Ciril Podmiljšak iz Krašnje: “Življenje pri 90-ih je enkratno!”

V začetku meseca julija je Ciril Podmiljšak iz naselja Krašnja v občini Lukovica dopolnil častitljivih 90 let. Nasmejani slavljenec pravi, da je življenje na stara leta enkratno. Ob jubileju so se z njim poveselili prijatelji, sosedje, družina in znanci, ki ga opisujejo kot osebo, ki je vzor številnim. Že pri gradnji prvega gasilskega doma v Krašnji je bil med aktivnimi gasilci, zato ne preseneča, da so mu gasilci postavili mlaj, ki ga krasita gasilska čelada in delovni pas. Njegov vsakdan vsebuje nenehno gibanje in ohranjanje odlične kondicije, za svoj izjemen spomin skrbi z branjem in spremljanjem novic, v očeh sije iskrica zadovoljnega življenja in rad se posveča svojim hobijem. “Moje življenje ni bilo lahko. Sto situacij sem dal skozi življenje, bili so lepi in tudi težki trenutki, vendar vam povem, da je v Krašnji res zelo lepo živeti,” razlaga nasmejani sogovornik. 

Kako bi opisali svoje življenje?

Moje življenje bilo polno učenja, predvsem takšnega, da sem se moral učiti sam in bi rekel, da sem samouk. Druga svetovna vojna je prekrižala vse načrte, saj sem z njenim začetkom prenehal hoditi v šolo. Ob letošnjem 90. rojstnem dnevu sem prejel pisemsko ovojnico, v kateri je bilo povsem ohranjeno šolsko spričevalo, ki sega v moja prva leta šolanja v Krašnji, in sicer v leto 1936.

Kakšno je bilo vaše otroštvo pred drugo svetovno vojno?

Po rodu sem Krašnjan, izhajal sem iz revne družine, kjer je bilo šest otrok, čeprav smo imeli doma mlin in žago. Naša domačija je bila postavljena bolj na samem. Denarja ni bilo, nismo imeli veliko stvari. Pred vojno ni bilo druženja, saj smo morali že kot otroci dosti delati. Obdelovali smo eno njivo v bregu. Spominjam se, da nismo imeli denarja, da bi nekdo s konjem v breg zvozil gnoj. Pripeljali so ga samo do ravnega, nato pa smo ga otroci dobili v koše in jih morali nositi gor v hrib. Vse smo okopavali na roke in potem še sami znosili domov, ali pa vozili z majhnim vozičkom, ni bilo konjske vprege, s katero bi nam bilo lažje.

Kako se spominjate vojnega vzdušja?

Ko se je začela vojna, sem bil star 11 let. Spominjam se, da so takrat partizani že imeli svoje akcije. Strah, vedno je bilo prisotnega precej strahu. Partizani so k nam zahajali po moko in kruh, ena izmed mojih sester je bila aktivistka, po drugi strani pa so k nam zahajali tudi Nemci, ki so ropali naselja in poleg živine s seboj jemali žito, ki so ga pripeljali v naš mlin. Imeli smo veliko srečo zaradi tega, da naše domačije niso požgali ali pa izselili, tako kot je bilo to v Krašnji in drugod. V župnišču so bili nastanjeni policaji, takrat smo jim rekli žandarji, v šoli pa je sprva potekala nemška šola, a so jo kmalu opustili in prostore je zasedla nemška vojska. V bližnji okolici je bilo veliko podrtega, saj so morali imeti popoln in jasen nadzor nad okolico. Ko se je vojna končala, je bila naša generacija 1930-letnikov tako vesela, da smo bili že dovolj stari in nam ni bilo treba ti več v šolo, zato imamo narejenih samo nekaj razredov.

Omenili ste, da je bila vaša sestra aktivistka?

