Petra Prašnikar, najboljša mlada voznica Slovenije 2020: “Sedaj se moram še bolj potrudit”

So dogodki, ki ostanejo zapisani v spominu, kot mejnik med življenjem prej in potem. Uspešno opravljen izpit za avto in vozniško dovoljenje v žepu je nekaj, kar mladim predstavlja izjemno svobodo. S svobodo pa pride tudi odgovornost, ki jo od začetka letošnjega poletja, na sebi še toliko bolj čuti Petra Prašnikar, 24-letna študentka magistrskega programa arhitekture iz Vira pri Domžalah, ki si je priborila lovoriko najboljše mlade voznice Slovenije 2020.

Spletno vstopnico za letošnje tekmovanje je izpolnilo 4500 mladih voznikov, v starosti od 18 do 26 let, ki so ravno s pomočjo selekcije preverili svoje znanje in spretnosti, ter se medtem naučili še marsikaj novega in uporabnega, za kar je Petra prepričana, da jim bo ostalo v spominu. Pogovarjali sva se o znanju, ki ga ni nikoli preveč, predvsem takrat, ko govorimo o nudenju prve pomoči, saj ima tudi sama nemalo težav s pogledom na kri. O sreči, ki jo je spremljala ves čas tekmovanja in pa besedah, ki jih namenja voznikom, ki se ji med prehitevanjem po avtocesti tako zelo radi približajo na povsem nevarno razdaljo. Ni ljubiteljica hitrosti, čeprav kot sliši, je mladim adrenalin kar blizu. Zaupala pa mi je tudi, da čuti kanček ponosa, ko se spomni, kako lepo je na tekmovanju parkirala prikolico, kar vsi vemo, da je precejšen zalogaj. Ni pa pozabila na hvaležnost, ki jo čuti do spremljevalcev in pa očeta, ki je bil med urami, ki sta jih v avtu skupaj presedela, strog in zahteven »mentor«, saj je želel, da se nauči vozit spoštljivo in pri vožnji upoštevat cestno prometne predpise. Pogovarjali pa sva se tudi o izzivih, ki jih je na tekmovanju uspešno premagala.

Kot sopotnik in bodoči voznik, vendar še brez vozniškega dovoljenja, si vsekakor predstavljaš, kako bo, ko boš nekoč lahko vozil »na svoj način«. Ljudje namreč nehote vsiljujemo svoj stil vožnje drugim, sočasno pa skušamo v dobri veri, z raznoraznimi opozorili, olajšati vozniku vožnjo.

»Pazi, pazi, pazi« so besede, ki jih pogosto in precej nenadno rada izreče mama, ko na cesti nenadoma nekaj zagleda. Tovrstna opozorila mi nehote vzamejo fokus in me odvrnejo od spremljanja preostalega dogajanja. Oče je glede tega precej bolj umirjen in ravno njegova umirjenost mi je med vožnjo po Ljubljani, zelo pomagala. Imela sem srečo, ker sem lahko v spremstvu vozila vsakodnevno, kar mi je dajalo občutek varnosti. Sicer pa je precej strog, pazljiv, izjemno natančen in med vožnjo pozoren na vse detajle.

Včasih je vozil kamion, zaradi česar si je najverjetneje tudi želel, da se naučim vozit z občutkom. Da bi vožnja potekala bolj fluidno in ne sunkovito. Tako bi se menjave prestav med vožnjo ne (za)čutile.

Rada sedim čim bolj zravnano in visoko, da imam pregled nad vsem

Vsakič, ko se usedem v avto, se skušam spomnit besed inštruktorja. »Varna vožnja, ni ravno prijetna vožnja«. Sedeži so res da udobni, niso pa to ravno fotelji, kjer se človek lahko razkomoti in si predstavlja, da sedi pred televizorjem. Težave naj bi imeli tudi s pripenjanjem varnostnih pasov, saj jih kot vozniki premalo zategnemo. Da o vožnji z eno roko sploh ne izgubljava besed.

