Bi radi oživeli umetnino? Učenci so to naredili izvrstno

Verjetno ste jih že opazili. Morda celo občudovali. Se o njih pogovarjali. Najdete jih v muzejih. V knjigah o slikarstvu ali kot replike na plakatih. Klaudija Košenina je mlada in energična učiteljica likovne umetnosti, ter strastna ljubiteljica slikanja, ki je s pomočjo preprostega, vendar izjemno kreativnega projekta, skušala učence tretjega, četrtega in petega razreda majhne podružnične šole Vrh nad Laškim, OŠ Primoža Trubarja Laško, nagovoriti k ustvarjanju v času, ko se teža šolanja na daljavo že občuti. “Zdela se mi je resnično krasna ideja za moje učence v trojnem kombiniranem oddelku. Takoj, ko sem prejela prvi izdelek, sem ostala brez besed. Fascinirale so me podrobnosti, ki so jih učenci opazili”.

Kaj se lahko naučimo od otrok, ki (obogateni) z domišljijo, pozornim opazovanjem, izjemnim smislom za detajle, ter kreativnostjo, skušajo narediti največ kar lahko? Tudi na način, da zaprosijo babico za predmet, ki ga sami doma nimajo? Vsekakor ogromno.

V večini primerov je šlo za predmete, ki so del našega vsakdanjega življenja, le da jih zaradi raztresenosti in vpetosti v dnevni vrvež, nekako ne opazimo. Jim ne namenimo posebne pozornosti, saj jih imamo za samoumevne.

Veliko je lepih umetnin. Tudi slovenskih. “Ko sem jih skušala v sklopu likovne umetnosti na daljavo, približat učencem, sem opazila, da je bil to svojevrsten projekt. Umetnost razpolaga s široko paleto navdihujočih možnosti, ob katerih lahko otroci resnično uživajo.

Učenci so skušali oživeti umetnine znanih slikarjev. Resnično so se potrudili z opazovanjem in reproduciranjem detajlov. Dvanajstim učencem sem tako dodelila umetnine, ki so prišle v ožji izbor, saj sem pri iskanju in selekcioniranju le teh upoštevala občutek, ki sem ga ob njih imela. Ali jih bodo lahko učenci začutili in jim bodo blizu. V ožji izbor je tako prišlo 12 umetnin, ki so jih učenci nato reproducirali.”

V marsičem nam tehnologija priskoči na pomoč, vendar nas sočasno prikrajša za izkušnjo, ki bi jo brez njene uporabe lahko doživeli. Včasih smo v želji po dodatnih informacijah brskali po knjigah, danes namesto nas in za nas, tovrstno raziskovanje opravijo aplikacije. Včasih se sprašujem, ali sploh zmoremo in znamo narediti še kaj tako zelo posebnega, nenavadnega, fascinantnega in preprostega in še to z minimalno uporabo tehnologije

Iskala sem informacije o Pablu Picassu in zagledala podobo Fride Kahlo. Desno od slike je bila podoba gospe, ki je reproducirala njeno znano delo, njen avtoportret. V sekundi sem vedela, da je to to. “Super ideja za moje učence”, sem pomislila. Začela sem iskati, ali morebiti kaj takega že obstaja in našla izziv, ki ga je ponudil muzej v tujini, vendar je bil namenjen odraslim. Globoko v sebi sem upala, da bodo moji učenci navdušeni. In res je bilo tako. Umetnine sem zbirala sama in to glede na karakteristike učencev. Skušala sem si predstavljat, katera bi po značilnostih lahko bila všeč posameznemu učencu ali bi ji/mu lahko bila blizu. Otroke spremljam že 5 let, nekatere celo učim že 3 leta in zdi se mi, da jih kar dobro poznam. Za učence sem pripravila projekcijo, jim nato vse razložila, predvsem pa sem jih opozorila na detajle. Iskreno me je zanimalo, kako bodo umetnino doživeli in katere podrobnosti bodo opazili. Podrobnosti, ki bi jih morebiti ob tem, če bi jim repliko samo pokazala, ne opazili. Jih spregledali. In na koncu me je fasciniralo, kaj vse so opazili. Obliko prstanov. Predmeti, ki so bili na mizi. Ko sem dobila prvi izdelek, sem ostala brez besed. Samo čudila sem se. Sama pri sebi sem si mislila: “Kakšna slika, ena a”.

Nekaj so naše predstave, ki pa ni nujno, da v celoti definirajo kasnejši izbor. Ali ste sami naredili kombinacije ali ste prepustili končno odločitev učencem na način, da je lahko vsak sam izbral sliko, ob kateri se je počutil najbolj nagovorjen?

