Ljubezenske prevare na spletu prizadenejo številne starostnike, ki osramočeni in ponižani trpijo v samoti

Spletna prevara se lahko zgodi vsakomur. Žrtve so pogosto starejši, ki se v trenutku osamljenosti ter ranljivosti na spletu znajdejo v pasti lepih besed, ki jim pobožajo dušo in nagovorijo srce. Za prijazno podobo se pogosto skriva prevarant z željo po zaslužku. Ko starostniki ugotovijo, da je bilo njihovo zaupanje izdano, osramočeni in ponižani s težavo zberejo pogum in poiščejo pomoč. Včasih je stiska zanje prevelika in zgodbe imajo lahko tudi tragičen epilog.

Spletnih prevar je mnogo več, kot si upamo in želimo priznati. Ker se o njih redko piše ali govori, je občutek o njihovi razširjenosti izjemno varljiv, trpljenja žrtev pa je vse več.

O stiskah, ki jih doživljajo starejši, ko spoznajo, da so postali žrtve spletnih ljubezenskih prevar, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, partnersko in družinsko terapevtko.

»Spletna prevara se lahko zgodi tako tistim, ki so vešči spleta, kakor tudi tistim, ki imajo manj izkušenj in digitalnih spretnosti. Goljufi si izmišljujejo vedno nove trike in pristope, saj je to njihov poklic, celo rutinskim uporabnikom pa se zgodi, da so kdaj tudi nepozorni in nepazljivi,« je na začetku pogovora povedala Jana Lavtižar.

Žrtve spletnih ljubezenskih prevar, ki so zbrale pogum in svojo izkušnjo zaupale tudi javnosti v želji, da bi posvarile še druge, so povedale, da so v trenutku ranljivosti, na primer po izgubi bližnje osebe, na spletu podlegle lepim in prijaznim besedam neznanca.

Brala sem tujo raziskavo, ki je pokazala, da smo bolj pripravljeni govoriti o vsem drugem kot pa o osamljenosti. V naši družbi je osamljenost zadnji tabu. Razširjena je, bojimo se je, sram nas je priznati, da smo osamljeni, velikokrat tudi takrat, ko sobivamo z najbližjimi. Pripravljeni smo govoriti o seksu, denarju, celo smrti, le o osamljenosti ne. Živimo v digitaliziranem svetu, kjer imamo telefone ves čas v rokah, a smo (lahko prav zato) osamljeni. V tem občutju pa smo izjemno ranljivi, ko nam nekdo nameni prijazno pozornost in zanimanje.

Kljub vsem indicem, ki kažejo, da je oseba žrtev spletne ljubezenske prevare, starejši zelo težko priznajo – tako sebi kot bližnjim – da so denar nakazali popolnemu neznancu, ki so ga »spoznali« na spletu. Kako to? Zakaj je sram njih, namesto da bi bilo sram tiste, ki so izdali njihovo zaupanje?

Ob sramotnem dejanju se vzbudi ogromno sramu, in ker ga goljuf ne občuti (sicer tega ne bi mogel početi), se zgrne na žrtev. Občuti seveda lahko jezo, ogorčenje, razburjenje, stres, tudi strah, ko se ji posveti, kako nezaščitena je pravzaprav. Najhujši je občutek ponižanosti in osramočenosti. Da si nasedel poklicnemu goljufu in da si si domišljal, da so njegova čustva do tebe pristna. Nepopisno mučno je to priznati sebi, kaj šele drugim. Starejši upravičeno pričakujejo, da bodo ob priznanju nemudoma deležni očitkov, kot je recimo »Kako si lahko?!« ali »Kako si bil/a lahko tako neumen/na?!«.

Ne samo starostniki, tudi mlajši včasih s težavo zaupajo svoje doživljanje in peripetije drugim. To storijo še toliko težje, ko v sebi začutijo – pa čeprav do zadnjega upajo, da so občutki morebiti lažni in da so obljube popolnega neznanca vendarle resnične – da jih je nekdo grdo izkoristil. Kako naj ravnajo prijatelji/ce v trenutku, ko jim žrtev prevare zaupa, da se je zaljubila v popolnega neznanca in mu celo »posodila« denar?