Tako je, bile so štiri aktivistke, med katerimi je bila tudi moja sestra. Zadolžena je bila za dve postojanki, kar je pomenilo, da je pisala vsak dan poročila za partizane. Vsako jutro sem moral jaz ali pa starejša sestra, ki je trenutno stara 92 let in biva v Kamniku, iti proti Vinjam, kjer sva puščala pisma na dogovorjenem mestu pod brvjo, kamor so jih drugi prišli iskat in prenesli naprej.

S čim ste se ukvarjali kasneje?

Kot sem omenil, smo imeli doma žago in mlin, žaga me je že od nekdaj navduševala. Ni me sram povedati, da sem bil dvakrat zaprt, ker sem bil preveč priden. Po vojni so bili tisti časi, ko je bilo vse prepovedano. Kaznovan sem bil za nedovoljeno trgovino. Najprej sem bil obsojen na 18 mesecev, od katerih sem odsedel 11 mesecev in bil nato pogojno izpuščen. Kasneje je bila naša žaga zapečatena. Nekako mi je uspelo odstraniti žig in sem v njej kljub temu delal. Nekdo od domačinov me je prijavil in v času druge preiskave mi ni preostalo drugega, kot da sem se odločil, da gremo z družino z ženo Urško in sinovoma Igorjem in Bojanom v Nemčijo, ki sta bila takrat stara dve in osem let.

Ste se tudi v Nemčiji ukvarjali z žago?

Sprva, da, potem sem poiskal drugo službo. Najprej smo bili v manjšem nemškem mestu Kehl ob Renu, ki leži tik ob meji s Francijo in mestom Strasbourg. Posledično so bile tam tudi slabša plačila za opravljeno delo, čeprav sem v vmesnem času naredil izpit za poklicnega šoferja, saj je bilo v načrtu, da bi kasneje začel razvažati les. V Frankfurtu sem imel slovenske prijatelje, ki so me vabili, naj pridem do njih. V času dela na žagi sem se leta 1964 odločil in res vzel dva dni dopusta. V Frankfurtu sem se dogovoril za službo, kjer bi bil namesto treh mark na uro plačan štiri in pol kot poklicni šofer pivovarne.

Kako ste od poklicnega šoferja prišli do najema gostilne?

V pivovarni, kjer sem dobil drugo zaposlitev, so bile ločene steklenice in sodi za pivo. Najprej sem razvažal steklenice po manjših naseljih v okolici Frankfurta, saj je bilo mesto rezervirano le za razvažanje sodov. Spoznal sem veliko krajevnih trafik, ki so imele v ponudbi pijačo in časopise ter polnil prazne police. Delal sem po cele dneve tudi v poletnih mesecih, čeprav sem imel ženo in dva majhna otroka, kar bi pomenilo, da bi imel prednost pred drugimi. V Jugoslavijo nismo smeli iti, zato tudi nisem načrtoval dopusta. Od razvažanja steklenic so me postavili na razvažanje sodov. Dodobra sem spoznal Frankfurt in večino tamkajšnjih gostiln, ki so bile odjemalke našega piva. Nikoli nisem odrekel dela, razvažal sem tudi ob nedeljah, ko so bile velike veselice. Ena izmed gostiln je bila v lasti Beograjčana, ki je imel za kuharico Slovenko iz Maribora. Oba z ženo naju je povabila, naj se kdaj oglasiva na obisku, saj bi se želela malo pogovarjati v slovenščini. Na enem izmed obiskov nama je povedala, da lastnik to gostilno oddaja in naju nagovorila, da bi jo lahko prevzela. Rekel sem ji, da to ni tako enostavno, ona pa se je ponudila da nama pomaga, saj je znala opravljati raznovrstna dela v gostilni in ni samo kuhala.

Koliko časa ste imeli v najemu gostilno?

