Ali je smiselna ločitev v jeseni življenja?

Ali je ločitev smiselna v času upokojitve ali celo nekaj let kasneje, ko si z ljubljeno osebo preživel večji del življenja, je vprašanje, na katero si bo moral odgovoriti vsak sam, in to ne glede na starost. Četudi starostniki o ločitvi ali razhodu ne govorijo, to še ne pomeni, da o tem ne premišljujejo.

Postopki ločitve so danes sicer enostavnejši, kar pa ne pomeni, da so razhodi lažji. Pri razhodu gre tako ali drugače za slovo od predstave, projekta, ki sta ga partnerja skupaj snovala za prihodnost. Še toliko težje je, če sta skupaj preživela nekaj desetletij in imata na morebitni razhod različne poglede.

Starejši so skozi življenje spoznali dragocenost časa, ki se zanje počasi izteka. Ravno zato si ne želijo zapraviti še tistega časa, ki ga imajo, za vsakodnevne prepire ter čakanje v upanju na spremembe. Z odhodom otrok so si starostniki prisvojili tudi del finančnih sredstev in pa svobodo, ki so ju v preteklosti namenili otrokom.

Katera vprašanja si ob misli na razhod postavljajo ljudje v jeseni življenja? S katerimi strahovi ter dilemami se srečujejo? Katere misli in pomisleki jih bremenijo? Kolikšno težo imajo mnenja bližnjih, predvsem odraslih otrok, pri sprejemanju takšne odločitve? In navsezadnje, kako izbrati med skrbjo za zakonca, ki morebiti že počasi vendar nezadržno boleha, ne da bi ob tem izgubili sebe in se odpovedali svojim željam ter potrebam, smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko.

Priljubljen rek pravi, da so »spremembe edina stalnica v življenju«. Skušam si predstavljati starejši par, morda celo že upokojena zakonca, ki sta skozi številne življenjske peripetije skupaj dočakala jesen življenja. V vsem tem času se je njun odnos preoblikoval, v marsičem spremenil in verjetno ni tako nenavadno, da se človek po nekaj desetletjih skupnega življenja, ko so tudi otroci že odrasli in si ustvarili svoje življenje, nekega dne vpraša: »Kdo sva pravzaprav midva danes? Kaj sva postala drug drugemu? Sva v vsem tem času postala prijatelja, sostanovalca, morda kaj tretjega?«

Ko si starejši ljudje postavijo taka vprašanja, pogosto ostane le pri tem. Četudi si nanje odgovorijo iskreno in si priznajo, kar so ugotovili, nadaljnje korak največkrat ustavi strah prihodnostjo. »Čeprav sva samo (še) sostanovalca ali prijatelja in imam določene partnerske potrebe, ki jih doslej nisem mogla zadovoljiti, vendar bi jih rada, se zavedam, da jih očitno ne bom. Zakaj? Ker me že ob sami misli na odhod prevzame strah. Strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, predvsem otroci, in strah pred neznanim.«

Naši možgani imajo namreč raje znane kot pa neznane stvari, in manj ko jih »razgibavamo«, bolj togi postajajo naši pogledi na spremembe in novosti. S starostjo se pogosteje pojavijo tudi nekatere zdravstvene težave, zaradi katerih se lahko počutimo krhkejše, bolj preplašene, bolj željne zaščite. Ženske se sprašujejo, ali so še dovolj lepe in privlačne (ampak seveda se to sprašujejo tudi moški). Ali me bo še kdo imel rad in ali bom še za koga zanimiv/a? Ta strah pred neznanim jih odvrne od odločitve za razhod. Ostanejo tudi v zvezi, ki je zelo nefunkcionalna, zastrupljajoča ali preprosto mrtva. Če sploh ne govorim o tistih, v katerih se dogajajo nasilje in zlorabe.

S starostjo se pojavijo tudi številne bolezni, kot je na primer demenca. Pogosto se pri starostniku, ki premišljuje o odhodu iz dolgoletne zakonske zveze, vzbudi občutek krivde, ki spremlja dilemo »Kako naj zapustim bolehnega partnerja?«. Kako razrešiti dilemo, kjer so na eni strani neuresničene želje in hrepenenja, na drugi pa zavedanje o skrb vzbujajoči zdravstveni situaciji sozakonca? Ali še drugače, kako se zavoljo nastale situacije ne odpovedati sebi?

Seveda se na starost poveča verjetnost, da se bodo morda pri obeh ali vsaj pri enem od zakoncev pojavile večje zdravstvene težave, tudi kronične. Vsekakor si lahko predstavljamo, v katero smer se bodo stvari razvijale. Bolehna oseba bo namreč potrebovala več pozornosti, pomoči, morda tudi nege. Vsak razhod pa zamaje tudi finančni vidik zveze.

