Pa zapojmo eno po domače …
Topli pomladni dnevi, zadnji majski dan, ki mu po ljudskem izročilu pravimo kar mesec ljubezni, je pri nas, v našem Vrtcu Urša, v enoti Mavrica zasijal in nagajivo vabil na skupno druženje. Po dolgem času, skorajda treh letih strogih epidemioloških ukrepov, smo ponovno v goste dobili moški pevski zbor upokojencev Janez Cerar iz Domžal.
Zbrano moško petje ljudskih pesmic pod dirigentsko roko zborovodkinje gospe Marike Haler, je navdušilo otroke in vse strokovne delavce. Zbrano poslušanje, pripevanje k starim ljudskim pesmicam, kot so Izidor ovčice pasel, Jaz pa pojdem, Mož poseje repo in mnogo drugih, je na marsikateri obraz privabilo prijeten nasmeh. Naš prostor je obsijala dobra volja in bučni aplavzi, prijazne besede, nagovori, tudi zanke in uganke in seveda ni manjkal tudi meh harmonike gospoda Braneta.
To ni bil navaden koncert – bil je koncert medgeneracijskega druženja, ko smo drug drugemu z lepo pesmijo namenili delček veselja. Kdor poje, zlo ne misli in da je dobra volja najboljša in sreča ena velika vreča, so dokazali tudi otroci s strokovnimi delavci skupin metuljčki, polžki, gosenice, pikapolonice, krtki in miške, ki so po svojih najboljših močeh zavriskali in zapeli ter se na naš, otroški, a preprost način zahvalili za trud in čas, ki so nam ga pevci namenili z obiskom.
Poslovili smo se ob koračnici Naša četica koraka, si pomahali v slovo, v upanju, da naše tradicionalno druženje ponovno doživimo čez leto dni.
Čas je zlato – zlati pa so tudi trenutki, ko se zavedamo, da je ljudska pesem temelj naše domovine, ki jo moramo skrbno negovati in ohranjati.
Hvala Vam, da lahko skupaj z Vami pišemo in rišemo te čudovite trenutke!
Zapisala: Andreja Ropotar Jagodic, vodja enote Mavrica