Rekel bi, da je šlo za majhen lokal, saj se v Nemčiji velikost lokala za prejem najemne koncesije določa glede na število sedežev. Gostilna je bila velika 42 sedežev in uspešno smo se dogovorili za razumno najemniško ceno. Imel sem prednost, ker sem bil šofer pivnice, ki je oskrbovala to gostilno. Najprej sem imel malo problemov samo s šefom našega voznega parka, saj me ni želel kar tako pustiti, ker sem veliko delal (smeh). Žena je bila trgovka, ki je znala s strankami, zato smo imeli v ponudbi tako kosila kot tudi večerje, po njeni smrti pa se je v Nemčijo iz Slovenije preselila moja sestra, da je pomagala pri strežbi, vzgoji otrok in gospodinjstvu. Gostilno sem imel v najemu 13 let in če bi želel nadaljevati z najemom za naslednje 15-letno obdobje, bi moral sofinancirati za obnovo inventarja. Med tem časom sem spoznal svojo sedanjo ženo, ki je imela obrt in se ukvarjala s kovinsko galanterijo v Sloveniji. Ker je zakon o nedovoljeni trgovini zastaral po petih letih, sem se odločil in se z enim sinom vrnil v Slovenijo, kjer sem Anici pomagal z njeno obrtjo in skupaj sva prišla okrog leta 1978 spet nazaj v rodno Krašnjo.

Kako se danes počutite v Krašnji?

V Krašnji je res zelo lepo živeti. Ne bi je rad zapustil in še danes vsakemu rečem, da je tujina kruta. V času bivanja v Nemčiji smo nekaj let z družino dopustovali v Italiji, ker nismo smeli priti v Jugoslavijo. Zanimivo se mi zdi, kako smo migranti odkrili Sistiano, da je bil cel kamp tistih, ki nismo smeli in tudi upali iti čez mejo brez dovoljenj, po drugi strani pa smo bili blizu domačih meja. Hodili smo v italijansko naselje na Tržaškem v Bazovico k enemu kmetu, ki je imel gostilno, čez mejo pa je prenašal tudi teran in pršut ter nas spomnil na domače okuse.

Imate kakšen življenjski nasvet, ki bi ga delili z mladimi oziroma mlajšimi?

Mladim je danes težko dopovedati in razumeti, kaj vse smo starejši ljudje že preživeli, dali skozi v življenju in kako se imajo oni danes dobro. Nismo imeli nobene druge pijače kot samo vodo. Nobene druge hrane kot kruh. Na naši rodni domačiji smo imeli slučajno vsaj kruha dovolj, ker smo imeli mlin, veliko pa je bilo manjših kmetov, ki so stradali kruha, ker jim je že meseca junija zmanjkalo žita. Pred drugo svetovno vojno je bila zelo velika kriza. Veliko brezposelnih ljudi, ki so bili doma, obdelovali z zemljo in se preživljali s svojim pridelkom. Ni bilo veliko denarja, davki pa so bili obsežni in precej kruti bi lahko rekel.

Kako pa na svoje življenje gledate sedaj?

Življenje na stara leta je enkratno! Sedaj, ko se bodo začele ohlajati jutranje temperature, bo moj hobi ta, da grem zjutraj zakurit peč na drva, čeprav jo imava tudi na olje. Uživam v tem, da zjutraj zakurim. Niti slučajno ne vstajam ob petih, saj ni hidravlike, ki bi naju z ženo spravila iz postelje tako zgodaj zjutraj (smeh)! V poletnem času se lahko zgodi malo pred sedmo, drugače pa približno okoli sedme ure. Po tem ko zakurim, vsako jutro preberem teletekst, da sem na tekočem z novicami (smeh). Dosti ljudi mi pravi: ‘Ti je res treba napravljati drva?’, ob čemer jim odgovarjam pritrdilno. Če se ne bom z ničemer ukvarjal, obstal in obležal na kavču, bo konec po meni. Če le lahko, se gibam, še vozim avto, plavam, čeprav letos nisem šel nič v vodo, ker sem se pazil, da nisem bil obdan z veliko ljudmi.

