“Otroci si želijo sprejetosti in svobode.” Intervju s karierno svetovalko na Škofijski klasični gimnaziji

Konec tedna bodo potekali informativni dnevi za vpis v srednje šole in na fakultete. Učenci devetih razredov osnovnih šol in dijaki tretjih in četrtih letnikov bodo iskali svoje naslednje korake po poti izobraževanja, mi pa smo se s karierno svetovalko Natašo Hanuna pogovorili o nasvetih, ki jih sama daje osnovnošolcem in gimnazijcem pri obiskovanju šol in predvsem izbiri nadaljnje karierne poti.

Nataša Hanuna je zaposlena v Zavodu sv. Stanislava, kjer delujeta tudi Osnovana šola Alojzija Šuštarja in Škofijska klasična gimnazija. V petek in soboto, 15. in 16. 2., bo tako namesto k pouku na različne srednje šole odšlo 50 devetošolcev, na fakultete pa 300 dijakov tretjih in četrtih letnikov, s katerimi se srečuje pri svojem delu.

Ga. Hanuna, če prav razumem, ste zaposleni kot karierna svetovalka. Predstavljam si, da je to nekaj podobnega šolski svetovalni službi. Ne vem pa, če je to delovno mesto mogoče prav pogosto zaslediti na šolah. Kaj točno počnete?

Ja, moje delo je na nek način povezano s šolsko svetovalno službo, je pa res, da ima šolska svetovalna služba precej drugih rednih obveznosti in se tako pogosto nima časa zelo celovito ukvarjati s kariernim svetovanjem in usmerjanjem dijakov in zaposlenih. Tako so na Škofijski klasični gimnaziji pred leti delali analizo in ter tudi na podlagi ankete med nekdanjimi dijaki ugotovili, da želijo dijakom ponuditi več na področju odločanja za študij in poklic. Res je tako, da je gimnazija neka splošna podlaga, marsikdo jo izbere tudi zaradi tega, ker se pri svojih 13, 14 letih še ne more resno odločati za poklic … No, tudi štiri leta gimnazije pa za marsikoga minejo res hitro in ne da bi prav dosti pozornosti namenil razmišljanju o svoji prihodnosti. Ker so na Škofijski želeli dijakom tudi na tem področju ponuditi nekaj več, so se odločili pristopiti k projektu Popestrimo šolo, ki ga je pripravilo šolsko ministrstvo tudi ob pomoči evropskih sredstev. Uradno sem tako Multiplikatorka POŠ, dejansko pa to pomeni, da se z osnovnošolci in gimnazijci srečujem preko različnih delavnic, spoznavanj poklicev, sodelovanj z različnimi podjetji, sejmov srednjih šol, fakultet in zaposlitev, v okviru individualnih razgovorov … Kar nekaj šol je sicer pristopilo k projektu Popestrimo šolo, je pa res, da so šole z njim zasledovale različne poti do cilja. Pri nas je to sedaj res sistemizirano in tudi preko spremljanja evalvacij maturantov, ki zapuščajo Škofijsko klasično gimnazijo, lahko vidimo, da se jim tovrstna pomoč in svetovanje zdita koristna.

Glede na to, da imate kar nekaj stika s srednješolci, bi torej lahko rekli, da jih precej dobro poznate. Se vam zdijo mladi neodločni, izgubljeni, vedo, kaj hočejo v življenju?

Zelo težko je posploševati. Res sem vesela, da lahko del poti, po kateri hodijo, ko se odločajo za svojo prihodnost, prehodim z nekaterimi. V preteklem letu sem tako ob vseh delavnicah, sejmih in predstavitvah opravila tudi preko 300 individualnih razgovorov. Ti so mi najbolj dragoceni. Preko njih lahko z marsikom zares odkrijeva povsem nova in nepredvidena obzorja, marsikdo uspe odkriti razsežnosti sebe, ki so mu bile povsem neznane. Seveda imava na voljo kar nekaj orodij in instrumentov, ki nama v procesu pomagajo, ampak nič ne nadomesti samega pogovora. Mladi zelo pogosto imajo močne poglede in želje, večkrat pa potrebujejo priložnost, da jih natančneje oblikujejo, včasih preprosto samo izrazijo. In če odgovorim bolj neposredno – mladi skoraj vedno vedo, kaj si želijo od življenja, kje se vidijo, kaj bi želeli dati svetu. Pogosto pa so te želje zastrte s pričakovanji družbe, družine, z nekimi okvirji, ki si jih včasih postavljajo celo sami. Ko si upajo zadihati na polna pljuča, se odločiti, da bodo stali za svojo željo, takrat pogosto odpadejo negotovosti in nemir, takrat njihova samozavest poleti v nebo in izbire, ki jih takrat sprejmejo, so tiste, ki jim bodo lahko sledili kasneje – tudi, ko pot ne bo najlažja.

