V sodelovanju z Domom upokojencev Domžale, Knjižnico Domžale ter Spominčice – Alzheimer Slovenija potekajo pogovori o demenci, ki nosijo ime Alzheimer Cafe. Gostje so priznani strokovnjaki s tega področja, pogovori pa so namenjeni vsem, ki se na kakršen koli način srečujejo z boleznijo demence. Gostja tokratnega pogovora o demenci je bila doc. dr. Tanja Žmavc, pogovor pa se je odvil v prostorih Knjižnice Domžale v torek, 21. oktobra 2025.
Doc. dr. Tanja Žmavc je zbrane nagovorila z dejstvom, da demenca ne izbira – ne glede na status, izobrazbo, barvo kože ali veroizpoved. Demenca ne prizadene samo tistega, ki zboli, ampak tudi vse tiste, ki skrbijo za osebe z demenco. Izpostavila je pomembnost opazovanja in prepoznavanja prvih znakov demence, saj ni nujno, da zbolijo zgolj starejše osebe – to je zmotno prepričanje.
Povedala je, da se te bolezni še vedno drži stigma, saj gre za bolezen, o kateri se pogosto ne govori – v smislu, »kaj bodo ljudje rekli«. Breme demence nositi v domačem okolju ni enostavno in svojci pogosto izgorijo, če ne poiščejo pomoči. Prav zato so demenci prijazne točke pomembne – nudijo pomoč in podporo svojcem, tudi če gre zgolj za pogovor, kjer nekdo razloži, da bolnik ne ravna iz zlobe, temveč zaradi bolezni. Demenca je bolezen in z obolelimi je treba ravnati tako, kot z vsakim drugim bolnikom – najprej jih razumeti in se nato naučiti, kako z njimi komunicirati.
Če bolnika poskušamo prepričati v nekaj, kar sam vidi drugače, s tem povzročimo le večji nemir. Bolniki z demenco namreč pogosto živijo v preteklosti, saj dolgoročni spomin deluje, kratkoročni pa ne. Pomembno je, da znamo takrat preusmeriti njegovo pozornost, ne pa ga prepričevati, da nima prav. Takšno nerazumevanje lahko vodi v verižne reakcije – nemir, nestrpnost in frustracije. Zato je ključno, da se naučimo pogovor preusmeriti in s tem zmanjšati napetost.
Doc. dr. Žmavc je s pomočjo projekcije slik na platnu prikazala, kako narediti sobivanje z osebo, obolelo za demenco, prijazno. 21. september je bil Svetovni dan Alzheimerjeve bolezni, o kateri pa je še vedno prisotno preveč neznanja, predsodkov, mitov in napačnih prepričanj. Pogosto pride tudi prepozno do diagnoze in zdravljenja. Mnogi menijo, da na razvoj demence ne moremo vplivati, vendar to ne drži. Teoretično bi lahko skoraj za polovico zmanjšali ali odložili pojav bolezni, če bi delovali na določene dejavnike tveganja.
Predavateljica je naštela 14 dejavnikov tveganja za demenco: fizična neaktivnost, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, onesnaženost zraka, poškodbe glave, redki socialni stiki, premalo vedoželjnosti in radovednosti, debelost, zvišan krvni tlak, sladkorna bolezen, depresija, okvara sluha, visoke vrednosti slabega holesterola ter izguba vida. Obstajajo pa tudi dejavniki, na katere ne moremo vplivati – starost, spol (več je obolelih žensk kot moških), genetika ter družinska zgodovina bolezni.
Naštela je tudi 10 opozorilnih znakov demence: izguba spomina, izgubljanje v času in prostoru, težave pri sledenju informacijam, vedenjske in razpoloženjske spremembe, težave pri izvajanju znanih nalog, težave pri prostorskem in vidnem zaznavanju, težave pri komuniciranju, slaba presoja, izgubljanje predmetov ter umik od dela ali družbe. Ti znaki sicer ne pomenijo nujno demence, a je pravočasna diagnoza ključna, saj so zdravila najbolj učinkovita v začetni fazi bolezni. Hkrati pravočasna diagnoza pripomore k boljšemu soočanju z boleznijo – tako za bolnika kot za njegove svojce – ter k izboljšanju kakovosti življenja.
Z napredovanjem bolezni oboleli vse težje samostojno opravljajo aktivnosti, povezane s prehranjevanjem, oblačenjem in osebno higieno. Zelo pomembno je, da osebi, oboleli za demenco, omogočimo, da ohrani dostojanstvo, ko pa tega več ne zmore, smo mi tisti, ki postanemo skrbniki njenega dostojanstva.
Obstaja pet osnovnih pravil sobivanja z dementno osebo:
- Ne ji povedati, da se moti.
- Ne se prepirati z njo.
- Ne sprašujte je, ali se česa spominja.
- Ne opominjajte je, da je njihov zakonec, starš ali druga ljubljena oseba umrla.
- Ne odpirajte tem, ki bi jo lahko razburile.
Če srečamo izgubljeno osebo z demenco, moramo pravilno vzpostaviti komunikacijo: mirno pristopimo, vzpostavimo očesni stik (nikoli ne pristopimo od zadaj), vzpostavimo zaupanje, pazimo na govorico telesa, govorimo jasno in mirno, uporabljamo kratke stavke ter bodimo potrpežljivi. Pogovor ustrezno vodimo in preusmerjamo, ne dajajmo vtisa, da se nam mudi.
Osebo z demenco je dobro zaposliti s smiselnimi aktivnostmi – takšnimi, ki ohranjajo fizično aktivnost, zaznavne sposobnosti, fino motoriko, čustveno zadovoljstvo in socialno vključenost. Med primeri so vrtnarjenje, zlaganje oblačil, skupna peka in kuhanje, priprava preprostih jedi, čiščenje zelenjave, priprava mize, pometanje, brisanje in pospravljanje posode.
Prisotnost hišnih ljubljenčkov pa dodatno spodbuja tako fizično kot kognitivno aktivnost. Za bolnike z demenco lahko živali predstavljajo vir udobja, pozitivnih čustev, zmanjšujejo stres in tesnobo ter izboljšujejo razpoloženje. Božanje živali sproža sprostitev, znižuje krvni tlak in srčni utrip ter spodbuja pozitivna čustva. Poleg tega lahko obudi spomine in pogovore o preteklih hišnih ljubljenčkih, kar dodatno krepi čustveno povezanost in dobro počutje.
Več o pogovoru pa v videoposnetku.
Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Related