Roke držim vedno na volanu, saj v njih nimam toliko moči. Sedež si vedno rada namestim precej naprej, kar moške voznike v družini precej moti, saj za mano nihče ne more sedeti na sedežu, brez, da bi ga prej prestavil. Rada sedim čim bolj zravnano in visoko, saj tako veliko več vidim. Želim si namreč imeti pregled nad vsem. Veliko je nepredvidljivih situacij in ne želim si biti nepripravljena, če bi do česa slučajno prišlo.

Če pomislim na svojo glavno vožnjo in jo primerjam z današnjo. Hm, verjetno bo kar držalo pogosto mnenje, ki pravi, »tako, kot voziš na glavni vožnji, ne voziš nikoli več«.

Ja, res je. Čeprav je minilo že 7 let, se mi zdi, kot bi opravila glavno vožnjo včeraj. Zaradi srečnega spleta okoliščin, sem lahko pred tem, že 2 leti, večkrat tedensko vozila osebni avto v družbi spremljevalca in s tablico L na vozilu. CPP in prvo pomoč se lahko opravi pred dopolnjenim 18. letom starosti, nato se opravi določeno število ur vožnje z inštruktorjem, čemur sledi vožnja z največ petimi izbranimi spremljevalci, kar sem jaz izpeljala v 2 letih. Pred glavno vožnjo pa sem tako opravila še nekaj ur vožnje z inštruktorjem.

V finalu tekmovanja smo imeli vožnjo, ki je zelo spominjala na izpitno vožnjo, vendar sem si tokrat pomotoma malo narobe namestila sedež, zaradi česar sem bila med vožnjo precej bolj »zategla«, saj sem sedela preblizu volana. Žal pa nisem zbrala poguma, da bi ustavila in popravila sedež, zaradi česar sem se med vožnjo počutila precej nelagodno.

Pogosto imam občutek, da voznikom smerokazi predstavljajo kar precejšen zalogaj.

Osebno jih veliko uporabljam, me pa zelo moti, če jih vozniki, predvsem v krožiščih, ne uporabljajo. Včasih čakam in čakam, medtem pa upam, da bo oseba uporabila smerokaz in bom jaz tačas lahko speljala, kar pa se pogosto ne zgodi. V kolikor se ne bi ozirala za smerokazi, bi lahko pogosto med čakanjem hitro »speljala«, ampak je vprašanje, kako bi se izteklo. Ravno zato vseeno raje počakam.

Prijatelji pravijo, da sem postala »nedeljski voznik«

Koliko ste kot voznica strogi do sebe in koliko do drugih?

Težko rečem, ampak zdi se mi, da vozim še kar v redu. Odkar sem prejela naslov najboljše mlade voznice Slovenije 2020, imam občutek, da moram na cesti še bolj pazit in se še bolj potrudit. Na sebi čutim izjemno veliko odgovornost. Že zaradi naslova moram biti dober zgled drugim in vozit po pravilih

Prijatelji me že opozarjajo, da vozim, kot bi bila »stara mama« ali »nedeljski voznik«, ker se na cesti nikamor ne premaknem. Tistih 50 km/h je včasih res težko vozit in zgodi se, da se hitrost hitro povzpne na 53 km/h. Sedaj, ko nehote vozim 49 km/h pa se počutim, kot da vozim prepočasi. Nekateri vozniki potem res niso ravno zadovoljni, ko se vozijo za menoj, ker opazijo, da vozim malo pod omejitvijo.

Med prehitevanjem po avtocesti, sem lahko precej »zgovorna«

Se pogosteje »pogovarjate« z voznikom, ki je za vami, ali več besed namenite vozniku, ki je pred vami?

Definitivno pa več misli in tudi besed namenim voznikom, ki vozijo za menoj. Precej »zgovorna« sem lahko predvsem med prehitevanjem po avtocesti. Razjezi me, ko se mi oseba, ki vozi močnejši avto, dobesedno že skoraj »zalepi« za moj avto, kar mi resnično ni všeč. V tistem trenutku res ne vem, kaj naj naredim? Naj pospešim in prehitevam kamion s hitrostjo že skoraj 160 km/h, ali naj ostanem pri hitrosti 130 km/h in med prehitevanjem dobesedno gledam v kabino avta, ki je za menoj? Določeni vozniki na cesti resnično nimajo potrpljenja.

