Modna slama: »Torbica je padla iz omare«

V prejšnjem mesecu so Italijanske oblasti predstavile izsledke preiskav dela modnih velikanov in cel teden smo brali, kako cenena je Diorjeva torbica v sami izdelavi, materiji ter kako razkošno draga po končni ceni, podobno smo čutili ob Armanijevi zgodbi. Človek se vpraša, koliko dejansko stane torbica? Kaj s torbico sporočamo? Kaj pove bogat logotip, ki očitno stane največ? In kaj v resnici sporočamo s tem logotipom drugim o naših vrednotah?

Poskušam urediti svoje besne misli in spisati kolumno, ki bo dala misliti in morda vzbudila samorefleksijo pri sleherniku, v ozadju pa igra meni ljub band, Dubioza kolektiv, ki v komadu Red Carpet govori o svobodnem svetu, svobodnem trgu in rdeči preprogi …

Osupla nad stroškom fizične izdelave Diorjeve torbice (52 evrov) in končne cene med 2.000 do 3.000 evri, vam na kratko orišem, kako izgleda izdelava torbice v malih rokodelskih delavnicah, kjer je celoten postopek v glavah in rokah malih rokodelcev. Z Barbaro Izda sva dve leti nazaj ustvarili kolekcijo LUI, ko sva združili usnjarsko in slamnikarsko tradicijo v eni poletni torbici ali cekarju. Ideje so se  kalile na dolgih kavah, sledila so testiranja, barvne kombinacije, pa iskanje pravega usnja, netov, zaponk in vijakov … Sledi težaško delo in tisto ključno, prodaja ter povračilo stroškov, mali mizeren dobiček. Celoten postopek od ideje, vizije, izdelave, marketinga in prodaje, je delo, ki ga opravi mali oblikovalec ali obrtnik sam. V koncernih pa deluje zadeva tako, kot smo zadnje dni zgroženo brali! Celoten segment dela v multinacionalkah in dotično v omenjenem LVMH je razčlenjen po različnih podjetjih in tako se odgovornost  prikladno  zakrije, razprši. Ne vemo, kdo pije in kdo plača! No, pravzaprav vemo, končni kupec plača in po prebranem članku, se danes verjetno počuti precej opeharjen. Vemo, da je glavni naročnik LVMH ključen lik v podjetniški piramidi, ki se na vse kriplje otepa odgovornosti, zagovarja se na nevednost (kaj se dogaja v kooperantskih in proizvajalnih podjetjih). Kako prikladno, leta in leta lahko ugotavljamo in verjetno bomo, kdo je odškodninsko odgovoren za izkoriščanje delavcev in njihove potlačene pravice, kdo je moralno kriv, po prebranem članku s prstom kažemo na posameznike z nesrečno blagovno znamko. Namesto da bi čim prej poskušali najšibkejšim in mnogokrat ilegalno zaposlenim ljudem omogočiti pravico do dostojnega in poštenega dela, ki mimogrede ni lahko in samoumevno, le totalno razvrednoteno.

Marketing in prodaja pri teh blagovnih znamkah opravljata briljantno delo, saj se vedno znova čudim, kako hudiča prodajo toliko identičnih torbic v času individualizma. To me je spomnilo na esejsko vprašanje tekom študija, ko smo pri sociologiji medijev analizirali identiteto družbene skupine na podlagi blagovne znamke vozila. Dejstvo je, da blagovna znamka izdelka, hočeš nočeš, družbi nekaj sporoča. Verjamemo, da blagovna znamka pomeni kvaliteto in seveda tudi prestiž. Tako sem se tudi sama nategnila in na temeljih stare slave neke blagovne znamke vozila kupila »jajca« z veliko zvezdo. Je pri torbicah enako? Verjamemo, da je usnje Diorjeve torbice boljše? Bolj kakovostno? Smo morda verjeli, da če kupimo nekaj dražjega, s tem podpiramo pravičnejšo izdelavo napram torbicam za 15 evrov, za katere brez raziskav vemo, da ne morejo biti produkt pravično plačanega dela? Ali si zgolj privoščimo izdelek, ki družbi na hitro z veliko broško objasni, da smo uspešni, premožni in modno ozaveščeni?

Veseli me, da smo zgroženo spremljali sago o izkoriščanju delavcev v manufakturah, o sužnjelastništvu, o cenah izdelave in prodaje izdelka, ki je najbolj udarila pristaše bleščečih sloganov in logotipov. Veseli me, ker mi to daje upanje, da še imamo humanistično zavest in da bo prihodnost boljša.

Zavedanje, da z nekim izdelkom sporočamo svojo podporo, lahko tudi identiteto, je pomembno, saj s svojim nakupom, potrošnjo sporočamo veliko več, kot mislimo. Pred kratkim sem  obsojajoče opazovala prikupno mladenko z Diorjevo Saddle bag in bilo je popolnoma krivično. Pogledi se morajo usmeriti v naročnike izkoriščanj, s svojim nakupom in odločitvijo, kam bomo investirali, pa trg lahko prisilimo k pravičnejši potrošnji. In to je bistvo potrošnje – povpraševanje in ponudba, zato se najprej osebno vprašajmo, kaj potrebujemo, kaj želimo sporočiti in s svojim prispevkom podprimo tisto, v kar verjamemo. Kajti problem niso le luksuzni izdelki, ki so navedeni v tem članku, temveč je izkoriščanja v modnem svetu zelo veliko. Zato upam, da naslednjič pri nakupu razmislite, kam boste namenili svoj težko prigaran evro in koga boste podprli.

Kapo dol, Italija, dregnila si v srčiko lastnega gospodarstva v prid razkrivanju tančic novodobnega sužnjelastniškega sistema in v slehernemu potrošniku je moč, da izkoriščanju rečemo »Dovolj!«.

Objem, Ana Cajhen

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ana Cajhen, domžalska slamnikarica, je med glavnimi nosilkami ohranjanja slamnikarske dediščine. Njene izdelke najdete na spletni strani ali pa v Slamnikarskem muzeju v Domžalah, kjer vas bo lahko tudi popeljala po muzeju in več kot 300 let stari domžalski tradiciji.

Dubioza kolektiv Red carpet

 

Evolution is over, just start your browser

Dig your gold and do what you’re told

I guess we are lost and completely numb

We dance to a beat of a loud war drums

 

People once again will show their rage

But this time only on a Facebook page

This is so wrong on so many levels

New time needs new kind of rebels

 

This is not a free world

Just a free market

Red flag on the floor

Became a red carpet

 

It’s not a free world now

It’s just a free market

Red flag on the floor now

Became a red carpet

 

Revolution has failed, no easy answer

Back to your job, keep pushing the knob

Looking for a needle in a stack of needles

Learn how to think before it gets illegal

 

Walk like a zombie on a haunted trail

Brain dead men ain’t telling tales

This is so wrong on so many levels

‘Cause new time needs new kind of rebels