Samo ena in edina je Moravška Mara! In imamo jo v Domžalah

Portret Moravške Mare je bil na našem portalu objavljen 19. januarja 2013. Po nedeljskem nastopu Slovenija ima talent, je neverjetno velik obisk omenjenega prispevka. Na našem portalu namreč ne brišemo objavljenih prispevkov. Prav je da legendarna Mara ponovno pride na prvo stran!

Moravška Mara se bo s svojimi ljudskimi pevkami predstavila to soboto, 3. oktobra, na večnamenski ploščadi pri domžalski tržnici, kjer bo med 8.00 in 13.00 uro potekala prireditev Dobrodošli v Domžalah, na kateri se bo tokrat s svojo kulinariko, običaji, glasbo in še marsičem predstavila občina Domžale.

Le kdo ne pozna Mare Vilar oziroma Moravške Mare, kakor jo vsi kličejo. Ko se zapletete z njo v pogovor, hitro ugotovite koliko veselja, volje do življenja, hvaležnosti za vse in pozitivnega pogleda na življenje nosi v sebi. Če bi bili vsi takšni kot je Mara, bi bil svet drugačen. Veliko lepši.

Ko smo jo obiskali na domu in se v pogovoru sprehodili skozi njeno življenje, je čas minil kot bi mignil. Med pogovorom nam je Mara tudi večkrat zapela, seveda pa ni manjkalo tudi njenega značilnega humorja. Ker izhaja iz Moravč, jo ljudje kličejo Moravška Mara in to kljub temu, da živi v Domžalah že večji del svojega življenja, kjer je našla zaposlitev in si ustvarila tudi družino.

Iz Moravč v Domžale še kot mlado dekle

Mara izhaja iz Moravč, kjer je bil njen oče, ki je bil glasbeno nadarjen, organist v tamkajšnji cerkvi, sam pa je prihajal iz trde kmečke družine iz Črnega grabna. Njena mama, pa je prihajala iz moravškega mlina. V družini je bilo šest otrok. Mara je v Domžale prišla še kot mlado dekle, po drugi svetovni vojni, saj je bilo v tistih časih običajno, da so iz hribovskih krajev hodili drugam. Brez vsega, z malo skromno culico, se je podala v svet. Spomni se, da je bilo perilo, ki ga je takrat nosila iz padalskega blaga. Pove tudi, da je takrat njena mama hodila od hiše do hiše in povsod so jo spraševali, če hči kaj zna. In njena mama je vedno povedala, da zna Mara veliko stvari.

Zaposlitev je dobila v tovarni Toko, kjer je delala kot delavka na normo. »Takrat je bila hrana skromna, v službi ni bilo malice«, pove Mara. Bila je vsa vesela, da je bilo delo in plača. Za prvo plačo je očetu kupila jopico. Dvakrat je bila tudi »udarnica.« To pomeni, da je bila spretna in hitra pri delu, saj so delali na normo. Takšen naziv je bil takrat časten. »V meni je vedno živela pesem in spomnim se, da sem v tovarni večkrat zapela in so mi mnogokrat očitali, kaj pojem, saj sem tam za to, da delam in ne zato, da pojem«, doda Mara.

  

V Moravški Mari je vedno živela pesem

Poleg službe je še dodatno opravljala dela za hrano in stanovanje. Tako se je preživljala prve štiri leta. Rada je imela tudi stik z zemljo. Prva gospodinja, pri kateri je Mara živela dve leti, je imela v najemu zemljo, imela je tudi nekaj živali. Zelo rada je hodila v kino. Bila je tudi v dramski sekciji. Po šestih letih življenja v Domžalah, je že dobila svojo samostojno sobico nad nekdanjo Metalko, kjer ni bilo vode in so jo morali nositi iz štirne. »Vedno sem bila vesela vsakega napredka«, pripomni Mara in doda: »Mami sem vedno napisala pismo, kjer sem ji povedala za vsak moj napredek.«

Vedno se je rada vključila v družbo. Vesela je bila vsakega stika. Kmalu je v Domžalah tudi poiskala ženski pevski zbor Svoboda, kamor se je vključila. Le-tega je vodil Stane Habe. Spomni se, da so vedno peli lepe pesmi. Veliko nasvetov glede petja je dobila tudi od domžalskega župnika Matije Tomca in Staneta Habeta. Prav tako je začela razmišljati, da bi pričeli s kakšno kulturno dejavnostjo, tudi v tovarni Toko. Po drugih tovarnah so takrat namreč že imeli svoje pevske zbore.

Ženski pevski zbor tovarne Toko

Leta 1978 je bilo v tovarni Toko že tisoč zaposlenih. Mara je prišla tudi v delavski svet, kjer so se pred praznovanjem prvega maja spraševali, kakšno praznovanje bi naredili. »Takrat sem skočila v zrak in povedala, da bi lahko kaj zapeli. Ostali so me vprašali, kje bom dobila pevke? Ja v tovarni! Sem jim odgovorila. In res sem kmalu dobila 22 pevk«, ponosno pove Mara.

