Modna slama: Slamnikarstvo kot nesnovna kulturna dediščina
V tem tednu sem ponosno prebirala nacionalne medije, kako je stanovska kolegica iz Celja postala nosilka nesnovne kulturne dediščine in kako je klobučarstvo doživelo nov vpis v Registru nesnovne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo ter koordinira Slovenski etnografski muzej. Špelo Strašek zelo cenim, obe s strastjo delava naglavna pokrivala in vedno, ko se srečava, se to razvije v dolge in plodne debate. Nazadnje sva se šalili, da jaz pokrivam poletja in ona zime, kar dobesedno ni daleč od resnice. Spoštujem jo tudi zato, ker je njena poslovna pot zelo podobna moji in vem, koliko truda vlaga v svoje poslanstvo. Še enkrat čestitke!
Na našem koncu se je posledično razvil interes za kulturno dediščino, sledila so vprašanja, FB debate, pobude, kaj pa mi? Smo zraven? Slamnik je neke vrste klobuk …? Dajmo še mi!
Kot prvo opredelimo, kaj pa imata sploh skupnega klobuk in pravi slamnik, saj veste, tisti narejen iz prave ročno pletene slamnate kite, ki je ročno oblikovana v formo na posebnem šiviljskem stroju? Zgolj dejstvo, da oba nosimo na glavi. Izdelana sta popolnoma drugače, a o tem morda ob kaki jesenski priložnosti, ko si bomo ogledovali Špeline Boho headwear kose za prihajajočo zimo. Zatorej nismo pri tem vpisu zraven.
Mi, slamnikarji, smo letos praznovali deseto obletnico vpisa v ta isti Register nesnovne kulturne dediščine, kjer je naša lokalna posebnost registrirana kot Slamnikarstvo na Domžalskem. Ja, že deset let nazaj smo dobili vpis in prve nosilce znanja, od lani naprej pa sem na seznamu tudi jaz, kar mi je v veliko čast in to rada povem v vseh intervjujih, pa mi ni nikoli vžgalo, da morda poslušalci in bralci ne vedo, za kaj pravzaprav gre. Šokiralo me je, da ljudje povezani z lokalno kulturo in turizmom ne vedo tega dejstva in zamislila sem se, kako, zakaj in kam gremo?
Zakaj pa pravzaprav gre pri vpisih, registrih in certifikatih takih kalibrov? No, pri tej zadevi se je vse začelo z UNESCO-vo konvencijo o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003, ki opredeljuje nesnovno kulturno dediščino kot »prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine«. V Sloveniji je bila ratificirana konec leta 2007.
Nameni Konvencije:
– varovati nesnovno kulturno dediščino;
– zagotoviti spoštovanje nesnovne kulturne dediščine skupnosti, skupin in posameznikov;
– dvigniti zavedanje o pomembnosti nesnovne kulturne dediščine na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni ter zagotoviti medsebojno spoštovanje te dediščine;
– zagotoviti mednarodno sodelovanje in pomoč.
Če na hitro preletimo alineje, lahko preprosto ugotovimo, kje smo na Domžalskem. Lahko pritrdimo, da varujemo in spoštujemo nesnovno kulturno dediščino? Dvigujemo zavedanje o pomembnosti Slamnikarstva na Domžalskem na lokalni ravni? Ja, definitivno se v našem Slamnikarskem muzeju trudimo, živimo in dihamo s slamo. Imamo lokalni časopis z imenom Slamnik in ko se z grbom slamnate kite na avtomobilski tablici peljemo po Slamnikarski ulici smo lahko popolnoma prepričani, da je to mesto, ki diha lokalno zgodbo slamnikarstva. Slamnikarski sejem že tradicionalno, prvo soboto v juniju, postaja osrednja predpoletna prireditev v našem mestu. Na nacionalni ravni pa priznavanje izkazuje vpis v register že desetletje nazaj in ravno zato je zadeva še kako pomembna, saj lahko vodi v mednarodno okolje in globalno prepoznavnost. In evo, vpis v register nesnovne kulturne dediščine nosi ravno to možnost, odpira pogled k mednarodnem prepoznavanju in Unescovi zaščiti. Si samo predstavljate, kako ponosni smo lahko na vso slamo našega kraja? Na slamnikarstvo, ki smo ga dobesedno rešili izumrtja in ga dandanes delimo rodovom naprej?
