Jaz pa pojdem na Gorenjsko
Najstarejša skupina otrok Vrtca Urša, enote Mavrica, smo se v ponedeljek odpravili na potep. Vandrali smo na Gorenjsko. Izbrali smo čudovit sončen dan in se vrnili z lepimi vtisi in spomini.
Prvi naš cilj je bil obisk Letališča Brnik. Že ob prihodu smo videli kako so vzletala in pristajala letala. Parkirišča in terminali so bili polni potnikov. Ugibali smo kam vse so namenjeni in od kje vse se vračajo. Nekaj letal je že čakalo na vzletni ploščadi, nekaj jih je čakalo na pregled in servis. Pot nas je zanesla tudi v Center za nadzor zračnega prometa, kjer smo navdušeno prisluhnili razlagi reševanja z vojaškimi helikopterji, si ogledali njihovo reševalno opremo, ki jo potrebujejo vojaki. Domišljali smo si, da smo del pogumnih fantov in deklet tudi mi, ko smo si oprtali težke nahrbtnike in neprebojni jopič.
Poslovili smo se in pot nadaljevali na Spodnji Brnik, kjer smo si ogledali Kmečko – čebelarski muzej, ki sta ga pred leti odprla lastnika domačije, gospod Franci in Ančka Strupi. Gospodar je bil ta dan odsoten, pa vendar v mislih z nami. Vsa navodila je predal svoji ženi, na pomoč pa je priskočila tudi njuna hči Tadeja. Z nasmehom in dobro voljo sta nas sprejeli v muzej. Ob vstopu smo si z malim zvončkom zaželeli veliko željo, ob izstopu pa pozvonili na veliki zvon, ki izpolni male želje. Muzej v sebi skriva stare predmete, ki se jih morda spomnijo še naše babice in dedki; videli smo tudi staro čevljarsko orodje, krušno peč in gorenjsko narodno nošo, v čebelarskem delu, kjer so razstavljeni predmeti za pomoč pri čebelarjenju pa nas je pričakal tudi medved. Čeprav rad čebelicam vzame med, je bil do nas zelo prijazen. Zanimivost muzeja je tudi stena, kjer lastnika zbirata kozarčke medu iz vsega sveta. Muzej živi tako srčno kot njuna lastnika. Po ogledu smo se v prostoru za goste posladkali z medom in slastnimi krofi in rogljički ter domačim čajem. Kar nismo se mogli posloviti. Obdajala nas je toplina in hvaležnost. Ob odhodu je prav vsak izmed nas prejel tudi kozarček medu – za zdravje. Vabljeni na domačijo vsi, res je čudovito.
Ura je odbila poldne, ko smo se ustavili tudi pri gasilcih Prostovoljnega gasilskega društva Sp. Brnik – Vopovlje. Gospodarja Boštjan in Simon sta prijazno odprla vrata in razkazala gasilsko opremo in vozila, najbolj pa nas je presenetila gasilska čelada polna sladkih bonbonom. Mar je bilo to samo za nas ali imajo gasilci res take čelade, pa presodite sami. Poleg gasilskega doma, smo si ogledali tudi gradbene stroje. To pa je bilo veselje.
Kosili smo na moji domačiji, kjer sta mi na pomoč priskočila moja starša, se okrepčali in pot nadaljevali proti Gradu Strmol, ki nas je s svojo bogato zgodovino in okolico vabil medse. Tu je bil tudi končni cilj našega izleta, tu smo se odpočili na igralih in zbrali še zadnje moči za vožnjo nazaj proti naši Mavrici.
Čaroben dan je bil in verjamem, da si ga bomo shranili v spomine. Hvala vsem, ki ste nam ga obogatili, nas sprejeli medse in svoje znanje delili z nami.
Naj se izpolnijo želje malega in velikega zvončka. Če jih imate tudi Vi, potek veselo vandrajte proti Gorenjski. Verjemite mi – lepo je tam.
Avtor: Andreja Ropotar Jagodic, vzgojiteljica in vodja enote Mavrica; Foto: Andreja Ropotar Jagodic
