Izlet Društva upokojencev Vir po domači deželi – Babno Polje in grad Snežnik

V četrtek, 12. oktobra 2023, smo se člani Društva upokojencev Vir znova odpravili na pot z namenom, da spoznamo še kakšen kotiček naše lepe dežele.

Že zjutraj, ko se je v avtobus posedlo 43 potnic in potnikov (prijav je bilo sicer 50, a nam pri naših letih kaj nepredvidenega prepreči načrtovano), se je obetal čudovit jesenski dan. In res nismo bili razočarani. Sonce se je kmalu prebilo skozi oblake in lahko smo se razgledovali in med prijetno in varno vožnjo, za katero je poskrbel izkušen šofer g. Silvester, uživali v pogledih na pokrajino ob avtocesti.

Za vse, ki bi vas zanimalo slediti našim stopinjam, razkrivamo, da smo se peljali skozi Grosuplje, nadaljevali mimo Radenskega polja do Velikih Lašč in se nato po ovinkasti, in morda za avtobus mestoma malo preozki cesti, zlagoma dvignili na Bloško planoto in se za jutranjo kavico zaustavili v Novi vasi. Predsednik društva Milan Jazbec nam je širil obzorje z opisom mimobežne pokrajine in predstavitvijo zgodovinsko pomembnih dogodkov in nas še posebej pritegnil z zgodbami, s katerimi se je navezal na posamezen kraj, znamenitost ali pomembno osebnost. Prav z zgodbami in pripovedkami se da marsikaj pojasniti in osvetliti z več zornih kotov.

Postanek za kavo smo seveda izrabili za klepet in izmenjavo prvih vtisov, pot pa nadaljevali skozi Lož do Babnega Polja. Kar med potjo se nam je pridružila domačinka gospa Alenka Veber, ki se je po 30 letih vrnila na družinsko kmetijo, jo preuredila v muzej in kulturno-izobraževalno središče in ustanovila zavod Rihtarjeva domačija. Nedavno je prejela priznanje Naša Slovenija, ki ga Gibanje Kultura-Natura Slovenija podeljuje za zgledne dosežke pri raziskovanju, ohranjanju in uveljavljanju slovenske kulturne in naravne dediščine.

Dvorišče Domačije Rihtar.

Popeljala nas je po kraju, ki je znan po najnižjih temperaturah v Sloveniji. Domačini so se v dolgih letih življenja na te razmere morali prilagoditi, žal pa jih je zaradi težkih pogojev mnogo tudi odšlo. Alenka, brez »gospa« (sama naziv gospa zavrača, saj pravi, da ga je ob povratku v domači kraj pred desetimi leti pustila v Ljubljani), nam je orisala življenje domačinov skozi življenjske zgodbe njenih prednikov, predstavila svojo domačijo, kraj in njegovo širšo okolico (zapeljali smo se tudi čez slovensko-hrvaško mejo). Lahko smo se prepričali, da je bilo življenje pred sto in več leti vse prej kot lahko. Alenka nas je s svojim nalezljivim optimizmom bodrila z naslednjimi besedami: »Ali ste kdaj pomislili, kako dragocen del skupnosti ste? Celo drevo, ko nekega dne preda boj in se med nevihto podre, je še vedno dragoceno za skupnost. Pa čeprav bo od njegovih vej ostal samo kup dračja. Deblo pa bo zaradi gnitja počasi postajalo votlo. A še vedno bodo iz njega izvabili zvoke ali pa ga uporabili za boben. Tudi za vas in zame je upanje.«

Gostiteljica nam je postregla medico.

Po slovesu od Alenke smo se zapeljali do gradu Snežnik, ki stoji na skalni vzpetini ob vznožju snežniških gozdov. Obkroža ga urejen park in kostanjev in lipov drevored. Današnja podoba dvorca je iz 19. stoletja, sicer pa smo izvedeli, da nastanek gradu Snežnik sega v čas oglejskih patriarhov, prvih znanih lastnikov med 10. in 11. stoletjem. Grad je bil do 20. stoletja v lasti številnih plemiških družin. Je eden redkih ohranjenih gradov v Sloveniji, ki se ponaša z originalnim pohištvom in opremo. Med vodenim ogledom smo izvedeli, da je za ohranitev gradu zaslužen zadnji upravnik g. Leon Schauta, ki mu je v času 2. sv. vojne uspelo prepričati tako Nemce in partizane, da je grad ostal nedotaknjen.

Grad Snežnik.

Poskrbljeno je bilo tudi za kosilo, s katerim so nam postregli v gostilni Pri Stani v Žerovnici. Izlet pa je zaključila podpredsednica društva gospa Mimi Skok povabilom na nov izlet in druženje – na Martinovanje!

Vtise zapisala: Lili Jazbec; Foto: Lili in Milan Jazbec

Tagi