Vam pri devetdesetih kakšna hrana še posebno diši?

(smeh) Brez salame ni mojega zajtrka. Ne glede na vrsto, ali je suha, blejska, pariška … Samo da je malo salame, kruh, masla in zraven tudi velika skodelica kave. Odkar ne kadim, ne pijem prave kave, ampak vanjo nalijeva z ženo polovico skodelice vode in nato mleko. Popijeva precej mleka, za kosilo pa jeva vse mogoče, predvsem zdravo hrano. Ob tem se moram zahvaliti svoji ženi, ki je zelo stroga, da se ne pregrešim preveč s suhimi mesninami (smeh).

Imate kakšne hobije?

Zadnje čase zelo rad kuham žganje, to je moj največji hobi. Na Golovcu, kjer živi sin mojega pokojnega bratranca sem dostikrat. Vsako leto pridelam od 20 do 60 litrov, ki jih ne prodajam, saj vse razdelim drugim. Žganjekuha je resnično nekaj za mojo dušo. Še preden sem šel v Nemčijo, sem opazoval svojega očeta, kako je kuhal žganje v domačem kotlu in kakšne pripomočke je ob tem uporabljal. Ko sem se vrnil iz Nemčije je na naši rodni domačiji stanovala ena izmed sester, midva pa sva na tem mestu, kjer danes stoji hiša, kupila manjši ‘štalco’ in ‘hiško’. Računal sem, da bom imel tudi v Sloveniji gostilno, zato sem v Krašnji gradil večji objekt, a sem ugotovil, da sem zastavil prevelike načrte zanjo. Tudi žena je imela obrabo kolen, zato sva potem tiste načrte opustila in si naredila hišo, kjer sva sedaj. Pred leti sva imela srečo in tisto večjo investicijo prodala.

Kakšen je vaš recept za dolgo življenje?

Že vse svoje življenje sem agilen. Ne mirujem, če sem zdrav. Od nekdaj se zelo rad družim z ljudmi, prijatelji mi res veliko pomenijo. Pravim, da brez dobre družbe ne gre in všeč mi je, ko se skupaj poveselimo in preživimo lepe trenutke. Za naprej si želim samo še zdravja. V zadnjih letih sem imel kar nekaj smole z različnimi nesrečami in poškodbami, zato je zdravje na prvem mestu. Da se bom lahko udeležil kakšnih sestankov in se bomo skupaj poveselili še za kakšno okroglo obletnico.

S prijatelji pa ste se veselili tudi na vašem praznovanju jubileja. Se še vedno radi zavrtite po plesišču?

Seveda, zelo rad plešem. Sicer sedaj, ko sem že star, ne gre več tako hitro kot včasih (smeh). Na praznovanju rojstnega dne nisem bil tako dobro obut in se nisem tako lepo vrtel po plesišči, kot bi se rad (smeh). Plesati so nas naučili starši, ki so bili vneti plesalci. Starejši ljudje so veliko preplesali, ampak na skromno glasbo. Takrat še ni bilo ansamblov in tako raznovrstna izbira, kot jo imamo danes. Oče in mama sta bila res ljubitelja glasbe, zato je po drugi svetovni vojni oče nekje kupil gramofon in ga prinesel domov. Štirje pari so bili plesni prijatelji, ki so stalno hodili za praznike, kot so Velika noč, binkošti in na Štefanovo plesat. Takrat se novo leto ni praznovalo tako kot danes, ampak bolj 26. december. V času vojne je popadalo veliko mladih fantov, skoraj pri vsaki hiši po eden ali dva, zato je bilo punc precej, fantov pa niti ne. Mi mlajši smo se družili z njimi in se učili plesat in ta ljubezen do glasbe ter plesa ostaja še danes.

Avtor: Lea Smrkolj; Foto: Lea Smrkolj, osebni arhiv Cirila Podmiljšaka, Marjan Štrukelj