Simona Pirc Jenko, šahovska učiteljica: “Šah je v prvi vrsti druženje in urjenje možgančkov”

Ker sem izvedel, da namerava poučevati šah v svoji šahovski šoli in to preko spleta, sem se odločil, da je čas, da jo spozna obča javnost. Spraviti se k šahu, kompleksni in zapleteni igri, in ga spraviti na splet, ni mačji kašelj.

Na obisk sem se odpravil k Simoni Pirc Jenko, človeku z veliko začetnico, ki ima sloves, da pomaga soljudem, sicer pa za svoj največji dosežek šteje prekrasno družino. Nerada se pohvali, toda v svoji zbirki uspehov ima tudi diplomo iz socialnega dela, več kot leto pa se ob njenem imenu piše tudi »magistra prava«.

Ko se z veliko radovednosti pripeljem na Simonino dvorišče, me iskrivo pozdravita njena otroka, starejši izmed njiju, Anej, pa mi pove, da bo mami takoj nared. In res se kmalu spusti po stopnicah in sedeva na verando.

Simona, za začetek me zanima, kaj te je pripeljalo ravno k šahu? Zakaj ne na primer tarok ali pa kak poker, ki še dandanes oba veljata za popularni družabni igri?

To se je zgodilo po naključju, mogoče mi je bilo usojeno. Moja razredničarka nam je v drugem razredu povedala, da vodi šahovski krožek in da naj se pridružimo. Večina se nas je res vpisala. Po zaključeni prvi uri sem se odločila, da moram to igro imeti tudi doma in še isti dan sem pisala pismo Miklavžu. To so bili še tisti časi, ko ni bilo za vsakim vogalom trgovine, kjer bi prodajali šahovske garniture po nekaj evrov.

O tem, ali sem bila dovolj pridna, se ne spomnim, vem pa, da mi je prvi dobri decembrski mož prinesel magnetno šahovnico, ki jo hranim še danes.

Družabna igra je zato, da ljudi druži, in to sem dala svoji družini in prijateljem tudi jasno vedeti. Vsi so se bili malodane prisiljeni igrati šah z menoj (smeh, op. a.). Če ga niso znali, sem jih pa naučila. Čez nekaj mesecev sem prvič nastopila na prvenstvu in, če se ne motim, sem zmagala kake tri od devetih iger. Nekaj sem remizirala in veliko iger izgubila, ampak rekla sem si, da naslednjič bo pač boljše.

Torej si si izbrala šah … Kolikor mi je znano, si šahovski mojstri običajno ustvarijo ožji krog igralcev, ki jih bodo trenirali, in te izpilijo do kraja. Ti si, kolikor vidim, ubrala drugačno strategijo in v svoje vrste vabiš vse osnovnošolce. Kako to?

Šahovske turnirje sem obiskovale kot majhna deklica, potem kot najstnica in nato me je minilo. Igrala sem predvsem med vikendi in igre so bile dolge in vedno je bil prisoten nek pritisk. Nato sem začela igrati za razvedrilo. Svoje izkušnje sem potisnila ob stran in igrala povsem povprečno igro. V drugem letniku študija sem tako igrala šah v vrtcu, kjer sem občasno delala preko študentskega servisa. Kar naenkrat – tako iznenada – mi je vodja vrtca sporočila, da je moje igranje omenila ravnatelju osnovne šole in da bi želel govoriti z menoj. Kar odneslo me je na sestanek in vse sva se dogovorila. Vržena sem bila v vodo in primorana zaplavati. No, manj razveseljiva novica pa je bila, da so krožek obiskovali zgolj trije učenci iz osnovne šole in ena deklica iz vrtca. Ravnatelju in vodji vrtca sem predlagala, da napišem novo vabilo in prijavnico. V mesecu marcu smo opravili vpis in od takrat dalje sem takšne prijavnice pisala vsako jesen naslednjih deset let. Število vpisanih se je povzpelo na osemdeset in našli so se tudi izjemno talentirani igralci, ki pa so potrebovali turnirje in veliko teoretičnega znanja. Take igralce sem z veseljem predala šahovskim društvom, ki se vsakemu posamezniku precej posvetijo. Podobno strategijo nameravam ubrati tudi zdaj, saj sem prepoznala, da je šah v prvi vrsti druženje in mentalno razvijanje, šele nato pa pride gola profesionalnost.