Čeprav se trudim bit potrpežljiv voznik, se tudi jaz včasih razjezim. In kot vsi, imam tudi jaz kdaj svoje momente.

Pogosto premišljujem in si tudi predstavljam, da imajo vozniki za volanom tudi slab dan in morda zato lažje sprejmem, da naredijo na cesti kaj tudi nenavadnega.

Zakaj mladi vozite pod vplivom alkohola?

Imate občutek, da se mladi danes dobro znajdejo na cesti?

Osebno imam zelo različne izkušnje. So mladi, ki definitivno vozijo prehitro, kar se mi zdi zelo nevarno ravnanje, saj s tovrstnim načinom vožnje ogrožajo tako sebe, kakor tudi druge. Verjetno je vsak precej prepričan v lasten odziv in vsekakor verjame, da bo dobro reagiral, medtem, ko pa nihče ne ve, kako bodo reagirali drugi. Predvsem pa ne tisti, ki je »za« ali »pred« njim, kakor tudi ne ostali udeleženci v prometu.

Slišala sem, da še vedno veliko mladih vozi pod vplivom alkohola. To mi je povsem nerazumljivo. Se mi je že zgodilo, da na zabavi nisem pila alkohola. Vinjeni osebi sem takrat ponudila prevoz domov. Doživela sem zavrnitev. Oseba, se je raje usedla k drugemu, prav tako vinjenemu vozniku, kot je bil sam, samo zato, da ne bi kdorkoli drug vozil njegovega avta. Moji bližnji prijatelji vozijo kar previdno, čeprav včasih prehitro.

Različni so razlogi, zakaj se nekdo ravno v določeni starosti odloči za opravljanje vozniškega izpita. Različne so tudi želje in izkušnje glede vožnje. Radi vozite?

Ja, res je. Šele z izpitom v žepu lahko zares občutiš, kako zelo si svoboden. Če sem povsem iskrena, načeloma rada vozim, čeprav sem včasih tudi preveč lena, da bi vozila in raje pustim, da me drugi »vozijo«. Je pa res, da še nedolgo nazaj, nisem toliko vozila, kot vozim sedaj, odkar sem dobila za leto dni v roke novo Fordovo pumo.

Vožnja zame ni ravno tovrstni užitek, kot si rada predstavljam, da je za tiste, ki so resnično izjemno veliko na poti. Najsibodi zaradi službe, kakršno so si izbrali ali pa hobija.

Ne vem, če bi dovolj dobro reagirala v realni situaciji

Na tekmovanju ste se preizkusili tudi v nudenju prve pomoči. Ste mlada voznica, kar pomeni, da je od izpita minilo par let. Imate občutek, da se znanje o nudenju prve pomoči vtisne v spomin ali bi lahko naredili še kaj več? Reševalci se s tem srečujejo dnevno, mi, običajno vozniki, pa verjetno potihem upamo, da se ne bi znašli v situaciji, ko bi jo bilo potrebno nudit. Ne da ne bi želeli pomagat, vprašanje je, kolikšno je po vseh teh letih še naše znanje glede tega.

S sestro sva se pred dnevi pogovarjali ravno o tem. Prepričani sva, da bi morali glede tega še kaj narediti. Morebiti obnova znanja v razmaku nekaj let? Prvo pomoč sem opravila pred 9-imi leti in čeprav sem pred finalom malo pregledala literaturo, sem bila seveda skeptična, kako se bom odrezala. Koliko bom znala. Kaj pa mi je dejansko ostalo v spominu od takrat? Nekaj malega verjetno že, ampak ker se v to nisem poglabljala, saj tudi nisem iz medicinske stroke, so šle stvari kar v pozabo. Čeprav, če pomislim, mi je oživljanje kar nekako ostalo v spominu, ampak se mi zdi, da je to najmanj verjetno, kar se nam lahko zgodi. Rekla bi, da se v življenju pogosteje srečamo s kakšnimi prevezami ali obvezami.

