Čarovnice in vlaki smrti
Da je čas relativen, smo spoznali udeleženci izleta v Gardaland, saj se je enourno čakanje v vrsti za vožnjo z raptorjem zdelo kot večnost, vožnja z njim pa je trajala le en – adrenalina poln – trenutek.
Celoten avtobus prav nič zaspanih, prijetno vznemirjenih Rovljanov je dan reformacije preživel malo drugače. Namesto rezanja buč in branja Trubarjevega Katekizma smo dan preživeli v sončni Italiji, kjer smo ob vratolomnih hitrostih rezali zrak in brali zemljevid pustolovščin, ki so nas čakale.
Dan smo začeli zgodaj, saj smo ob 5. uri že mahali Rovam v slovo. Najprej v tišini in počitku, kmalu pa že ob glasbi in prepevanju, smo vznemirjeni opazovali neskončne italijanske ravnine. Vožnja je minila, kot bi mignil, in že smo v rokah držali vsak svojo vstopnico. Še skupinska slika za lokalno glasilo in za spomin, potem pa smo se pomešali v množico. Pa je množica morda kar malo premil izraz, saj nas večina še ni doživela obiska Gardalanda v njegovi polni zasedenosti. Presenetilo nas je, ko smo se v skodelici vrteli skupaj z vampirjem in v kinu sedeli ob čarovnici, saj nismo vedeli, da se v Italiji večina našemi za noč čarovnic. A kaj kmalu nismo več niti opazili sekiric in drugih ostrih predmetov v glavah mimoidočih, saj je bil celoten park poln strašnih buč, okostnjakov, krst in podobnih strašnih prizorov.
Bili smo precej raznolika druščina: od takih, ki izbirali doživetja po svoji višini, do takih, ki jim je bila bolj pomembna višina, na kateri se bodo znašli. Najmlajši so uživali v kraljestvu Pujse Pepe, pilotirali letalo, jahali konjičke in obiskali drevo, v katerem živi Prezzemolo, po naše Peteršiljček. Malo starejši smo obiskali Atlantido, se vozili po reki v džungli, obiskali mamute in si na letečem otoku ogledali razgled na Gardaland in širšo okolico. Najpogumnejši pa so si privoščili povišan srčni utrip na raptorju, v črni luknji in pri prostem padu, kjer tvoj želodec ostane nekaj metrov višje od tebe.
Čeprav smo imeli s seboj precejšnje zaloge priboljškov, smo se kljub temu po napornem dnevu morali okrepčati na stojnicah, kjer so ponujali palačinke, burgerje, sladoled in dnevu čarovnic primerne čarobne napoje. Oborožili smo se tudi s spominki in z magneti, ki nas bodo še dolgo spominjali na ta veselja poln zaključek oktobra.
Ko je padel mrak, so vsi grozljivi prizori dobili še bolj zlovešč pridih, zato nam je bilo kar malo žal, da smo se morali vrniti proti domu, čeprav je bil park odprt kar do polnoči. Utrujeni in polni lepih vtisov smo popadali na sedeže, najprej nekaj minut veselo izmenjavali vtise in ideje za naslednji obisk, kmalu pa je v avtobusu postalo neverjetno tiho. Ko smo se sredi noči vrnili nazaj na Rova, smo se vsi strinjali, da smo se imeli super!
Hvala TKD Rova in Turistični agenciji Kompas za organizacijo izleta (pssst, menda ga zelo kmalu ponovimo!) ter vsem udeležencem za enkratno družbo.
Avtorica: Tadeja Poljanšek; Foto: TP, AMU, ARU