Slovenija je tako majhna država, da je danes precej preprosto preveriti identiteto osebe, ki je poiskala stik z nami. Sama bi ravnala zelo taktno in bi prijateljico, ki bi mi pripovedovala o finančni stiski novega »znanca«, rahločutno povprašala, ali je morebiti tega človeka že tudi osebno srečala, kje živi, kaj dela in tako naprej. Kar zadeva tujino, pa imamo ogromno možnosti, da darujemo pomoči potrebnim prek dobrodelnih organizacij. Ampak seveda nas pri nasedanju te vrste goljufom ne vodi potreba po dobrodelnosti, temveč po ljubezni. Človek, ki je žrtev ljubezenske prevare, ima navadno tako slabe izkušnje z odnosi, da je pripravljen poskusiti tudi kupovanje ljubezni z denarjem (sam tega seveda ne vidi tako), čeprav vemo, da je ni mogoče kupiti. Z denarjem pa lahko kupujemo nadomestke. In občutki, da je nekomu zelo mar zate, so lahko kot izredno močna droga. Tega se moramo globoko zavedati, preden začnemo žrtve prevar sramotiti.

Kako naj se odzovejo otroci, ko izvedo, da je eden od staršev nakazal denar neznancu, misleč, da je srečal novo ljubezen? Kajti komentarji, kot je »Tebi gre samo za dediščino in mi ne privoščiš ljubezni. Kaj pa tebe briga, kaj počnem s svojim denarjem?«, niti niso tako zelo redki.

Taki komentarji kažejo na odnos med starši in otroki, ki je bil zelo verjetno razbolen že prej. Vsaka družina ima svoja »pravila« glede materialnih zadev. Nekateri starši mislijo, da morajo otrokom dati vse, drugi, da naj kar sami poskrbijo zase, kot so morali oni. Nobena skrajnost ni zdrava. Prijateljica, ki je finančna svetovalka, mi je rekla, da svoje otroke predvsem uči pametno ravnati z denarjem, in to se mi zdi – kot uporabno znanje in informiranost nasploh – odlična dediščina. V omenjenem primeru bi se kot odrasel otrok, ki ga je tak staršev odgovor zabolel in zaskrbel, vprašala, ali lahko kaj storim, da ne bodo posledice starševih dejanj dobile drastičnih razsežnosti. Če sočuten in strpen pogovor ne zaleže, bi skušala predvsem zaceliti lastne notranje rane. In dojeti, da sem odrasla in da starši ne morejo več krojiti mojega življenja.

Kaj bi svetovali starejšim, ki so se znašli v situaciji, ko so verjeli lepim besedam neznancev ter jim nakazali denar v upanju na začetek nečesa novega? Kje in kako naj poiščejo moč v boju z občutki, s katerimi se spopadajo? Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa marsikaj storimo že danes, da lahko znova (za)dihamo in (za)živimo.

Redki so ljudje, ki se lahko pohvalijo, da se niso nikoli zmotili na dveh področjih, ki jima pripisujemo zelo visoko vrednost: pri denarju in v ljubezni. Ki niso nikoli naredili zgrešene finančne ali čustvene investicije, po možnosti v kombinaciji. Motiti se je človeško. Obžalujemo lahko samo tiste napake, iz katerih se ničesar ne naučimo. O svoji izkušnji pa se pogovarjajmo le s tistimi, ki so vredni našega zaupanja, ki spoštujejo naše dostojanstvo in nam jo bodo pomagali konstruktivno preboleti.

V kolikor bi se želeli pogovoriti z Jano Lavtižar, partnersko in družinsko terapevtko, je dosegljiva na tel. št: 040 523 787 ali po e-mailu na naslovu: info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com