Kako pa se sicer gimnazijci odločajo za izbiro študija? Kaj je tisto, na kar najbolj gledajo?

Denar in ugled ter nezahtevnost študija. … Šalim se. Ponovno je nemogoče podati enoten odgovor. Je pa res, da so impulzi, ki jih včasih naša družba daje mladim, usmerjeni v to, da se je potrebno pehati za (finančnim) uspehom in ob tem, če je le mogoče, izogibati delu in trudu. Se mi pa zdi, da »moji« gimnazijci niso takšni. V primerjavi s srednješolci na poklicnih in strokovnih šolah so gimnazijci glede odločanja za poklic v nekoliko slabšem položaju, ker brez spodbud dodatna štiri leta ne razmišljajo preveč o svoji prihodnosti. No, na Škofijski klasični gimnaziji se trudimo, da jim take spodbude dajemo. Pri nas od prvega letnika dalje urejajo mapo Moja pot, ob kateri reflektirajo o tem, kaj jim gre dobro, kaj jih zanima, kje se vidijo v prihodnosti. Tudi gimnazijci lahko v štirih letih svojega srednješolskega izobraževanja naredijo veliko v smeri izbire študija in poklica. Izbirajo si različne krožke in prostovoljne dejavnosti. Pri nas imajo tako vsako leto na voljo več kot 30 različnih krožkov, za skoraj vsak predmet se lahko na podlagi interesa poglabljajo in pripravljajo na tekmovanje ali pa pripravljajo lastno raziskovalno nalogo. V drugem in tretjem letniku imamo poseben predmet projektna naloga, kjer si lahko neposredno izberejo nekaj, kar je povezano z njihovimi interesi, morebitnim bodočim poklicem.

Kaj pa, če dijak ne obiskuje Škofijske klasične gimnazije, kjer pripravljate vse te dodatne dejavnosti? Kaj lahko v tem primeru počne v štirih letih gimnazije, da ne bi izbira gimnazije predstavljala samo prestavljanja odločitve za 4 leta?

Povsod je veliko možnosti. Pomembno je, da so mladi odprti za priložnosti, da jih sami iščejo in zgrabijo. Veliko je priložnosti za raznovrstna prostovoljna dela, veliko krožkov in interesnih dejavnostih je ponujenih marsikje. Končno tudi predmetnik gimnazije mladega človeka sooči z različnimi področji, od katerih bodo za posameznega dijaka vedno kakšna bolj ali manj zanimiva. Pri vsem tem pa sama velikokrat dijakom poudarjam, da naj ne gledajo samo na naslednji korak. Nobena izbira ni usodna, ni tista, ki bi človeka dokončno določila. Kljub temu pa se moramo zavedati, da vsaka izbira odpira in zapira tudi možnosti določenih izbir v prihodnosti. Konkretno – zelo koristno je, če srednješolec ob izbiri študija razmišlja tudi že o željah za poklic.

Zelo pomembno pa se mi zdi, da se ne osredotočamo samo na to, kaj otrok bo – kaj bo študiral, kaj bo po poklicu. Pred očmi moramo imeti, kdo bo. To pa se nikoli ne odloča samo v mesecu ali dveh pred odločitvijo za vpis sem ali tja. Zdi se mi, da je to nekaj, kar bi morali imeti kot svetovalni delavci, kot učitelji ali kot starši jasno pred očmi.

Za hip poglejva še proti osnovnošolcem. Njihovo izbiranje srednje šole je seveda drugačno kot izbiranje fakultete. Kakšne so razlike med devetošolcem in maturantom?

V povprečju verjetno kakšnih 15 cm in 4 leta. … 🙂 … Seveda sta povsem različna. Razlike so očitne. Vsakdo, ki ima otroke, ki so že prešli svoja srednješolska leta, lahko pove, kako zelo so se v štirih letih spremenili, kako so odrasli, na koliko resnejših izzivov so bili že prisiljeni odgovoriti. Pogovor z 18-letnikom je seveda povsem drugačen kot pogovor s 14-letnikom. Kljub temu pa je nekaj stvari, ki se ne spreminjajo. Tako devetar kot maturant morata slišati, da je dobro imeti sanje, da je nujno zastavljati si cilje in da brez dela in prizadevanja ne bo šlo. Vsaj ne na dolgi rok.