Deset let nazaj smo naredili velik premik in ne zaspimo sedaj! Bodimo ponosni, le tako lahko naše slamnikarstvo stopi na pot nesnovne dediščine posebnega državnega pomena, kar je stopnička pred ciljem. Časi so dandanes bolj naklonjeni rokodelstvu, kot pred desetletjem, zato danes govorimo o tem. Morda v preteklosti nismo bili dovolj glasni, a nič ne de, naš čas prihaja. Lanskega julija je vlada RS soglasno sprejela rokodelski zakon, ki je bil mimogrede dvajset let v pripravi in končno smo rokodelci dobili svoje priznano mesto v družbi. Slamnikarstvo je ena izmed sedemdesetih rokodelskih dejavnosti in Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport s pomočjo Obrtne zbornice Slovenije pripravlja izobraževalne modele za vse opredeljene rokodelske panoge. To smo v našem malem muzejčku opravljali dekado nazaj, ko smo organizirali tečaje šivanja in delavnic pletenja slamnatih kit. Lani sem bila gostja okrogle mize na Mednarodnem obrtnem sejmu (MOS) na temo rokodelstva in pridobitev, ki nam jih prinaša nova zakonodaja in ravno to sem izpostavila, pomembnost lokalne skupnosti, kako smo na občinski ravni realizirali ravno to, kar desetletje kasneje prinaša nova zakonodaja. Javno sem pohvalila Cveto Zalokar, takratno direktorico KDFB in takratnega župana Tonija Dragarja, ki sta omogočila to! Zakon pripravlja nov certifikat rokodelstva, z imenom Priznani rokodelec, ki bo dodal težo našemu lokalnemu ponosu – slamnikarstvu.
Ministrstvo za kulturo vodi register, kjer smo dobesedno na zemljevidu, Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport pripravlja aktivnosti za našo slamnikarsko kulturno dediščino. Veste, kje pogrešam slamnikarsko dediščino? V aktualnih lokalnih občinskih strategijah kulture in turizma! Saj veste, strategija – krovni načrt, kako in kam naprej na občinski ravni. Naj pridam še to, da je v naši strategiji za turizem (do leta 2026) veliko besed o klobukih in festivalu klobukov (!) – morda ideja za mesti Celje, ki je letos pridobilo vpis klobučarstva, ali Škofjo Loko, z bogato dediščino propadlega Šeširja. Pravzaprav bi se naša strategija prav lepo umestila v skorajda vsako mesto na Slovenskem. Zato me niti ne presenečajo pretekla vprašanja tega tedna, ko smo enačili klobučarstvo in slamnikarstvo.
Ali smo preskromni, da bi videli dragocenost pred nami, se nam ne zdi več pomembna ali nam morejo drugi povedati, koliko so vredni slamniki? Država nam jasno sporoča, slamnikarstvo je nesnovna kulturna dediščina in rokodelska panoga, ki je ogrožena, posledično redka, zato pa turistično in kulturno privlačna.
Vesela sem za vse FB debate, ki nas naučijo nekaj novega, za vse objave, ki vzbujajo interes in nam nekaj dajo! Izvedela sem nekaj, kar mi je ušlo in zato kolumno zaključujem z zapoznelo čestitko našim lokalnim klekljaricam iz Društva Lipa, ki so od leta 2019 vpisane na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Bravo, Marjan Ravnikar, predsednik društva Lipa Domžale in čestitke, spoštovane dame!
Objem, Ana Cajhen.