Težave mi povzroča tudi pogled na kri. Verjetno bi v situaciji, ko bi morala pomagati, nehote naredila še več zmede, v kolikor bi na licu mesta, zaradi strahu in težav, ki jih imam » s krvjo«, še sama omedlela. Osebno v stresnih situacijah zelo slabo reagiram. Seveda se človek potrudi po najboljših močeh, ampak v kolikor zaradi strahu ali česarkoli drugega še sam »zablokira«, preostane zelo malo stvari, ki jih lahko naredi.

Na cesti so med nami tudi starejši, ki včasih precenjujejo svoje zmožnosti. Prepričana sem, da bi starejši, med njimi sta tudi moja babica in dedek, bili pripravljeni pomagati, vendar vprašanje je, koliko so se tedaj sploh posvečali učenju prve pomoči in kaj, če sploh kaj, jim je ostalo do danes v spominu? Današnji pristop izobraževanja je zelo defenzivne narave. Zelo se poudarja, kako je potrebno paziti na hrbtenico ponesrečenca, kar je seveda res, vendar se včasih ravno zaradi strahu pred morebitno napako zmedeš, saj se bojiš, da boš ravnal narobe in s tem naredil še več škode.

Izpolnjevanje spletnega vprašalnika je bil družaben dogodek

Prvo sito tekmovanja je bil spletni vprašalnik, sestavljen iz vprašanj s področja cestno-prometnih predpisov, avtomobilizma, prometne varnosti, delovanja AMZS in poznavanja prve pomoči.

Pri odgovarjanju preko spleta, sem si pomagala z internetom, saj so bila vmes tudi vprašanja, na katera bi se brez tovrstne pomoči in pomoči prijateljev težko prebila. V mislih imam vprašanje glede dolžine avtomobila določene znamke, ali kdo je direktor AMZS-ja, etc. Določena vprašanja so bila podobna tistim, ki sem jih nekoč že izpolnjevala (CPP), le da so bila tokrat bolj življenjska. Ker lahko vsak sodeluje večkrat in večkrat skuša odgovoriti na vprašanja, je verjetno glede »napredovanja« veliko odvisno tudi od sreče. Sestra in njen fant sta prav tako rešila vprašanja, vendar v izbor nista prišla.

Bil je pa to za nas vsekakor tudi družaben dogodek, saj smo se med reševanjem tudi pogovarjali, izmenjevali izkušnje, na glas premišljevali in včasih tudi skupaj sklepali. To je bila priložnost, da smo se lahko o teh stvareh tudi dejansko pogovarjali, ker je vprašanje, kdaj bi se drugače še lahko.
Vprašanja, ki so se nanašala na križišča in prednostne vožnje v njem, so se mi zdela resnično super. Bolj zahtevne narave pa so se mi zdela vprašanja vezana na razdalje, ki morajo biti upoštevane, v primeru, da želimo opozoriti na nesrečo, kajti tukaj je po mojem mnenju res veliko odvisno tudi od občutka in percepcije, ki ju ima človek. Zavedam pa se, da se to precej slabo sliši.

Zanimiva je bila vaja, ko smo se morali ustavit 30 m pred avtom, kar ni bilo ravno tako zelo preprosto. Pri razdalji, ki je zapisana na prometnem znaku, je potrebno upoštevat tako hitrost, kakor tudi specifiko cestišča, po katerem vozimo. Ali gre za ravno ali ovinkasto cesto. Včasih je res težko.

Vzvratna vožnja s pogledom na zadnjo kamero ni mačji kašelj

Najboljših 50 fantov in najboljših 50 deklet, se je uvrstilo v praktični del tekmovanja, v polfinale, ki je potekal v AMZS Centru varne vožnje na Vranskem.

V polfinalu nas je čakalo kar 9 nalog, izmed katerih je bila ena tudi nudenje prve pomoči. Dekleta smo se soočale z oživljanjem, fantje, če me spomin ne vara, pa so se spopadli z nezavestnim poškodovancem in preverjanjem dima v garaži, kjer naj bi bil človek.