Kako pa si osnovnošolci izbirajo srednjo šolo? Denar, ugled in nezahtevnost? … 🙂

No, ja … 🙂 Brez šale pa lahko rečemo, da tudi tu svojo vlogo igrajo pričakovanja. Morda manj pričakovanja prijateljev in bolj družine, mediji pa so tako in tako v življenjih otrok prisotni že vsaj skozi polovico osnovne šole. Vi in jaz v najinih osnovnošolskih letih gotovo nisva razmišljala, da sploh ne bova potrebovala srednje šole, ker bova tako ali tako Youtuberja …

V resnici si otroci želijo predvsem sprejetosti in svobode. Želijo si, da bi našli okolje, kjer bi lahko bili pristni in iskreni in bi bili v tem sprejeti. Iz tega lahko potem prosto iščejo tudi svojo nadaljnjo pot. Je pa ta želja pogosto zastrta za drugimi bolj »objektivnimi« kazalniki. Tako otroke zanima uspeh šole na maturi, dodatne dejavnosti, zahtevnost, prostori …

Starši svoje otroke dobro poznajo. Kar se tiče izbiranja nadaljnje izobraževalne poti, je naloga staršev, da otrokom širijo obzorja, jih spodbujajo k razmišljanju o sebi in svetu, otroci pa naj na podlagi tega potem sami sprejmejo odločitev.

Glede na to, da delate v Zavodu sv. Stanislava, ki ima tako osnovno šolo kot gimnazijo, lahko potem morda gimnazijo prilagodite, da kar najbolj ustreza željam in pričakovanjem osnovnošolcev? Delate kaj takega? Kakšna je Škofijska klasična gimnazija, zakaj jo osnovnošolci izbirajo?

V resnici imam velik privilegij, da lahko spremljam otroke različnih starosti. Nikakor ne smemo zanemariti tudi priložnosti, ki jih za to, da resnično razumem svet mladih, nudi tudi študentski dom, pa deloma morda tudi vrtec, ki delujeta v okviru zavoda. V vsakem primeru se v vseh enotah trudimo mladim ponuditi to, kar potrebujejo. Če konkretno sprašujete o gimnaziji, vidimo, da se nanjo osnovnošolci vpisujejo v prvi vrsti zaradi dobrih odnosov, potem pa tudi zaradi bogatega programa dodatnih dejavnosti, ekskurzij in vsega, kar ponujamo. Seveda ob tem vedo, da je tudi raven znanja, ki jo bodo osvojili, dobra in bodo verjetno zelo dobro opravili maturo ter se lahko vpisali na izbrano fakulteto. Tako nam povedo, ko so v prvem letniku. Nekaj podobnega lahko prebiramo tudi na spletnih forumih. In v veliki meri so z izbiro tudi zadovoljni.

Kaj pa bi lahko svetovali bralcem našega spletnega portala – kaj se da postoriti 15. in 16. 2.?

Dobrodošli na Škofijski klasični gimnaziji 🙂 … Vsekakor svetujem obisk, vseeno pa je verjetno vprašanje nekoliko širše. Dva dneva nikoli ključno ne odločita prihodnosti. Odloča pa prihodnost prav vsak dan v svojem deležu.

Svetovala bi, da se otroci (in starši) odpravijo na pot. Vsaka priložnost videti kaj, česar še ne poznamo, je dobrodošla. Svetovala bi da so otroci (manj starši) aktivni. Ne samo na informativnih dneh, gotovo pa tudi tam. Naj sprašujejo, naj se pogovarjajo, naj imajo odprte oči. In potem bi svetovala, da se odločajo – kolikor le mogoče – otroci sami. Starši se lahko tudi preko prehodov v srednjo šolo in sploh na fakulteto učijo, da otroci odraščajo in da morajo vedno večje odgovornosti, vedno večja bremena nositi sami. In kot sama nikoli nikomur ne svetujem, kam naj gre, ali kaj naj počne – staršem svetujem, da svojim otrokom pomagajo ustvarjati priložnosti, preko katerih bodo odgovore na to, kam naj gredo in kaj počnejo, odkrivali sami.