Odločala sem se med dvema opcijama. Ali naj, ne glede na mojo predstavo, dopustim možnost učencem, da si še sami izberejo fotografijo z opcijo, da več učencev izbere ena in isto fotografijo ali pa vsakemu dodelim svojo? Premišljevala sem, da bo zanje največje presenečenje, če ne bodo vedeli, kdo je prejel katero sliko.

Pogumna odločitev, ki sočasno nakazuje tudi na dobro opazovanje in poznavanje karakteristik posameznih učencev. Kar je izjemno pohvalno.

Komaj sem čakala, da bom lahko videla njihove očke, kaj vse bodo rekli. Zanimalo me je, kako so se počutili ob pripravljanju umetnine. Med izbranimi slikami je bila tudi mlekarica in nekako sem čutila, kdo bi se ob tej sliki lahko počutil morda malce nelagodno, sočasno pa sem tudi vedela, ob kateri bi se taista oseba lahko počutila super. Kar nekaj časa je trajalo, da sem izbrala prava dela. Nato so učenci preko spletne učilnice prejeli izbrano sliko. Sami so nato iskali možnosti, kje bi lahko doma ali v okolici našli prikazane rekvizite in tukaj so se resnično izkazali. Res imam rada učence, njihov način razmišljanja in ustvarjanja.

Na spletu so se pojavile umetnine, ki so jih za projekt: “Ko umetnine zaživijo”, naredili učenci. Odzivi so bili fenomenalni. Kako pa so se na projekt odzvali učenci?

Ja, z učenci smo preko Zooma vse predebatirali. Osebno je bil zame to najlepši del, kajti skupen ogled in vzporedni pogovor sta lepo zaokrožita projekt.

Včasih likovna umetnost ni bila ravno na prioritetni listi predmetov, katerim bi se namenila posebna teža in pozornost. Kot predmet je bil precej v ozadju, čeprav je ravno umetnost hraniteljica naše zgodovine in kulturne dediščine. V njej so zapisani dosežki, razmišljanja ter doživljanja številnih kultur iz različnih obdobij. V Sloveniji je veliko lepih stvaritev, ki bi jih lahko potegnili iz naftalina in jih pogledali z novimi, drugačnimi očmi. Umetnost namreč dopušča izjemen manevrski prostor za kreativnost in svobodo.

Umetnost se sicer res nekako na daje v ospredje. Se je v šolskih krogih ravno ne promovira, izpostavlja, ampak vseeno se lahko marsikaj naredi. Likovna umetnost res dopušča več svobode. So teme, poglavja, preko katerih se lahko otroke uči tiste ključne stvari. Predvsem pa je pomembno, da v otrocih gojimo ljubezen do ustvarjanja, do umetnosti. Da spoznajo tiste ključne kulturne ustanove in galerije, ki jih imamo pri nas.

Umetniški izdelki so izrazna sredstva, s pomočjo katerih se lahko oseba, ki jih dela, izrazi. Gre za način, da lahko nekaj o sebi sporočimo nekomu drugemu in še to na način, ki nam je blizu.

Pri nas imamo zelo radi umetnost. Veselimo se je in občutek imam, da je veliko odvisno od učiteljice. Od odnosa, ki ga ima do predmeta. Meni je umetnost resnično blizu. Me navdušuje. Verjetno tovrstno ljubezen in navdušenje prenašam tudi na svoje učence.

Ko govorite o umetnosti in učencih, se Vam resnično iskrijo oči in na obrazu se Vam prikaže pristen nasmeh sreče. Tisto prisrčno navdušenje. Leto je naokoli in čeprav je šolanje na daljavo še precej prisotno, je danes s pridobljenimi izkušnjami marsikaj že nekako lažje, kot je bilo na začetku?

Začetka smo se resnično zelo lovili, saj nismo natančno vedeli, kako in kaj. Letošnje šolsko leto pa je potekalo malo lažje. Pričeli smo razmišljati malce širše in iskali možnosti, kaj še bi lahko učenci počeli doma, razen barvanja z barvicami, saj niti niso imeli vsi pri roki drugih likovnih materialov. Simpatičen projekt je bil “Virtualni sprehod po spletnem muzeju”, ki sem si ga zamislila kot sprehod po obdobjih. Uporabila sem ga tudi pri petošolcih in sicer pri predmetu družba, ko so spoznavali zgodovinska obdobja. Pripravila sem sobe, kamor smo vstopili z virtualno vstopnico. Skupaj smo si pogledali notranjost sob in specifike obdobij, ki so jih le te “ponazarjale”. V vsaki sobi je bila tudi ena likovna naloga, s pomočjo katere so učenci na zabaven način spoznavali muzeje. Glede na to, da so bili muzeji še zaprti, je bil to način, da smo jih lahko približali učencem. Skušali smo jim ponuditi kar se da največ možnosti, potem pa se je vsak odločil sam. Možnosti za kreativnost je bilo tudi na daljavo kar veliko.

