetletje in to zjutraj, pa še zunaj na prostem. O tem, kakšen pečat so v njej pustila vsa ta leta nam pove: »Ostala sem natanko takšna, kot sem bila pred enajstimi leti. In to je zelo pomembno, saj si vedno znova ponavljamo: »ostani čim dlje časa takšen, kakršen si danes«. Menim, da mi to uspeva, saj sem še vedno polna energije in novih zamisli.« Svojo energijo in navdušenost nad jutranjo telovadbo »1000 gibov« prenaša tudi na člane novih skupin, ki jih je pomagala ustanoviti.

Med svojimi sošolci in sošolkami v skupini Šole zdravja Domžale – drevored 88 lip slovi kot voditeljica za kulturo. Pod njenim vodstvom je nastala pevska skupina, s katero veliko nastopajo tako v svoji občini, kot tudi drugod po regiji. Spominja se, da se je vse skupaj začelo pri himni njihove skupine: »Najprej smo zložili himno, ki nam je bila vsem zelo všeč. Potem smo se lotili organiziranja praznovanj različnih obletnic in rojstnih dni. Vse bolj se je nakazovala potreba po ubranem petju, zato sem zbrala nekaj petja veščih članic, s katerimi smo ustvarile pevsko skupino, ki poje ljudske in poljudne pesmi.« Večino pevske skupine sestavljajo pevke, ki so članice skupine Domžale – drevored 88 lip, pridružile pa so se jim še tri pevke iz drugih dveh domžalskih skupin – Športni park in Paviljon. »Doslej smo veliko nastopale po domovih za starejše in na različnih revijah in prireditvah tako v domžalski občini, kot tudi drugod po gorenjski regiji. Še najraje pa smo s projektom »Šola zdravja se predstavi« gostovale po šolah in vrtcih, kjer smo z otroki najprej telovadile, potem pa skupaj z njimi zapele še od štiri do osem slovenskih ljudskih pesmi,« se nam ponosno pohvali.

Omeniti pa velja še eno zanimivost, povezano s pevsko skupino. V njeni skupini Šole zdravja (88 lip) imajo navado, da svojim sošolkam in sošolcem ob rojstnih dnevih zapojejo. V času pandemije je bilo to praktično neizvedljivo, saj je veljala prepoved zbiranja. A iznajdljivost je tudi tu našla svojo pot: »Ker imamo v naši skupini navado, da slavljencem ob rojstnih dnevih zapojemo, sem bila v času pandemije zadolžena, da jim voščim in zapojem kar po telefonu. Upam le, da nismo nobenega izpustili,« nam hudomušno zaupa.

Poleg tega je naša nadvse dejavna sogovornica angažirana še na področju kulturnega udejstvovanja starejših občanov, kar je prepoznala tudi njena občina Domžale, ki jo je za njen trud nagradila že dvakrat. Leta 2003 je prejela občinsko priznanje in bronasto plaketo za delo na področju vzgoje in izobraževanja ter vodenja pevskih zborov, aprila 2019 pa občinsko priznanje in srebrno plaketo za življenjsko delo ter dragocen prispevek k vodenju pevskih zborov in ohranjanju ljudskega pevskega izročila.

Marika Haler je torej vsestranska prostovoljka, ki se vključuje v delo na področju petja, telovadbe in vse bolj tudi na humanitarnem področju. Dala je pobudo za prostovoljno pomoč svoje skupine stanovalcem MGC Bistrica v Domžalah in se domislila tudi pevskih uric za prebivalce tega doma. O svoji zamisli in o tem, koliko časa pravzaprav porabi za vse svoje prostovoljske dejavnosti, nam skromno zaupa: »Pred petimi leti je bila v domu MGC Bistrica nastanjena moja prijateljica, ki ni hotela iz svoje sobe. Ven mi jo je uspelo zvabiti le, če sva skupaj prepevali vsaj eno uro. Pri petju so se nama kmalu pridružili še drugi stanovalci. In tako je bilo vsak teden, ko sem jo obiskala. Čeprav je medtem Maruša umrla, v domu še vedno vztrajam in s tamkajšnjimi stanovalci pojem še danes. Vsakič je težko začeti, a iz doma odhajam srečna, da sem za ljudi, ki tam prebivajo, naredila nekaj lepega. Lani se nismo videli kar šest mesecev in še nihče me ni bil tako vesel, kot stanovalci tega doma.«

A prostovoljnega dela vztrajni gospe Mariki nikoli ne zmanjka. V MGC Bistrica je že velikokrat organizirala tudi sprehode za varovance doma, ki so priklenjeni na invalidske vozičke: »Za gibalno ovirane ljudi so dnevi zelo dolgi, v naši skupini pa smo vsi tako gibčni in vedno pripravljeni na akcijo. Zato sem predlagala izlet z vozički. Za izlet je bilo vedno na voljo šestnajst vozičkov. To je bila enkratna izkušnja, zato smo vztrajali iz meseca v mesec, vse dokler nas niso ustavili znani ukrepi. Z izleti bomo vsekakor nadaljevali tudi v prihodnje, kadar koli bo to mogoče,« nam za konec prepričano zatrdi naša srčna prostovoljka.

Avtorica: Neda Galijaš; Foto:  arhiv Društva Šola zdravja