Vsekakor me je na tekmovanju spremljala sreča, kajti v sklopu ene izmed vaj, smo vozili tudi »avtomatika«. In ker sem se v preteklosti že srečala s tovrstnim avtom, mi je bilo vsekakor lažje, kot morebiti tistim, ki so se z njim prvič srečali ravno na tekmovanju.

Vsak izmed nas je tudi navajen na »svoj« avto in usesti se v drug avto, ki ima med drugim tudi drugačne karakteristike, ni enostavno. Še posebej ne v trenutku, ko moraš poiskati zahtevane stvari in še to v odmerjenem času. To je bil kar precejšen zalogaj, tudi zame.

Bila je kot varna vožnja, s pridihom tekmovanja

Tudi slalom vožnja naprej, med količki, s povsem zatemnjeno zadnjo šipo in obemi ogledali, ter vzvratna vožnja izključno z gledanjem v kamero, je bil precejšen zalogaj. Zakaj? Zaradi zatemnjenosti je bila na preizkušnji naša zmožnost orientacije.

Vozili smo tudi terensko vozilo, ki je precej višje od vozila, ki sem ga navajena vozit. Zaradi tega nisem imela ravno najboljšega občutka, saj me je skrbelo, da se ne bi kje zaletela. Moja percepcija se je v tem vozilu precej spremenila. Smo pa imeli taisto vajo tudi v finalu, le da so bili tukaj stožci postavljeni širše.

Veliko je bilo tudi slaloma med stožci, kjer smo tudi glede na hitrost lahko preverjali svoje reakcije in odzivnost. Z dvema različnima avtomobiloma, kjer je enega bolj zanašalo kot drugega, smo se prav tako vozili po dveh različnih podlagah. Vozili smo tako avto z letnimi, kakor tudi zimskimi gumami. Preizkusili smo se tudi v manevriranju v trenutku, ko ti zadnji del avta zanese levo ali desno.

Varna vožnja, ki smo jo kot mladi vozniki opravili na Vranskem, je bila resnično koristna

Pred leti sem bila kot mlad voznik na varni vožnji na Vranskem in bila je res izjemno poučna in življenjsko bogata izkušnja. Z vsakim, ki sem govorila, je bil navdušen.

V vsakdanjem življenju se gume »držijo« ceste in nimaš tega občutka, koliko in kako lahko avto na spolzki cesti zanese. Tam pa resnično občutiš, kako lahko »letiš«. Vsak izmed nas ima idejo, kako naj bi reagiral, ampak v resnici nikoli ne veš, kako boš takrat reagiral. Zato je super, da imamo možnost, kjer lahko tudi sami, v praksi, v varovanem okolju poizkusimo, kako se znajdemo v teh razmerah in to še preden, se nam to dejansko morebiti zgodi.

Pričakovala sem, da se bodo tekmovalci resnično večkrat zavrteli ali da se jih bo več zavrtelo po mokrem, vendar smo se vsi kar dobro odrezali. Varna vožnja, ki smo jo kot mladi vozniki opravili na Vranskem, je bila resnično koristna.

Resnično občudujem šoferje, kako parkirajo prikolice

Kdaj ste bili sami nad sabo najbolj zadovoljni? V katerem delu tekmovanja ste bili ponosni nase in nad tem, kako super ste nekaj izpeljali?

Definitivno je bilo to parkiranje prikolice. S tem se tudi doma najbolj hvalim. Čeprav sem že od malega bila v stiku s prikolicami, ravno zaradi očetovega dela, sem morebiti samo 2x v življenju dejansko prikolico tudi parkirala. Prikolice gredo res povsem po svoje. Domače dvorišče je precej manjše od tekmovalnega predela in pred časom, ko sem že skoraj parkirala prikolico, sem opazila, kako bom še morala preparkirat avto. Resnično občudujem šoferje, kako parkirajo prikolice.

Pri sebi opažam, da ne premorem tolikšne prostorske predstave, da bi lahko takoj precenila, koliko cm me še loči od zidu ali ograje. To skušam izboljšat. Izpopolnit. V vsakdanjem življenju pa imam večje težave z bočnim parkiranjem. Že oče me je opomnil, da se bomo v prihodnje malo bolj resno lotili učenja bočnega parkiranja.

