Slovenska ljudska pesem se je razvila iz preprostih ljudskih napevov, ki so se sčasoma nadgrajevali, spreminjali in nato oblikovali v mnogotere različne napeve. Tako razlago zasledimo na wikipediji. V 19. in 20. stoletju smo tako Slovenci imeli že zelo velik izbor ljudskih pesmi (prav tam). Pesmi so po raznih krajih Slovenije prevzemale besedišče z dialektom krajevnega jezika in tako je nastajala večja pestrost ter svojski zvok pesmi.
Ljudska pesem živi tudi pri nas v Krtini, v Vrtcu Urša, enoti Mavrica. Da najde svoje mesto, poskrbijo moški pevski zbor Janeza Cerarja iz Domžal pod vodstvom ga. Marike Haler .
Tudi tokrat, že drugič v tem šolskem letu, so nas razveselili z urbanim prepevanjem, urejeni od glave do peta in s slamnikom na glavi. Predani ljudski pesmi skrbijo in seznanjajo najmlajše. Nekatere pesmi slišimo prvič, zato še bolj zavzeto prisluhnemo njeni vsebini, saj nam ga. Haler pogosto postavi zanke in uganke ter vprašanja na katera odgovorimo s skupnimi močmi.
Najbolj smo veseli, ko lahko zapojemo skupaj z njimi ljudske pesmi, ki smo jih že usvojili. Trudili se bomo, da bo ljudsko prepevanje odmevalo tudi iz našega vrtca in tako dopolnjevalo in bogatilo slovensko ljudsko izročilo.
Veselimo se ponovnega snidenja, hkrati pa si želimo, da ostanejo nasmejani, srčni in zdravi še naprej. Naj živi ljudska pesem!
Avtor: Andreja Ropotar Jagodic, vodja enote Mavrica; Foto: Andreja Ropotar Jagodic, vodja enote Mavrica