Tako majhni otroci nimajo kompliciranega pogleda na to, kar vidijo. Na stvari gledajo pristno in iskreno. Res pozorno opazujejo in zelo veliko detajlov vidijo. Iz ene takšne naloge, se lahko potegne ven veliko zanimivih naukov in načinov. Tudi kako otroci vidijo in spoznavajo barve.

Otroški pogledi so drugačni. Obogateni z veliko domišljije, nas lahko marsikaj naučijo.

Se strinjam. Otroci so res posrečeni. Tudi v primeru naloge so dokazali, kaj vse so opazili in kaj vse našli doma. Čisto preproste vsakodnevne predmete, ki jih morda uporabljajo ali pa tudi ne. Nekatere so si tudi sposodili, najsibodi od mame, dedka ali pa babice. Nekako so se znašli. Občutek imam, da se starinski predmeti na podeželju lažje opazijo, saj so jih morebiti še nedolgo tega tudi uporabljali. V mislih imam vaze, slike, kakšne mize. Res so uporabili luštne stvari, s pomočjo katerih so se kar se da skušali približat originalu.

Morebiti pa bi lahko bila to iztočnica za projekt, s pomočjo katerega bi lahko otroci z likovnimi izdelki izrazili svoje videnje in doživljanje “lockdowna”. Namreč, zanimivo bi bilo opazovat, na kakšen način bi otroci doživeto prikazali?

Bilo bi zelo zanimivo. Decembra, ko smo ustvarjali okraske in se pripravljali na zimo, smo se tudi veliko pogovarjali in snovi je bilo manj. Zaradi nastalega vzdušja, je bila motivacija precej večja, kot je danes. Občutek imam, da je motivacija v zadnjem času kar opazno upadla. Zato se mi je zdel projekt ravno pravšnji, za razbremenitev in zabavo.

Ko sem v četrtem razredu opazila, da jim je malce ugasnila tista začetna iskrica in da so postali malo manj energični ter motivirani, sem pomislila, da bi učenci izbrali uro, ki bi jo preživeli na še malce drugačen način. Soglasno so se odločili, da bi radi kuhali. Doma bi tako pripravili jedi, ki bi jih nato predstavili sošolcem. Bila je ideja zapakirana na malce drugačen način, kar jih je zelo dvignilo. Pustila sem jim možnost odločitve in nisem mogla verjeti, kako soglasno so izbrali kuhanje. V petem razredu pa so si zaželeli, da bi sami naredili svojo sestavljanko.

Mi smo majhna šola. Učenci so resnično zelo pridni, delovni in pa ustvarjalni. Vedno radi pomagajo tudi pri urejanju okolice.

Imate v mislih že kakšen nov projekt?

Ko sem po končanem projektu raziskovala vsebino oživitve umetnin v tujini, sem ugotovila, da so tovrstni projekt v preteklosti že izpeljali. Čeprav nismo bili prvi, si želim prenesti sporočilo, da ni pomembno, kdo je bil prvi. Da ni pomembno, kdo je nekaj naredil. Pomembo je, da se umetnost širi. Da otroci pri tem uživajo in da v čim večjem številu to poizkusijo. Resnično si želim, da bi lahko nastal to projekt, ki bi povezal Slovenijo. Projekt, s katerim bi obudili slovenske avtorje. Ustvarjalce. To bi mi bilo v največje veselje. Ni potrebe, da bi se omejili zgolj na portrete. Lahko bi vključili tudi tihožitje. Motivov je res veliko. Prav tako bi lahko projekt razširili in k sodelovanju, k oddaji umetnin, povabili tudi odrasle. Bilo bi resnično nekaj izjemnega.

Glede novega projekta? Hm, idejo že imam, čeprav o končnem imenu še razmišljam. Rada bi združila umetnost in Monopoli. Nekaj idej imam tudi s kartončki, ampak je še nisem ravno dodelala. Želim si, da bi izkušnja z umetniškimi deli ostala učencem v lepem spominu. Meni bo zagotovo.

Avtorica: Petra Petravič; Foto: učenci OŠ Primoža Trubarja Laško