Kot študentka arhitekture in bodoči arhitekt, verjetno povsem drugače gledate na parkiranje, parkirišča in ceste, kot lahko nanje gledamo in jih doživljamo ostali vozniki. Parkirni boksi so večinoma preozki, stebri in zidovi pa okrašeni z različnimi barvami, ki jih mimogrede in povsem nehote pustijo za seboj vozniki.

Ja, vsekakor. Tudi sama skušam, če govoriva o garažnih hišah, nanje gledat z drugačnimi očmi. Želim si namreč ugotovit, kako so drugi rešili težavo s prostorom in želenim številom parkirnih mest, ter kaj deluje dobro in kaj ne. Pogosto je na delu tudi optična prevara.

Kar se pa tiče barv, nehote »puščenih« na stebrih, se po svoje niti ne čudim. Seveda so določeni predpisani standardi, vendar vsakič znova, ko rišeš parkirišča, negoduješ in se sprašuješ, zakaj delajo tako dolge in ogromne avtomobile, ki zasedejo veliko prostora. Okoli stebrov in izvozov iz parkirnih hiš so pomembni zavoji, ki res vzamejo veliko prostora. Prostora je, kolikor ga je. Avtomobilov je vedno več, prav tako so vedno daljši in tudi širši, kar pomeni, da prvotni standardi postajajo počasi že tesni.

Fascinantno, kaj vse naši možgani v prometu koordinirajo

Če pomisliva, kaj vse se na cesti dogaja in tovrstno dogajanje primerjava z nezgodami, si seveda želimo, da bi jih bilo manj, ampak ne glede na to, se mi zdi, da se v prometu še kar dobro znajdemo. Da naši možgani kar dobro vse to koordinirajo.

Ja, res je. Ravno z očetom sva se pred kratkim pogovarjala, koliko močan računalnik bi potrebovali, da bi vse to skoordiniral, kar naredijo naši možgani. Če pogledava v mestih, kjer sta 2 pešča, 3 kolesarji, avtobus, ki ravno speljuje, medtem, ko avto zavija, hm. Res se mi zdi to fascinantno, da vse to dogajanje dejansko kalibrirajo naši možgani.

Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu glede tekmovanja?

Zavedanje, da resnično ne vemo, kako bomo reagirali v primeru nesreče. Nekaj je teorija, nekaj drugega pa je potem praksa. Ko prideš tja in si sam. Prepuščen sebi, znanju in spretnosti, ter skušaš narediti največ in najboljše, kar lahko.

Izkušnja vožnje z različnimi avtomobili, kjer lahko vidiš in občutiš njihove razlike. Vsak je namreč tako zelo drugačen, da si težko predstavljaš, kje se kakšen začne in kje konča. Pa tudi kakšne so njihove omejitve.

Obračanje v garaži je bila tudi svojevrstna izkušnja. Vedno se namreč znajdemo v situaciji, ko je cesta prazna, ko smo v garaži in tik na tem, da začnemo obračat, pa se naenkrat nekje nekdo pojavi. Ali pa preprosto ni nikogar in je vse tako zelo ozko, da lahko mimogrede kam »butneš«. Na tekmovanju smo lahko to doživeli brez strahu, da bi povzročili škodo na avtu.

Morda kakšen nasvet za vse, ki premišljujejo, da bi se drugo leto morebiti tudi sami prijavili na tekmovanje?

Naj se skušajo maksimalno skoncentrirat na vožnjo, čeprav je na koncu marsikaj odvisno tudi od sreče. Za reševanje nalog nisem prepričana, da lahko kaj veliko pomaga kakšna posebna priprava, saj so vprašanja vsakič drugačna.

Generalno gledano se mi zdi, da so tehnične rešitve, specifike in prostorska perspektiva nekako bližje moškim, kaj drugega pa je bolj v domeni nas, žensk. In čeprav so bile nagrade ločene, sem dobila občutek, da so prednosti, ki jih imamo, najsibodi vezane na spol ali vzgojo, na tekmovanju naredile določeno razliko.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: arhiv Petre Prašnikar, AMZS