Sprašujem se o smiselnosti, pa tudi nujnosti omenjene dileme. Nekateri jo rešijo z varanjem in podobnimi »aranžmaji«, ki sploh niso redki. Lahko jih obsojamo, a moraliziranje ne pomaga nikomur. Pomembno je edino, v kolikšni meri ustrezajo vpletenim osebam ali z drugimi besedami: Ali zaradi tega kdo trpi? Trpljenje kogarkoli se mi zdi previsoka cena za ohranjanje fasade.

Pogovor o ločitvi ni preprost. Včasih se je lažje pogovoriti o dvomih, pomislekih, ki se porajajo v zakonski zvezi, z dobro prijateljico kot pa z dolgoletnim partnerjem. V trenutku, ko zakonec izve, da ni bil oseba, ki se ji je partner najprej zaupal, je občutek izdajstva neizbežen.

Če vzameva primer zakonca, ki sta si uredila dom in osnovala družino, ter se približujeta upokojitvi in sta ob tem še brez zdravstvenih težav, bi se nam prikazala podoba dveh, ki z veseljem pričakujeta priložnost, da bosta lahko precej bolj brezskrbno uživala preostanek življenja.

Ob tem si morda eden od njiju res zamišlja, da bosta na starost končno (!) uživala skupaj, počela skupaj vse, za kar do tedaj ni bilo časa, toda drugi se morda spogleduje z mislijo, da bi zaključil zakonsko zvezo, in se počasi pripravlja na odhod.

Pogosto ljudje živijo v zablodi, prepričani, da bo na stara leta pa vse drugače. Da se bo vse magično uredilo. Taka pričakovanja se brez trdne zasidranosti v realnem življenju kaj hitro izjalovijo. Včasih se mi zdi prav tragično, ko vidim človeka v zrelih letih pričakovati, da se bodo na starost stvari magično uredile in da bosta z ženo ali možem drug drugemu vse, če sta večji del skupnega življenja preživela odtujena.

Nikoli povsem ne poznamo svojega partnerja, pa če z njim ali njo živimo skupaj že vse življenje. Zaradi novih situacij se bodo pokazale stvari, ki jih prej nismo poznali in jih tudi nismo mogli poznati. Zadnjič sem slišala gospo, ki je kot enega od pogojev za funkcionalno zvezo navedla »visoko zavezanost in nizka pričakovanja« obeh partnerjev. Ob tem naj dodam: ne domišljajmo si, da smo več kot 50 odstotkov našega partnerstva. (Pa tudi manj nismo!) Lahko prevzemamo več bremen in odgovornosti, se več žrtvujemo, a nezavedno pričakujemo (razen če smo svetniki), da nam bo partner to nekoč poplačal. Nikar.

Tukaj so seveda tudi otroci, ki so že odrasli in bodo prej ali slej izvedeli za to, da se starša razhajata. Včasih pri iskanju potrditve ali tolažbe starša vpleteta v dogajanje tudi odrasle otroke. Ti se pogosto znajdejo v precepu, saj partnerstvo staršev ni njihova stvar, vendar se ne glede na to počutijo dolžne sodelovati. Kje in kako lahko odrasel otrok potegne črto, da mu treba igrati »reševalca«, če se starši ločujejo?

Odrasli otroci se vmešavajo, ker so se nekoč, v otroštvu, doma tega naučili. Naučili so se, da se je treba v kriznih situacijah vmešati, nekoga reševati, morda miriti, posredovati, in tako držo zavzamejo tudi kot odrasli.

Seveda bo lahko sorojenec takšnega »reševalca« zavzel diametralno nasprotno stališče glede vmešavanja v situacijo. Vsakdo se precej predvidljivo odzove v skladu z vlogo, ki jo v družini ima.

Pogosto pa se pojavi, marsikdaj žal upravičeno, strah zaradi morebitne prikrajšanosti za dediščino. Seveda se lahko zgodi, da bo človek v jeseni življenja srečal osebo, zaradi katere mu bo spodneslo tla pod nogami in se bo zaljubil kot najstnik. Lahko ima ta oseba zlato srce … ali pa tudi ne. Zato (in tudi sicer) je vsekakor priporočljivo, da vprašanja v zvezi z dediščino rešimo čim prej, da se izognemo nadvse bolečim kasnejšim zapletom. Tudi v tem se vidi zrelost posameznika in vse družine: ali in kako so se zmožni o teh temah pogovarjati in jih sproti tudi reševati.

Če ste se znašli v precepu in ne glede na starost premišljujete o ločitvi ali se je za tovrstni korak odločil eden od staršev, pri čemer se počutite dolžni pomagati, lahko za nasvet ali pogovor pokličete našo sogovornico Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko, ki je dosegljiva po tel na št. 040 523 787. Pišete je lahko tudi po e-mailu na: info@janalavtizar.com.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com