O tem, ali sem bila dovolj pridna, se ne spomnim, vem pa, da mi je prvi dobri decembrski mož prinesel magnetno šahovnico, ki jo hranim še danes.

Simona, vsem nam je jasno, da je šah zahtevna igra. Znano je, da je interdisciplinaren; povezujejo ga z matematiko in logiko. Imaš občutek, da je pomembno, da imajo udeleženci tvoje šahovske šole neko predznanje ali pa posamezne predispozicije?

Nobenega znanja in predispozicij ne potrebujejo, ker če ga imajo, potem so pripravljeni za nabiranje posebnih šahovskih točk, ki se imenujejo »rating točke«. Trenutno poučujem šahovski krožek na Osnovni šoli Marije Vere in z njimi bomo šli na vsa razpisana šolska tekmovanja, če bodo koronaukrepi dopuščali izvedbo.

Sicer pa imam sama druga merila za merjenje napredka v igranju. Torej bistveno je, da otrok igra šah, ker tako želi in ga igra veseli. Lahko seveda tudi iz samega dolgčasa ali pa zato, ker pač nekaj mora početi.

Ali se ti zdi poučevanje šaha bolj delovna naloga kot vsaka druga ali bolj poslanstvo?

Poučevanje šaha ne more biti samo delovna naloga. Ob igranju šaha moraš imeti entuziazem, nad igro moraš biti navdušen, istočasno pa moraš svoje varovance tudi česa naučiti. Če torej izhajam iz tega, je šah bolj poslanstvo. Je pa prvič tudi delovna naloga, saj je jasno zaveden tudi v moji pogodbi o zaposlitvi (smeh, op. a.).

Iz tvojega življenjepisa gre razbrati, da si diplomirala iz socialnega dela, magistrirala pa iz pravnih ved. Se ti zdi, da so si socialno delo, pravo in šah v čem enaki?

Med njimi obstaja smiselna povezava. Torej najprej sem osvojila šahovsko igro, nato sem bila vzgojiteljica in nato učiteljica in sledilo je delo socialne delavke, čisto na koncu pa je na vrsto prišlo še pravo.

Šahovsko znanje je torej možno uporabiti tudi v drugih strokah, ker gre za nek dodatek v generični zbirki življenjskih sposobnosti. Pri igranju se naučiš lotevati problemov in tudi potrpežljivosti ob zavedanju, da je velika verjetnost, da boš prej ko slej uspešen, ker si se naučil sprejemati odločitve in tveganja za poraze. Znaš tudi razmišljati o vsakem položaju in ugotavljati prioritete, kaj je bolj in kaj je manj pomembno. Postaneš zavestno aktiven, kar se zavedaš, da se iz pasivnosti razvije strah in potem te čaka reševanje nastale situacije.

Simona k šahu pristopa na domiselne načine; za učenje šaha preko spleta bo tako uporabila magnetno šahovnico lastne izdelave.

Simona, za konec mi z eno besedo razkrij, kaj ti je pri poučevanju šaha najpomembnejše. Kaj igrá pri urah šaha največjo vlogo?

Najpomembnejša je potrpežljivost, da znaš počakati na pravo priložnost.

Najlepša hvala za pogovor in prijetno kramljanje, Simona. Želim ti veliko uspeha s tvojo šahovsko šolo.

Hvala tudi tebi. Ta pogovor je tudi zame zelo pomemben, ker je z njim narejen spet nov korak za prepoznavnost igre.

Povabilo v šahovsko šolo

Simona vabi vse navdušence nad druženjem, razmišljanjem in urjenjem možganskih celic v svojo šahovsko šolo, ki trenutno zaradi koronarazmer poteka v spletnem okolju. Dobrodošli so vsi osnovnošolci, izjemoma pa tudi starejši predšolski otroci in dijaki. Več informacij lahko pridobite v spodnjem vabilu ali pa s klicem na njeno telefonsko številko 041/991-969 oziroma z elektronskim sporočilom na naslov sahovsko.ustvarjanje@gmail.com.

Avtor intervjuja: Rok Učakar Grašič; Foto: Rok Učakar Grašič

Komentarji uporabnikov
Tagi