 

Ob ustanovitvi ženskega pevskega zbora Toko

Z ženskim pevskim zborom Toko, so nato veliko prepevali pri različnih praznovanjih in dogodkih v tovarni, proslavah, raznih prireditvah in tudi na različnih tekmovanjih. Leta 1983 se je v Slovenj Gradcu začelo tudi srečanje Pevskih zborov usnjarskih mest. Lani so imeli že 29. srečanje po vrsti, ki je bilo tokrat v Domžalah. Vsako leto namreč prireditev pripravi drug pevski zbor. »Za pomoč se zahvaljujemo Občini Domžale in Pavlu Pevcu, ki je vse skupaj pripravil«, hvaležno pripomni Mara.

Ko se je upokojila je šla velikokrat pomagat v počitniške kapacitete tovarne ali pa v tovarniško menzo. Glede dela ni bila nikoli izbirčna. Vse je vedno rada delala in še danes je vedno tako. Pred hišo ima svoj vrt, za katerega pravi, da je to njena zelena soba.

Ljudske pevke Kulturnega društva Domžale pod vodstvom Mare Vilar

Leta 1995 je umrla tovarna Toko in takrat je dala za delovanje pevskega zbora, na voljo svoje stanovanje. Takrat so se tudi preimenovale v ljudske pevke in zmanjšale sestavo na nonet (9 pevk).
Razlika med pevci in ljudskimi pevci je v tem, da pojejo kjerkoli in kadarkoli. Ne samo na prireditvah. Lani so tako ljudske pevke pele pred mlekomatom na tržnici, pred lekarno v Domžalah in še kje. Videli pa jih boste lahko vsepovsod in to ob različnih trenutkih. Ob tem Mara z veseljem pripomni, da jim je to pravico podelila nekdanja županja, da lahko pojejo kjerkoli po Domžalah in okolici in kadarkoli.
In kot pravi Mara, ljudske pevke ohranjajo pomembno kulturno dediščino in s tem bogatijo slovenski narod. Vsaka pesem je zakladnica slovenskega izročila.

 

Ljudske pevke ob obisku angleškega princa leta 2007

Ljudske pevke so do sedaj izdale dve zgoščenki (Kdor ima srce – Ljudske pevke Mare Vilar, Peli so jih mati moja), trenutno pa pripravljajo že tretjo zgoščenko. Mara pravi, da je v Domžalah veliko starejših ljudi, ki bi peli in da k njej pride veliko pevk, ki bi rade pele pri njih. Vedno pa jim svetuje, da naj dobijo še kakšno ali dve pevki, da bodo nato ustanovili novo pevsko skupino.

Pri vseh težavah s katerimi so se srečevale pevke, so vedno ostale zveste petju in zboru. Tako kot je vsa Slovenija prepredena z rekami, potoki in studenci, tako so tudi ljudske pevke pogumno in z veseljem prepletale pesem po Sloveniji. »Vedno smo pele tako, da se je dotaknilo srca, nismo pele samo z usti, ampak tudi s srcem«, me prepriča Mara.

Za svojo delo, predanost petju in ljudskemu izročilu, je Mara prejela veliko priznanj, med drugim tudi bronasto plaketo Občine Domžale in nagrado Občine Domžale.

Humor je stalni spremljevalec Moravške Mare

V njej je vedno živel humor. Zato med pevskimi nastopi Mara vedno vključi tudi humor. Saj se ji ne zdi dovolj samo to, da zapojejo in nato zapustijo oder. Ob tem pravi: »Jaz moram vedno povedati kakšne smešne prigode. Take domače, da jih vsi razumejo in se ji smejijo. Ni lepšega, kot videti dvorano, ki se smeji. Takrat začnem po Moravško »kvaftrat.«

Pozitivni pogled na življenje, veselje in hvaležnost

Glede pogleda na življenje, pa Mara pravi, da imajo ljudje preveč vsakodnevnih skrbi in se preveč s tem obremenjujejo. »Ljudje imajo premalo življenja v sebi. Vsi skupaj se moramo prebuditi in zaživeti. Koliko je lepega po Sloveniji in po svetu. Jaz se razveselim vsakega drevesa, rože, prekopane gredice… Bolj bi morali biti veseli. Velikokrat dam rada tudi kakšen denar Rdečemu križu, Karitasu, ali kakšni drugi dobrodelni organizaciji. Sicer malo, ker imam sama malo. Ampak, če bi jih bilo več, ki bi dali po malo, se hitro veliko nabere. Premalo je tudi solidarnosti med nami. Nekje rabijo prostovoljce, pa jih ne dobijo. Bodimo veseli za to kar imamo. Dobrota se vedno povrne z dobroto«, razmišlja naša sogovornica.

  

Petje ljudskih pevk se dodatkne srca, saj ne pojejo samo z usti, temveč tudi s srcem

Na koncu nam Mara še pove, da veruje v Boga in da mu je zelo hvaležna za vse, kar ji je dal. Za vsako stvar tudi malenkosti, mu je zelo hvaležna. V njej je vedno živela pesem. Kot rdeča nit. Veliko ljudi je s tem bodrila in razveseljevala. Tudi v težkih časih je vedno zapela. Na koncu še zaključi, da je pesem ena močna sila, ki nas ohranja. In nam seveda zapoje …

Avtor: Miha Ulčar; foto: Miha Ulčar, arhiv Mare Vilar; video: Hieronim Vilar
Tagi